Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 77.781,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 31.5.2001 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.253.890,50 SIT in mu povrniti 283.109,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval med služenjem vojaškega roka pri skoku v daljavo. Skočil je na del doskočišča, ki ni bil zrahljan, in si pri tem poškodoval koleno. Za pripravo doskočišča sta bila odgovorna poveljnika K. in H., ki nista poskrbela, da bi bilo doskočišče zrahljano v zadostnem obsegu, da bi bili skoki varni. Zato je podana odgovornost tožene stranke po 170. in 171. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnik je utrpel delno raztrganino prednje križne vezi v levem kolenu. Za pretrpljene telesne bolečine mu je sodišče priznalo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.000.000,00 SIT. Od prisojene odškodnine pa je odštelo valorizirano zavarovalnino iz nezgodnega zavarovanja v znesku 346.109,50 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbama očita, da so bili neutemljeno zavrnjeni predlagani dokazi z obrazložitvijo, da je sodišče že prepričano o nasprotnem. S tem je bila prekršena pravica do kontradiktornega postopka in odvzeta možnost do enakega obravnavanja pred sodiščem. Razlog za odškodninsko odgovornost tožene stranke je bil v tem, da doskočišče ni bilo zrahljano. Za to sta bila zadolžena poveljnika K. in H.. Prav slednji pa sploh ni bil zaslišan. Tudi prisojena odškodnina je pretirana. To posebej velja za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnikove življenjske aktivnosti niso bistveno prizadete. Še vedno se lahko ukvarja s športom. Tudi poklicno ni prizadet, saj je opravil poslovodsko šolo. Sekundarnega strahu ni trpel. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka navaja, da je sodišče s tem, ko ni zaslišalo predlaganih prič, kršilo načelo kontradiktornosti in vzelo toženi stranki možnost enakopravnega obravnavanja. Vendar očitki niso utemeljeni. Pomembno je, kaj je sodišče ugotavljalo in o katerih dejstvih so bile posamezne priče predlagane. Sodišče je ugotavljalo, ali je bilo doskočišče primerno pripravljeno in kdo je bil odgovoren za stanje doskočišča. Od ugotovitev o teh okoliščinah je bila odvisna odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi morebitne krivdne opustitve dožnosti s strani poveljnikov, ki so vodili športno vajo. Toda tožena stranka je zaslišanje Z. H. predlagala zato, da "bi povedal, kako se merijo dolžine skokov in kako je bilo tokrat urejeno" (zapisnik o glavni obravnavi dne 26.3.1998). S tem je želela na posreden način ovreči pričevanja očividcev skoka R., T. in K.. Sodišče je moralo odločati o dokaznem predlogu za zaslišanje H. in oceniti, ali gre za dejstva, ki so pomembna za odločbo (220. člen ZPP). Logika tožene stranke, češ da bi se moral poškodovati vsakdo, ki je skočil na nezrahljano podlago, ne drži. Skok na trdo doskočišče je nevaren, ni pa nujno posledica vsakega takega skoka tudi poškodba. Zato z dokazovanjem načina merjenja in dejstva, da je še en vojak skočil dlje kot tožnik, ni mogoče ovreči ugotovitve, da je tožnik doskočil na nezrahljana tla.

Za pričo P. niti tožena stranka ni navedla, da je bil navzoč pri skokih.

Poveljnik K. je bil zaslišan kot priča na obravnavi dne 5.3.1998. Toženo stranko je na tem naroku zastopala pooblaščenka, ki zapisniku ni ugovarjala. Predlog za ponovno zaslišanje te priče je obrazložen z navedbo, češ da njena izpovedba ni bila pravilno zapisana, kar da je priča ugotovila s čitanjem zapisnika. Taka utemeljitev dokaznega predloga ne potrjuje revizijskega stališča tožene stranke, da je zavrnitev ponovnega zaslišanja te priče kršitev kontradiktornosti postopka. Priča je bila namreč zaslišana na obravnavi, pri kateri sta sodelovali obe stranki, ki sta imeli možnost z vprašanji, predlogi in ugovori doseči pričino izpovedbo o vseh relevantnih okoliščinah in pravilen zapis njene izpovedbe. Pravice v zvezi s tem toženi stranki niso bile kratene. O potrebi po ponovnem ali dodatnem zaslišanju te priče pa je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi 220. člena ZPP.

Število prič, s katerimi stranke dokazujejo svoje trditve, samo po sebi ni bistvenega pomena. Pomembno je, kaj priče vedo o upoštevnih okoliščinah in bistvena je presoja sodišča o njihovi verodostojnosti.

Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s pravicami in dolžnostmi pri vodenju postopka iz 220. člena ZPP.

Postopek je potekal v sodelovanju s pooblaščenkama obeh strank v skladu z načelom kontradiktornosti. Zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov glede na navedeno ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

Na podlagi izvedenskega mnenja dr. J. T. je bilo ugotovljeno, da je tožnik pretrpel delno raztrganino prednje križne vezi v levem kolenskem sklepu. Hude bolečine je trpel 10 do 14 dni, zmerne pa še kak mesec. Občasne zmerne bolečine so ostale. Trajna posledica poškodbe je omejena gibljivost levega kolena in zmanjšana moč in okretnost leve noge. Vse dejavnosti, kjer je potrebna moč in okretnost noge, bo opravljal teže, z več napora in z dodatnimi bolečinami. Prestal je primarni in sekundarni strah. Te ugotovitve dajejo podlago za prisojo denarne odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah. V zvezi z odškodnino za bolečine je treba omeniti, da je tožnik prestal punkcijo kolena takoj po poškodbi in kasneje artroskopija kolena. Nekaj časa je imel nogo imobilizirano. Potek zdravljenja je bil dokaj neprijeten, zato je prisojena odškodnina v znesku 500.000,00 SIT primerna. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je treba upoštevati, da je bil tožnik ob poškodbi star šele 20 let, da je bil kot član športnega društva T. aktiven pri nogometu, odbojki in teku, kar vse je moral zaradi posledice poškodbe opustiti. Objektiven dokaz zmanjšane aktivnosti je znatna atrofija mišic leve noge. Čeprav so pri tožniku ohranjene vse življenjske funkcije, pa je vendar znatno oviran v telesnih aktivnostih, kar je za mladega človeka resna motnja, ki mu v znatni meri omejuje življenjske aktivnosti. Glede na to je odškodnina iz tega naslova v znesku 1.000.000,00 SIT skladna z merili po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih in je v okvirih, ki jih je v podobnih primerih določila praksa sodišč.

Izvedenec je ugotovil hud primarni strah in nato še sekundarni strah. Prisojena odškodnina v znesku 100.000,00 SIT je temu ustrezna. Ne gre za veliko škodo in tudi prisojeni znesek ni velik, saj ne dosega niti zneska povprečne plače v času odločanja na prvi stopnji.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 166. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Prisojeni stroški obsegajo nagrado za sestavo revizijskega odgovora z DDV, takso in poštnino.