Jedro

Tožeča stranka kot davčni zavezanec in oseba, ki je dolžna izdati račun v skladu z ZDDV-1, od tožene stranke utemeljeno zahteva plačilo DDV od avtorskih honorarjev za male avtorske pravice.

Stranka ima pravico do proste izbire odvetnika, ki se lahko omeji le v izjemnih primerih, ko je to res utemeljeno.

Stranka je upravičena do materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT za vsako stopnjo postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v prvi alineji točke I. izreka spremeni tako, da se znesek glavnice 611,68 EUR nadomesti z zneskom 663,67 EUR, v točki II. izreka pa se znesek 24,80 EUR nadomesti z zneskom 26,21 EUR.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se znesek 487,23 EUR v točki II. izreka nadomesti z zneskom 263,68 EUR.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 17,55 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77225/2010-2 z dne 6. 6. 2010 v prvem odstavku izreka za glavnico 611,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2008 dalje do plačila, v preostalem pa v 1. točki sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo; v tretjem odstavku (stroški izvršilnega postopka) pa sklep razveljavilo (točka I. izreka izpodbijane sodbe). V točki II. izreka je odločilo o stroških postopka, in sicer je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 24,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 dalje do plačila izvršilnih stroškov ter nadaljnje pravdne stroške v znesku 487,23 EUR, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, kjer ji ni priznalo 8,5 % DDV. Očita napačno tolmačenje 76. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Vsak prejemnik blaga ali storitev mora poleg vrednosti blaga oziroma storitve plačati tudi davek na dodano vrednost. Upravičenost do plačila DDV nastane že ob nastanku obdavčljivega dohodka, četudi je plačilo lahko odloženo (32. člen ZDDV-1). Obveznost za plačilo DDV-ja je nastala že ob priobčevanju glasbe javnosti s strani tožene stranke, vsekakor pa ob izstavitvi računa za opravljene storitve. Taka je tudi dosedanja obširna sodna praksa prvostopenjskih sodišč in sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1572/2011. Člen 76 ZDDV-1 govori o tem, kdo mora odvesti DDV državi, ne pa kdo ga mora plačati. Plačati ga mora uporabnik. Razlogovanje sodišče je mogoče primerjati s situacijo, ko bi v trgovini kupili kruh brez DDV, davek pa bi nato v svoje breme morala plačati trgovina. Ne gre za prevalitev bremena plačila DDV na uporabnika, pač pa za plačilo DDV po računu, izdanem s strani davčnega zavezanca uporabniku za dobavljene storitve, od katerih bo potem davčni zavezanec odvedel davek po 76. členu ZDDV-1 v proračun. Sicer pa tožena stranka nikoli ni osporavala plačila 8,5 % DDV in je sodišče kršilo razpravno načelo. Skladno z določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bi moralo šteti dejstvo obveznosti plačila davka za priznano. Ker se je sodišče kljub temu ukvarjalo s tem delom zahtevka in ga zavrnilo, ji je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker bi moralo biti ugodeno zahtevku tudi v delu glede plačila 8,5 % DDV, je ustrezno višji procent, s katerim je v pravdi uspela, zato je upravičena tudi do višjih stroškov postopka.

