Jedro

Glede na razrešitev tožnice z mesta direktorice tožene stranke, je bila tožnici utemeljeno na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj je imenovanje na funkcijo pogoj za opravljanje dela direktorja, po razrešitvi pa torej tožnica ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar ni mogla izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja za delovno mesto Direktor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: (1) da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2019, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in se razveljavi; (2) da je tožena stranka dolžna tožnici priznati pravico do plače in pripadajočih dodatkov po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto Direktor z dne 10. 11. 2017 za celotno obdobje trimesečnega odpovednega roka po kolektivni pogodbi dejavnosti, torej od 1. 7. 2019 do 12. 9. 2019, pripraviti obračun plače in jo izplačati tožnici; (3) da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in plačati odpravnino v višini 7,45-kratnika povprečja tožničine bruto mesečne plače za mesece marec, april in maj 2019 oziroma v višini 29.917,34 EUR in (4) odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi nezakonite predčasne razrešitve s funkcije direktorja v višini 18 plač tožnice, upoštevajoč povprečje njenih zadnjih treh bruto plač pred razrešitvijo, torej za mesec marec, april in maj 2019 v višini 72.283,50 EUR bruto. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 6.180,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče storilo več bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, ter med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče nedosledno odloči, da je odpoved zakonita, hkrati pa tožnici ne dosodi odpovednega roka in odpravnine, do česar je upravičena na podlagi ZDR-1 oziroma pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2017. Na to pa ne vpliva dejstvo, da sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2019 za delovno mesto Psiholog, saj je to delovno mesto za vsaj 10 plačnih razredov nižje ovrednoteno. Tožnica je bila od 5. 6. 2019 do 30. 6. 2019 na letnem dopustu, iz česar izhaja, da ji je tožena stranka dejansko priznala del odpovednega roka, saj ji je bilo za čas odsotnosti izplačano nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi za direktorja. Upravičena je do odpravnine po 2. alineji tretjega odstavka 108. člena ZDR-1, ker je delovno mesto Psiholog neustrezno. Do sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2019 za delovno mesto Psiholog namreč ni prišlo tako samoumevno, kot to navaja sodišče, saj je tožena stranka tožnici najprej ponudila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, šele po vložitvi tožbe pa je tožnica dosegla podpis pogodbe za nedoločen čas. Sodišče je storilo več postopkovnih kršitev, saj se niti na izrecen poziv pooblaščenke tožnice do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni izjasnilo, ali bo zakonitost razrešitve tožnice s funkcije direktorja reševalo kot predhodno vprašanje ali pa bo počakalo na pravnomočno odločitev Upravnega sodišča RS. Tožnici ni dopuščalo, da bi pričam postavljala vprašanja v zvezi z razrešitvijo, niti ni želelo vpogledati v spis Upravnega sodišča RS. S tem je izigralo svojo vlogo pri procesnem vodenju zadeve ter zavlačevalo postopek, tožnici pa povzročalo nepotrebne stroške zastopanja v upravnem sporu. Nazadnje pa je sodišče svojo odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2019 oprlo zgolj in samo na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS. Sodišče je določilo plačilo predujma za sodnega izvedenca, ki ga ni imenovalo, s tem je tožnici neupravičeno povzročilo stroške pooblaščenca, ki je v vlogi postavil vprašanja, in zadrževalo tožničin denar, ki ga je založila. Sodišče bi moralo v predmetnem sporu samo preveriti zakonitost razrešitve, ki predstavlja odpovedni razlog in je podlaga za odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Zato je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je storilo kršitev postopka tudi s tem, ko se ni opredelilo do tožničinih navedb, da je bil namen tožene stranke znebiti se nje in vseh delavcev tožene stranke, ki so bili z njo kakorkoli povezani. Prav tako se ni opredelilo do vprašanja, zakaj je bilo sploh potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je upoštevalo navedbe tožene stranke, da tožnici ni mogla ponuditi delovnega mesta Klinični psiholog, čeprav je bilo to delovno mesto sistemizirano in prosto. V pogodbah o zaposlitvi za direktorja je bila določena pravica do zaposlitve tožnice po prenehanju mandata na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti, torej ni bilo izključno določeno le delovno mesto Psiholog. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu Psiholog - pomočnik direktorja, v času mandata direktorice tožene stranke pa je opravljala tudi delo strokovnega vodje. Tožena stranka bi jo lahko zaposlila na ustreznem in primernem delovnem mestu, kot je Vodja VDC, kar je prej opravljala A.A., ali na delovnem mestu Vodja doma, vendar tožena stranka tega očitno ni želela, kar pa so pomeni dejanje trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče je opravilo primerjavo med izobrazbo za delovno mesto Psiholog in delovno mesto Direktor, ni pa opravilo primerjave med plačilnimi razredi. Ker se do navedenega ni opredelilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako ni zaslišalo B.B., ki je in je bila tudi edina prisotna pri predaji del in je poznala finančno situacijo tožene stranke ob primopredaji poslov med direktorjema, ki je