Jedro

Znižanje plačila je eden od možnih jamčevalnih zahtevkov, ki jih ima naročnik do prevzemnika posla (izvajalca). Znižanje pa ne more biti poljubno, temveč v razmerju med vrednostjo izvršenega dela brez napake in vrednostjo izvršenega dela z napako. Stranka, ki uveljavlja znižanje plačila, mora zato navesti vsa pravno relevantna dejstva, ki upravičujejo takšno znižanje, zlasti še glede višine znižanja (odstotka, za katerega naj se plačilo zniža), in za ugotovitev takšnih dejstev predlagati tudi dokaze. Znižanje plačila zato ne more biti kar enako še neplačanemu delu pogodbene vrednosti.

Sklepčnost ni samo materialnopravna predpostavka tožbenega zahtevka, ampak mora tudi podana tudi v vseh navedbah (ugovorih), s katerimi tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotuje. S temi navedbami morajo biti zajeta takšna dejstva, da iz njih izhaja pravna posledica, ki jo tožena stranka uveljavlja, ko nasprotuje tožbenemu zahtevku, saj je šele po navedbi takšnih dejstev ugovore tožene stranke mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 182.420,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2003 do plačila.

Zoper takšno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zaradi boljše preglednosti nad zadevo bo sodišče druge stopnje najprej povzelo nekatera dejstva, ki so ali bi lahko bila odločilnega pomena za razsojo.

Tožeča stranka je zahtevala preostanek plačila za mizarska dela, ki jih je za toženo stranko kot njen podizvajalec opravila po predračunu (priloga A 4). Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka 40% vrednosti po tem predračunu (1.598.129,06 SIT) plačala kot avans. Tožeča stranka je za opravljena dela toženi stranki najprej izstavila račun (priloga A 6) in pri tem upoštevala plačani avans, tako da se je znesek za plačilo glasil na 2.397.193,61 SIT. Ta račun je tožena stranka zavrnila z dopisom z dne 14.2.2000 (priloga B 3), in sicer zaradi nekvalitetno opravljenih del in zamude pri dobavi blaga, vendar slednje za rešitev tega spora ni pomembno.

Kot izhaja iz navedb strank, med strankama ni bilo sporno, da so bile pri prevzemu del (po navedbi tožene stranke dne 21.1.2000) ugotovljene pomanjkljivosti, torej napake. To dejstvo namreč ne more biti sporno niti za tožečo stranko, saj je le-ta med postopkom trdila, da je napake odpravila in potem ravno zato tudi izdala nov račun, namreč z dne 8.11.2001 (priloga A 1), s katerim je toženi stranki (ponovno) zaračunala preostanek dolga v že navedenem znesku 2.397.193,61 SIT.

Čeprav tožena stranka ni trdila, da je zavrnila tudi račun, pa je iz njenih navedb razvidno, da se je tožbenemu zahtevku upirala iz istega razloga kot ob zavrnitvi računa. Trdila je namreč, da tožeča stranka ugotovljenih napak (še vedno) ni odpravila. Za kakšne napake je šlo, je tožena stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 11.6.2003 (v spisu pod zap. št. 13), sicer pa se je v zvezi s tem sklicevala na dopis D.U.H. (priloga B 2). Navedla je še, da zaradi tega uveljavlja znižanje plačila.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožena stranka za nasprotovanje tožbenemu zahtevku ni navedla takšnih dejstev, ki bi lahko, tudi če bi se izkazala za dokazana, privedla do zavrnitve tožbenega zahtevka. Odklanjanje plačila v višini 60% vrednosti pogodbene obveznosti (iz predračuna) zgolj s trditvijo, da tožeča stranka napak ni odpravila, v tem pogledu ne zadostuje. Tožena stranka je pri tem sicer navedla, da uveljavlja znižanje plačila, to znižanje pa naj bilo po višini enako tožbenemu zahtevku. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je znižanje plačila eden od možnih jamčevalnih zahtevkov, ki jih ima naročnik do prevzemnika posla (izvajalca) (3. odst. 620. člena ZOR). Znižanje pa ne more biti poljubno, temveč v razmerju med vrednostjo izvršenega dela brez napake in vrednostjo izvršenega dela z napako (621. člen ZOR). Stranka, ki uveljavlja znižanje plačila, mora zato navesti vsa pravno relevantna dejstva, ki upravičujejo takšno znižanje, zlasti še glede višine znižanja (odstotka, za katerega naj se plačilo zniža), in za ugotovitev takšnih dejstev predlagati tudi dokaze.

Tožena stranka pa takšnih dejstev ni niti navedla. Napake je sicer opisala, za koliko naj bi bila opravljena mizarska dela zaradi teh napak manj vredna, pa ni pojasnila. Iz doslej povedanega izhaja, da znižanje plačila ne more biti kar enako še neplačanemu delu pogodbene vrednosti. V obravnavanem primeru torej ne more biti kar enako tistemu delu pogodbene vrednosti, ki ni bil plačan z avansom, saj preostali, neplačani in večji del (60% pogodbene vrednosti) sam po sebi ni v nobeni zvezi z morebitno manjvrednostjo izvršenih del. Tako se pokaže, da navedbe tožene stranke niso bile sklepčne. Sklepčnost namreč ni samo materialnopravna predpostavka tožbenega zahtevka, ampak mora tudi podana tudi v vseh navedbah (ugovorih), s katerimi tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotuje. S temi navedbami morajo biti zajeta takšna dejstva, da iz njih izhaja pravna posledica, ki jo tožena stranka uveljavlja, ko nasprotuje tožbenemu zahtevku, saj je šele po navedbi takšnih dejstev ugovore tožene stranke mogoče preizkusiti. Ob nesklepčnih navedbah tožene stranke je zato treba tožbenemu zahtevku, če ni kakšnih drugih zadržkov, ugoditi.

Zato je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna ne glede na razloge, ki so v njej navedeni, pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, pa ne morejo biti neupoštevne. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).