3. Tožena stranka izpodbija II. točko izreka, uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Nepravilno je prvo sodišče izračunalo uspeh pravdnih strank, saj ni podlage, da je lahko odločalo o stroških postopka ločeno glede na uspeh po temelju in po višini. Uspeh tožeče stranke glede na višino prisojenega zneska je zgolj 55 %. Nepravilno so tožeči stranki priznani stroški pritožbe, saj ti pri vrednosti predmeta 1.104,39 EUR znašajo 89,60 EUR. Potni stroški tožeči stranki ne gredo, ker ne gre za spor, v katerem bi narava razmerja terjala zagotavljanje prednosti zaupnosti razmerja pred pričakovanji nasprotne stranke, da ji v postopku ne bodo nastali nepotrebni stroški. Tožeča stranka bi si morala za udeležbo na naroku zagotoviti substituta. Sodišče prve stopnje ni priznalo vseh materialnih stroškov po tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in priglašenih stroškov za fotokopiranje in tiskanje 275 strani po tar. št. 6000 ZOdvT. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zniža pravdne stroške, ki so ji naloženi v plačilo za znesek 368,40 EUR, tako da ti skupaj znašajo 118,83 EUR.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Pritrjuje stroškovni odločitvi prvostopenjskega sodišča in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Višje sodišče v celoti pritrjuje stališčem tožeče stranke glede plačila 8,5 % davka na dodano vrednost. Meni, da temeljijo na pozitivni zakonodaji – ZDDV-1 in res je tudi, da tožena stranka temu delu zahtevka tekom postopka na prvi stopnji ni nikoli ugovarjala. Tožeča stranka je tako v predlogu za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine kot v nadaljevanju, to je v pravdnem postopku, ki je sledil ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi, pri utemeljevanju svoje terjatve navajala, da je tožena stranka poleg plačila za storitve, izračunanega glede na določbe Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, dolžna plačati tudi 8,5 % DDV. Tožena stranka tekom postopka ni nikoli osporavala obveznosti plačila DDV, v zvezi z davkom ni podala nobene trditve. Ko je naredila izračun, koliko dolguje tožeči stranki ob upoštevanju Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998, DDV-ja ni upoštevala. Sodišče ji je v celoti sledilo. Obrazložilo je, da je zavezanec za plačilo DDV-ja subjekt, ki opravi obdavčljivo dobavo oziroma storitev, torej tožnica, kar utemeljuje s 76. členom ZDDV-1. Meni, da zakon ne daje podlage za prevalitev davčne obveznosti na uporabnika (toženko), pravdni stranki pa takšne zavrnitve pogodbeno tudi nista predvideli.

7. Trenutno se v sodni praksi pojavljajo različna stališča glede obveznosti plačila DDV subjektov, ki so javno priobčevali glasbena dela, katera sodijo v repertoar tožeče stranke, pa s tožečo stranko niso imeli sklenjene pogodbe. Večinsko stališče je, da je tožeča stranka upravičena tudi do povračila 8,5 % DDV. Taka je bila ustaljena sodna praksa, saj se problem plačila DDV-ja do nedavnega niti ni pojavljal. Tudi v zadevah, kjer se je ta problem izpostavil, je višje sodišče v Ljubljani večkrat zavzelo stališče, da je tožeča stranka upravičena do plačila DDV (1), kot da ni (2). Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo avtorskih honorarjev za male avtorske pravice, ker je v svojih poslovnih prostorih predvajala glasbo in sicer na podlagi računov, ki se nanašajo na plačilo avtorskih honorarjev za mesec april 2008. DDV je splošni prometni davek, ki se plačuje od dobav kateregakoli blaga oziroma storitev, razen tistih, ki so iz obdavčitve izrecno izvzeti. Plačuje se posredno, preko cene, ki jo potrošniki plačujemo za določeno blago oziroma storitev. Tožeča stranka je davčni zavezanec, njene storitve pa so glede na 3. in 5. člen ZDDV-1 predmet obdavčitve. Zato mora glede vsakega posla, ki ga opravi v okviru svoje dejavnosti, ob izdaji računa obračunati DDV (81. in 82. člen ZDDV-1). Tudi v primeru, če uporabnik z njo ne želi skleniti ustrezne pogodbe za javno priobčevanje glasbenih avtorskih del iz njenega repertoarja, mora, ko izda račun, na podlagi katerega nato od uporabnika zahteva plačilo avtorskega honorarja, obračunati DDV. Kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu in za račun druge osebe, se šteje, da prejme in dobavi storitve sam (16. člen ZDDV). Obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je storitev opravljena (33. člen ZDDV-1). Določba 76. člena ZDDV-1 določa le osebe, ki morajo plačati DDV. To je tožeča stranka kot davčni zavezanec in oseba, ki je dolžna izdati račun v skladu z ZDDV-1. 8. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do uveljavljenega 8,5 % DDV je materialnopravno zmotna. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in v izpodbijanem delu na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo tako, da je k znesku glavnice 611,68 EUR prištelo še 8,5 %, to je 51,99 EUR. Tako je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 663,67 EUR glavnice.

9. Tožena stranka pa pravilno opozarja, da v obravnavani zadevi ni podlage za računanje uspeha pravdnih strank ločeno glede na uspeh po temelju in po višini. Na tak način se uspeh računa le izjemoma, v primerih, ko ugotavljanje temelja povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov, če je na primer potrebna postavitev (več) izvedencev. Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, temelj se ni posebej obravnaval, pač pa vseskozi zahtevek kot celota. Tožeča stranka je vtoževala 1.104,39 EUR (umaknila je sicer zahtevek za del glavnice v višini 30,01 EUR, kar pa glede na prvi odstavek 158. člena ZPP na stroškovno odločitev ne vpliva), uspela pa je po spremembi sodbe s 663,67 EUR. Njen uspeh v pravdi je tako 60 %, uspeh tožene stranke pa 40 %.