bila predlagana v zvezi z dokazovanjem neutemeljene razrešitve tožnice. Prav tako ni upoštevalo pričanja C.C., ki je bil član najvišjega organa zavoda Sveta zavoda tožene stranke in je izpovedal o nepravilnostih, ki jih je zagrešila tožena stranka, prav tako pa tudi zaradi neizvedbe vpogleda v posnetek celotnega intervjuja D. tožnica uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožnica uveljavlja plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, saj je škoda, ki ji je nastala zaradi ravnanj tožene stranke iz naslova trpinčenja, samo del škode, preostali del škode pa izvira iz ostalih protipravnih dejanj. Zato bi sodišče moralo ugotavljati vso škodo, ki jo je uveljavljala tožnica. V zvezi z odločitvijo glede trpinčenja navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da tožnica ni podala uradne prijave zaradi mobinga, saj to ni procesna predpostavka za vložitev tožbe, poleg tega je niti ni mogla podati, saj je nova direktorica takoj razrešila pooblaščenko za mobing. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da ne gre za mobing že iz razloga, ker ravnanja tožene stranke niso bila dalj časa trajajoča, saj je bila tožnica na delovnem mestu od razrešitve z mesta direktorja do prenehanja delovnega razmerja prisotna samo 45 dni, nikoli neprekinjeno v posameznem mesecu. Število dni prisotnosti namreč ne daje podlage za zaključek, da trpinčenja ni bilo. Sodišče se zaradi števila dni prisotnosti na delu ni opredelilo do verodostojnosti izpovedi prič E.E., F.F. in G.G., čeprav je ugotovilo, da so te priče poznale tožničino delo in bile dobro seznanjene s posameznimi očitki. Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo sodišča glede finančnega poslovanja tožene stranke. Sodišče je upoštevalo le podatke za prvo polletje, ni pa upoštevalo izpovedi priče C.C., ki je potrdil, da so bile bilance v času direktorovanja tožnice pozitivne (npr. za leto 2018 in vsa druga leta od 2002). Tožena stranka je poskrbela za članek v časopisu H. o slabem poslovanju tožnice, kar je namerno klevetanje in trpinčenje, saj ni šlo za utemeljeno in resnično kritiko njenega dela. Enako velja glede ugotovitev sodišča o dogajanju v centru I., pri čemer so bile nepravilnosti v delovanju centra I. storjene v času nove direktorice tožene stranke A.A.. Če bi torej sodišče tožbene navedbe presojalo celostno, bi lahko ugotovilo, da gre za neutemeljeno kritiko tožničinega dela. V zvezi z delom v enoti J. se je sodišče oprlo na izpovedi prič, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki. Priče niso mogle izpovedati o spremembah v tožničinem razpoloženju, ker za to niso usposobljene. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča glede pasivnosti tožnice pri pridobivanju zapisnikov strokovnega sveta. Navaja, da je dejanje mobinga že sama premestitev na nižje ovrednoteno delovno mesto in v drugo enoto na oddaljeno lokacijo. V zvezi s tožničinimi očitki, da jo je tožena stranka neupravičeno odstranila z vseh projektov, sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključi, da je takšna odločitev tožene stranke logična, ker ni bila edina, ki je delala na njih, je pa delala kot odgovorna oseba in direktorica. Glede odhoda v K. (tujina) in sodelovanja na projektu L., glede katerih ni bila odstranjena s projekta, navaja, da gre za dva manj pomembna in obsežna projekta, vendar jih sodišče prve stopnje zaradi nepopolno raziskanega dejanskega stanja ni pravilno vključilo v svojo dokazno oceno. Za pot v K. je imela tožnica že pred razrešitvijo plačane letalske karte, o projektu L. pa je samo tožnica vedela, kako poteka. Brez ustrezne trditvene podlage se je opredelilo do ravnanja tožnice v zvezi s primopredajo dokumentov, s čimer je želelo preusmeriti pozornost in utemeljiti svojo odločitev, izpustilo pa je utemeljitev glede očitane neustreznosti primopredaje s strani nove direktorice. Opozarja, da KPK glede očitanega poslovanja ni ugotovilo nepravilnosti, torej so bili podatki, podani s strani tožene stranke, lažni. Kar se tiče načina vročanja odpovedi v muzeju z detektivom, je sodišče vročitev označilo kot dejanje trpinčenja, vendar ga zaradi enkratnosti ne opredeljuje kot trpinčenja na delovnem mestu. Zdravljenje oziroma škode na zdravju, ki nastane pri trpinčenju, je dolgotrajno, zato je dokazna ocena sodišča v tem delu povsem zgrešena in prilagojena končni odločitvi izpodbijane sodbe. Sodišče se ni opredelilo tudi do drugih zdravniških izvidov, ki datirajo iz obdobja, ko je bila tožnica še zaposlena pri toženi stranki. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna odločitev o stroških postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nasl.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožba zmotno meni, da je izrek sam s seboj v nasprotju oziroma z razlogi sodbe, ker sodišče ugotovi, da je odpoved zakonita, hkrati pa tožnici ne dosodi odpravnine po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) oziroma prvem odstavku 14. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2017, niti ji ne prizna plače in dodatkov za delovno mesto Direktor za čas trimesečnega odpovednega roka po 3. alineji prvega odstavka 58. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl.). Sodišče je odločitev ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče preizkusiti. Tožnica dejansko izraža nestrinjanje z materialnopravnim stališčem, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo. S tem uveljavlja drug pritožbeni razlog, kar je prav tako neutemeljeno.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Takšne protispisnosti v izpodbijani sodbi ni.

8. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker se na poziv pooblaščenke tožnice ni izjasnilo, ali bo zakonitost razrešitve tožnice s funkcije direktorja reševalo kot predhodno vprašanje ali bo počakalo na pravnomočno odločitev Upravnega sodišča RS. Takšna dolžnost sodišča ne izhaja iz določb ZPP, poleg tega pa že procesno vodenje postopka, ko sodišče tožnici ni dopuščalo postavljanja vprašanj v zvezi z utemeljenostjo razrešitve, kaže na to, da je sodišče ves čas postopka dosledno upoštevalo stališče, da samo ne bo vsebinsko presojalo utemeljenosti razrešitve. To potrjuje tudi okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, in sicer da sodišče ni vpogledalo v spis na Upravnem sodišču RS, v katerem tožnica izpodbija odločitev ministrice o njeni razrešitvi. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je "izigravalo" svojo vlogo pri procesnem vodenju zadeve ter zavlačevalo postopek, tožnici pa povzročalo nepotrebne stroške s pridobivanjem dokumentacije v upravnem sporu, v katerem jo zastopa drug pooblaščenec. Pri odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožnico pozvalo, da založi predujem za izvedenca psihiatrične stroke, obe stranki pa tudi pozvalo k postaviti vprašanj izvedencu, kasneje pa izvedenca ni imenovalo, ne gre za kršitev, ki bi vplivala na zakonitost sodbe, niti ni mogoče šteti, da je sodišče ravnalo pristransko. Sodišče lahko kadarkoli spremeni svoje sklepe procesnega vodstva.

