Jedro

Kadar so v reviziji sporne sodne zamudne obresti kot stranska terjatev, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. P 442/2001-1 z dne 18.6.2001 (v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 11.9.2001 in popravnim sklepom z dne 27.5.2003) naložilo tožencu plačilo tolarske protivrednosti 76.215,95 DEM (oziroma 6,177.794 SIT) in 47.551 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in glede glavnice potrdilo prvostopenjsko sodbo. Razveljavilo pa je odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih za prisojeno glavnico. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. II Ips 128/2002 z dne 27.11.2002 zavrglo revizijo proti pravnomočni odločitvi pritožbenega sodišča o plačilu glavnice.

V nadaljevanju sojenja je sodišče prve stopnje naložilo tožencu še plačilo zakonskih zamudnih obresti od že pravnomočno prisojenega zneska 6,225.345 SIT in povrnitev pravdnih stroškov tožnici, višji obrestni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in pretežno pritožbo tožene stranke, tako da je potrdilo prvostopenjsko sodbo glede odločitve o zamudnih obrestih, spremenilo pa je odločitev o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Izpodbija odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi po njenem tekle od dneva izročitve vsakokratnega posojila tožencu, in odločitev o pravdnih stroških. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijanih sodb, podrejeno pa njihovo razveljavitev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku dovoljuje revizijo kot izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Merilo za ugotovitev vrednosti spornega predmeta določa 39. člen ZPP, in sicer, da se vzame samo vrednost glavnega zahtevka, medtem ko se obresti in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Kadar je zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg zahtevka za plačilo glavnice, se torej šteje kot postranska terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko ostane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih. Za to gre tudi v obravnavanem primeru, ko je v novem postopku na vseh stopnjah sojenja sporna samo še odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, medtem ko je bilo o glavnici pravnomočno razsojeno že v prvem delu tega pravdnega postopka. Le če bi bile obresti osnovni oziroma edini razlog za začetek pravde, bi se štele kot glavni zahtevek, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ker so torej v reviziji sporne samo zamudne obresti kot stranska terjatev, ki po pravilih procesnega prava nimajo nikakršne vrednosti (spornega predmeta), ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizija zoper odločitev o obrestih je torej vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP), kar narekuje zavrženje nedovoljene revizije (377. člen ZPP). Tožnica izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, vendar tudi v tem delu revizija ni dovoljena. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep, revizija zoper sklep pa je dovoljena le izjemoma. Po prvem odstavku 384. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o pravdnih stroških ni sklep, s katerim se postopek konča, zato revizija proti takemu sklepu ni dovoljena. Utemeljeno je torej zavrženje tožničine revizije v celoti.