10. Sodišče druge stopnje je moralo zaradi spremembe odločbe o glavni stvari itak odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroške je izračunalo na podlagi priloženih stroškovnikov pravdnih strank in skladno z ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Pri tem je ugotovilo, da so utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke glede nagrade za postopek v zvezi s pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sodbo, katero je sodišče v tej zadevi izdalo 8. 11. 2011 pod opr. št. II P 2477/2010. Po tar. št. 3210 ZOdvT znaša nagrada za postopek spornega predmeta 89,60 EUR. Temu ustrezno je višje sodišče znižalo tudi materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT, ki niso 20,00 EUR, temveč 17,92 EUR. Potni stroški v višini 71,04 EUR tožeči stranki gredo. Nobenega razloga ni, da bi tožeča stranka, katero zastopa odvetnica, ki ima očitno tudi specialistična znanja s področja uveljavljanja malih avtorskih pravic, za udeležbo na obravnavi v Ljubljani dobila substituta, saj razdalja iz Kranja v Ljubljano ni velika in toženi stranki ne nastajajo zaradi tega nesorazmerno veliki stroški. Stranka ima pravico do proste izbire odvetnika, ki se lahko omeji le v izjemnih primerih, ko je to res utemeljeno. V tem primeru to ni. Pravilno je stališče tožene stranke, da je upravičena do materialnih stroškov po tar. št. 6002 za vsako stopnjo postopka. To izhaja iz 2. stavka drugega odstavka 14. člena ZOdvT ter 16. in 19. člena ZOdvT. Sodišča redno prisojajo materialne stroške za vsako stopnjo sojenja posebej, saj v primeru, ko priznavajo pritožbene stroške, priznajo tudi materialne stroške. Tudi pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov za fotokopiranje in tiskanje 275 strani po tar. št. 6000 ZOdvT, ker niso določno priglašeni.

11. Pritožbeno sodišče je odmerjene stroške izvršilnega postopka preračunalo glede na uspeh 60 % proti 40 %, tožeča stranka je upravičena do 33,70 EUR stroškov izvršilnega postopka, tožena stranka pa do 7,49 EUR, zato mora tožeči stranki po pobotanju plačati 26,21 EUR stroškov izvršilnega postopka. Stroški nadaljnjega pravdnega postopka tožeče stranke znesejo 779,26 EUR (natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnikov na list. št. 182, 203 in 243 spisa), upoštevajoč njen 60 % uspeh 467,56 EUR. Potrebni pravdni stroški tožene stranke znesejo 509,69 EUR (podrobnejša specifikacija je na list. št. 183, 218 in 244 spisa), ob 40 % uspehu 203,88 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožeči stranki plačati 263,68 EUR.

12. Tudi stroške tega pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odmerilo skladno z ZOdvT in ZST-1 po priloženih stroškovnikih. Ker sta obe pravdni stranki s pritožbama uspeli, morata druga drugi povrniti potrebne pritožbene stroške. Za tožečo stranko ti znesejo 165,82 EUR in sicer 27,20 EUR nagrade za postopek (vrednost, za katero se pritožuje je le 51,99 EUR), 5,44 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, 7,18 EUR DDV-ja po stopnji 22 % in 126,00 EUR sodne takse za pritožbo. Toženi stranki je priznalo vse priglašene stroške nagrade za pritožbo in materialne stroške po tar. št. 6002 ter 22 % DDV in 178,00 EUR takse za pritožbo; skupaj to znesek 148,27 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožeči stranki plačati 17,55 EUR stroškov pritožbenega postopka.

13. Stroškov odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) ne priznajo, saj je tožeča stranka s pritožbo uspela.

Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče določilo 15-dnevni rok za plačilo priznanih pritožbenih stroškov. Če tožena stranka stroškov ne bo plačala, bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

(1) gl. odločbe VSL II Cp 3242/2013, II Cp 568/2014, I Cp 2140/2012

(2) Sodba VSL II Cp 2367/2011