9. Pritožba nadalje zmotno navaja, da je sodišče storilo kršitev postopka s tem, ko se ni opredelilo do tožničinih navedb, da je bil namen tožene stranke znebiti se nje in vseh, ki so bili z njo kakorkoli povezani, niti se ni opredelilo do vprašanja, zakaj je bilo sploh potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je odgovorilo, posredno ali neposredno, na vse tožničine navedbe. S tem, ko je ugotovilo, da tožnica ni uspela v upravnem sporu, v katerem je zahtevala ugotovitev nezakonitosti razrešitve, ter posledično ugotovilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je posredno odgovorilo tožnici, da odpoved ni posledica namere tožene stranke, da se "znebi" tožnice, temveč posledica razrešitve, ki je temeljila na nepravilnostih v poslovanju tožene stranke v času, ko je bila tožnica njena direktorica. Odločitve tožene stranke, ki se nanašajo na nekatere druge delavce, ki naj bi bili s tožnico "povezani", pa ni predmet tega postopka ter se sodišču prve stopnje do tega ni bilo treba opredeljevati. V zvezi s pravilnostjo dokazne ocene pritožbeno sodišče dodaja, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do verodostojnosti izpovedi prič E.E., F.F. in G.G., čeprav je ugotovilo, da so te priče poznale tožničino delo in bile dobro seznanjene s posameznimi očitki. Dokazna ocena je vsebinsko prepričljiva ter v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična. V celoti sledi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni presojalo utemeljenosti razrešitve. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici 10. 6. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 10. 11. 2017 za delovno mesto Direktor, potem ko je ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dnem 31. 5. 2019 tožnico razrešila s položaja direktorice centra M. (sklep o razrešitvi št. ... z dne 27. 5. 2019). Sodišče prve stopnje je odločilo o zakonitosti izpodbijane odpovedi potem, ko je Upravno sodišče RS s sodbo I U 966/2019 z dne 5. 5. 2020 tožničino tožbo zavrnilo. Ker iz navedene sodbe Upravnega sodišča RS izhaja, da je sklep tožene stranke o razrešitvi z dne 27. 5. 2019 pravilen in zakonit, je sodišče v delovnem sporu ravnalo pravilno, ko vsebine oziroma razlogov za razrešitev ni vsebinsko preverjalo, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno odločati o zakonitosti sklepa o razrešitvi tožnice kot o predhodnem vprašanju, posebej glede na dejstvo, da je tožnica na pristojnem sodišču izpodbijala zakonitost sklepa v upravnem sporu. Glede na navedeno je sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnice za zaslišanje B.B., ki je bila edina prisotna pri primopredaji poslov in je poznala finančno situacijo tožene stranke ob primopredaji poslov ter je bila predlagana v zvezi z dokazovanjem neutemeljene razrešitve tožnice.

11. Glede na razrešitev tožnice z mesta direktorice tožene stranke, je bila tožnici utemeljeno na podlagi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj je imenovanje na funkcijo pogoj za opravljanje dela direktorja, po razrešitvi pa torej tožnica ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar ni mogla izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja za delovno mesto Direktor.

12. Tožnica je s toženo stranko dne 1. 7. 2019 podpisala pogodbo o zaposlitvi št. ... (A7) za nedoločen čas od 1. 7. 2019 dalje za delovno mesto Psiholog. Delovno razmerje ji na podlagi izpodbijane odpovedi iz razloga nesposobnosti ni prenehalo. Tožena stranka je že v odpovedi navedla, da so s 1. 6. 2019 oživele tožničine pravice, obveznosti in odgovornosti po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 10. 1997. Ker odpravnina predstavlja obliko varstva dohodka delavca v primeru prenehanja delovnega razmerja, tožnici pa delovno razmerje zaradi odpovedi ni prenehalo, je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine po 108. členu ZDR-1. Sodišče je ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, pravilno upoštevalo tudi pri odločitvi, da tožnici ne pripada pravica do odpovednega roka oziroma do plače delovnega mesta Direktor za čas odpovednega roka. Tožnica je bila razrešena 31. 5. 2019, za junij 2019 je prejela plačo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto Direktor, od 1. 7. 2017 pa je upravičena do plače po pogodbi za delovno mesto Psiholog. Pritožba zmotno meni, da ji je tožena stranka implicitno priznala odpovedni rok s tem, ko ji je do 30. 6. 2017 izplačevala plačo po pogodbi za direktorja (tožnica je bila od 5. 6. 2019 do 30. 6. 2019 na letnem dopustu). To na samo stališče, da tožnica ni upravičena do plačila plače še za čas trimesečnega odpovednega roka, ne vpliva. Ker ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v smislu določbe 91. člena ZDR-1, so nebistvene pritožbene navedbe, da do sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2019 za delovno mesto Psiholog ni prišlo tako samoumevno, kot to navaja sodišče, saj je bistveno le, da je pogodba bila sklenjena in zavezuje obe pravdni stranki. Posledično tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnici pripada odpravnina, ker naj bi bilo delovno mesto Psiholog neustrezno (v smislu določbe 91. člena ZDR-1). Prav tako niso pravno relevantne pritožbene navedbe, da je delovno mesto Psiholog nižje vrednoteno kot delovno mesto Direktor. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni opravilo primerjave med plačilnimi razredi med navedenima delovnima mestoma, temveč je le primerjalo zahtevano izobrazbo. Glede na ugotovitve sodišča, da je oživela pogodba iz leta 1997, ki sta jo stranki soglasno prilagodili novim zakonskim določbam, pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja, zakaj je bilo sploh potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je namreč pravilno štelo, da bi bila tožnica vseeno v delovnem razmerju pri toženi stranki po razrešitvi, tudi če nove pogodbe ne bi sklenila. Ker sta stranki sklenili novo pogodbo ob zgoraj navedenih izhodiščih (prilagoditev predpisom), pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je bila tožnica na podlagi pogodbe iz leta 1997 zaposlena na delovnem mestu Psiholog - pomočnik direktorja. Tožena stranka namreč nima sistemiziranega delovnega mesta Psiholog - pomočnik direktorja, zato s tožnico 1. 7. 2019 ni smela skleniti pogodbe za neobstoječe delovno mesto. Pritožba zmotno meni, da podlago za priznanje odpravnine in plače direktorja za čas trajanja odpovednega roka predstavlja drugi odstavek 14. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2017, saj navedeno določilo glede pravic zaradi odpovedi le odkazuje na ZDR-1. 13. Sodišče prve stopnje je razčistilo dejansko stanje glede tožničinih trditev, da bi ji morala tožena stranka ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Klinični psiholog. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela tožena stranka v Pravilniku o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v centru M. z dne 3. 7. 2018 s prilogami (Organigram, Seznam delovnih mest in Katalog delovnih mest) sistemizirano delovno mesto Klinični psiholog specialist, vendar zanj ni imela finančne odobritve s strani resornega ministrstva, kar sta potrdili A.A. in N.N.. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnica neupravičeno zavzema, da bi morala opravljati delo delovnega mesta Klinični psiholog specialist. Navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni dejanja mobinga, saj gre za upoštevanje finančnih omejitev pri zaposlovanju. Glede na navedeno tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi drugega delovnega mesta kot je Psiholog, zato pritožba neutemeljeno toženi stranki očita dejanje mobinga, ker ji ni ponudila zaposlitve na delovnem mestu Vodja VDC ali Vodja doma.

14. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnica uveljavlja plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, saj je škoda, ki ji je nastala zaradi ravnanj tožene stranke iz naslova trpinčenja, samo del škode, preostali del škode pa izvira iz ostalih protipravnih dejanj. Zato bi moralo ugotavljati vso škodo, ki jo je uveljavljala tožnica, v smislu določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo vse navedbe tožnice, ki so se nanašale na ravnanja tožene stranke glede zatrjevanega mobinga po četrtem odstavku 7. člena ZDR-1, kot tudi tista, ki po stališču tožnice ne predstavljajo mobinga, temveč pomenijo kršitev osebnostnih pravic oziroma razžalitev dobrega imena in časti v smislu prvega odstavka 179. člena OZ. Glede vseh ravnanj je ugotovilo, da niso protipravna, kar posledično pomeni, da ni podan eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta po 131. členu OZ (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo, odgovornost na strani povzročitelja škode) ter je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, saj morajo biti vsi elementi podani kumulativno. Glede vročanja odpovedi v muzeju je sicer ugotovilo neprimernost takšnega ravnanja, vendar je pravilno zaključilo, da ne pomeni mobinga, saj je mobing oziroma trpinčenje na delovnem mestu opredeljeno v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

15. Glede na takšno zakonsko podlago je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da relativno kratko časovno obdobje od razrešitve tožnice do prenehanja delovnega razmerja (od razrešitve tožnice oziroma odpovedi z dne 10. 6. 2019 do 30. 10. 2019) že samo po sebi kaže na to, da ne gre za mobing, posebej ob dejstvu, da je bila v tem času 112 dni odsotna z dela. Ne glede na to je bistveno, da tudi v tem časovnem obdobju tožena stranka nad tožnico ni izvajala ravnanj, ki pomenijo mobing. Glede na navedeno ni pravno relevantna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala uradne prijave zaradi mobinga. To po pravilnem stališču pritožbe res ni procesna predpostavka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka niti samo po sebi ne vpliva na utemeljenost očitkov glede mobinga.

16. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z negativnim finančnim poslovanjem tožene stranke v času, ko jo je vodila tožnica, in ki so bili razlog za kritiko na njen račun s strani novega vodstva tožene stranke, to je v. d. direktorice A.A.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo neustrezno obračunavanje in izplačevanje nadur eden od razlogov za razrešitev v sklepu ministrstva, kot tudi nepravilno ravnanje v zvezi s poslovnim sodelovanjem med toženo stranko in O.O., s. p., predvsem pa je finančno poslovanje pravilno ocenjevalo na podlagi Polletnega poročilo 2019, ki potrjuje navedbe tožene stranke o finančnih težavah in negativnem poslovanju. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče glede finančnega stanja upoštevati pričanje C.C.. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka poskrbela za članek v časopisu H. o slabem poslovanju tožnice, kar je namerno klevetanje in trpinčenje, ker ni šlo za utemeljeno in resnično kritiko njenega dela.

17. Tudi sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so izražene kritike tožničinega dela s strani A.A. pred sodelavci temeljile na objektivno preverljivih dejstvih, in da torej ni mogoče zaključiti, da gre za obrekovanje ali za izrekanje o osebnih lastnostih tožnice. Tožnica torej neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede stanja v dislocirani enoti centra I.. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da vprašanja medija D. in odgovori A.A. z dne 3. 10. 2019, Zapisnik seje Strokovnega sveta z dne 4. 7. 2019 in Dopis C.C. z dne 10. 7. 2019 potrjujejo, da imajo kritike A.A. o stanju v dislocirani enoti tožene stranke objektivno podlago in da ni usmerjeno zoper tožnico. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila enota odprta 6. 2. 2019, v času, ko je bila tožnica direktorica tožene stranke in ne A.A.. Enota ima kapaciteto 24 uporabnikov IVO in 15 uporabnikov Posebnega programa VIZ, v enoto so bili najprej sprejeti štirje stanovalci, po šolskih počitnicah, v aprilu 2019 je bil predviden sprejem uporabnikov iz P., postopoma še ostalih, vendar je bilo s to enoto več težav, in sicer med vodjo enote centra I. E.E. in vodstvom v R., kot tudi pomanjkanje sodelovanja, kar je stvar organizacije in odnosov v domu in je za to odgovorna predvsem vodja, težave z objektom centra I. in s tamkajšnjo organizacijo pa so očitno dolgotrajnejše ter izvirajo še iz časa, ko je bila tožnica direktorica. Glede na kakšne ugotovitve ne drži, da gre za neutemeljeno kritiko in da bi moralo sodišče pridobiti celoten posnetek medija D., glede katerega tudi iz dopisa S. z dne 12. 5. 2020 izhaja, da posnetka celotnega intervjuja ne more posredovati, saj ga ne hranijo.

18. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da je razrešitev tožnice s funkcije posledično vplivala tudi na odvzem projektov, pri katerih je sodelovala kot direktorica tožene stranke oziroma kot odgovorna oseba in direktorica. Zato niti niso odločilne pritožbene navedbe, da so bile že pred razrešitvijo kupljene letalske vozovnice oziroma da je le tožnica poznala vsebino projekta L.. Glede na utemeljeno izločitev s projektov je bila tožnica tudi odstranjena z mailing liste za projekte, ki je po naravi stvari namenjena tistim, ki na projektih sodelujejo. Takšnega ravnanja tožene stranke ni mogoče šteti za mobing.

19. Ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, niso utemeljene pritožbene navedbe, da se je sodišče v zvezi z delom v enoti J. oprlo na izpovedi prič, ki so še vedno zaposlene pri toženi stranki. Sodišče je obrazložilo, zakaj šteje, da tožnice pri delu v enoti J. ni bila izpostavljena trpinčenju s strani sodelavcev, ki so prepričljivo izpovedali o delu enote, pri čemer dejstvo, da so priče še vedno zaposlene pri toženi stranki, ni vplivalo na verodostojnost njihovih izpovedi. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti razčistilo okoliščine v zvezi zatrjevanim izključevanjem tožnice iz delovnega okolja s tem, da ni prejemala zapisnikov strokovnega sveta. Ugotovilo je, da je tožnica imela možnost pridobiti podatke iz zapisnikov strokovnega sveta. Ta možnost ji ni bila odvzeta, pri čemer ji je T.T. povedal, da lahko dobi vse informacije, ki so povezane z njenim delom, vendar tožnica ni prišla do njega in ni izrazila želje po seznanitvi. To tudi po stališču pritožbenega sodišča kaže na tožničino pasivnost, ne pa na protipravno ravnanje tožene stranke.

20. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče mimo trditvene podlage ugotovilo neprimerno ravnanje tožnice pri primopredaji dokumentov. Ugotovitve sodišča so v okviru trditvene podlage tožene stranke, da pri primopredaji ni bilo nepravilnost s strani nove v. d. direktorice, sodišče pa je na podlagi izpovedi tožnice ugotovilo, da je veliko dokumentacije tožnica odpeljala in uničila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sama predlagala A.A., da ob koncu tedna dokumentacijo iz svoje pisarne prestavi v knjižnico in jo tam pregleda, A.A. se je s tem strinjala. Tožena stranka ji torej ni onemogočila uporabe knjižnice, imela je generalni ključ, zato je imela dostop tudi do knjižnice, zato je neutemeljeno trdila, da si je morala ključ od knjižnice izposoditi pri U.U., da je sploh lahko imela dostop ob koncu tedna, ko je pripravljala primopredajo. Vse navedeno potrjuje zaključek sodišča, da tožena stranka pri primopredaji ni izvajala trpinčenja tožnice, pritožba pa neutemeljeno trdi, da je sodišče s tem, ko je grajalo ravnanje tožnice, "preusmerilo pozornost" glede neprimernega ravnanja nove v. d. direktorice ob primopredaji.

21. Za odločitev o pritožbi niso odločilne pritožbene navedbe, da KPK ni ugotovila nepravilnosti pri delu tožnice. Odpoved temelji na razrešitvi, glede katere tožnica ni uspela v upravnem sporu, sodišče prve stopnje pa je obrazloženo zavrnilo tožničine trditve, da so bili podatki, ki jih je tožena stranka posredovala KPK, lažni. Glede na to, da tožena stranka ni ravnala protipravno, za presojo odškodninske odgovornosti niso odločilni zdravniški izvidi tožnice. Zato pritožba neutemeljeno očita, da se sodišče ni opredelilo do medicinskih izvidov in ni upoštevalo, da je okvara zdravja dolgotrajna in je posledica trpinčenja na delu pri toženi stranki.

22. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške (154. člen ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).