Jedro

V pravdi se je izkazalo, da tožnica na račun obresti in izvršilnih stroškov od skupaj 145,00 EUR utemeljeno terja le 83,08 EUR, kar pomeni, da je bil tožničin uspeh v pravdnem postopku, ki je sledil izvršbi, 57,3 %, torej celo višji od tistega, ki ga je sodišče upoštevalo v izpodbijani sodbi. To pomeni, da toženec do povračila višjih od že prisojenih nadaljnjih pravdnih stroškov ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 81,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2009 dalje do plačila in glede stroškov pravdnega postopka v znesku 9,37 EUR z obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek za plačilo 38,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem obsegu razveljavilo izdani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100345/2008 z dne 16.12.2008. Isti sklep je ohranilo v veljavi za zakonske zamude obresti od štirih zneskov po 12,77 EUR za čas od njihove zapadlosti do izvršenega plačila ter za 81,10 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2009 dalje. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Nazadnje je tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti 9,37 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se je pravočasno pritožil zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev o stroških postopka. Meni, da tožnici ne dolguje izvršilnih stroškov, medtem ko bi mu tožnica morala povrniti vse nadaljnje pravdne stroške. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev. Sodišče je napačno uporabilo pravilo postopka, po katerem stranke trpijo stroške v sorazmerju s svojim uspehom v pravdi. Tega je tudi napačno izračunalo. Tožnica je med pravdo tožbo umaknila tako, da je na koncu terjala le še zakonske zamudne obresti, zato je bil njen uspeh največ 10 %. Sicer pa se stroškovne odločitve zaradi pomanjkljivih razlogov ne da preizkusiti.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi izpodbija samo stroškovno odločitev, ki jo vsebuje izpodbijana sodba. Sodišče druge stopnje je zato o njegovi pritožbi v skladu s 1. odst. 166. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008) odločilo s sklepom. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih procesnih in materialnih kršitev.

6. Izpodbijana stroškovna odločitev je v prvi sodbi jasno, pregledno in obširno obrazložena. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je bila tožničina terjatev v višini 38,99 EUR ob vložitvi predloga za izvršbo že zastarana, pravilno štelo v korist tožencu. Njegovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi je namreč sledil delni umik tožbe in v tem obsegu tudi razveljavitev izdanega sklepa, kar brez dvoma predstavlja toženčev uspeh v postopku, zaradi česar mora tožnica tožencu povrniti sorazmeren del izvršilnih stroškov. V navedeni ugotovitvi iz obrazložitve sodbe, ki jo posebej izpostavlja pritožba, ni nikakršnega protislovja ali nejasnosti. Dejstvo, da mora toženec kljub temu tožnici povrniti del izvršilnih stroškov, pa je posledica toženčeve zamude pri plačilu preostalih računov. Te je namreč toženec poravnal šele potem, ko je tožnica že predlagala izvršbo. Čeprav je tožbo tudi v tem delu po izvršenem plačilu umaknila, se šteje, da je bil predlog za izvršbo v tem obsegu vendarle potreben, prav tako stroški zanj.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o napačni uporabi 155. čl. ZPP, po katerem sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov postopka upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Toženec odmeri stroškov za posamezna procesna dejanja niti obrazloženo ne oporeka. Očitno pa ne soglaša z oceno sodišča prve stopnje o tem, v kakšnem delu sta pravdni stranki uspeli v pravdi. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožničin uspeh ne presega 10 %. Kot že navedeno, je toženec od zahtevanih 90,07 EUR plačal skupaj 51,08 EUR šele po vložitvi predloga za izvršbo. V izvršilnem postopku je torej tožničin uspeh znašal 56,71 %, toženčev pa 43,29 %, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sorazmerno s tem je tudi izračunalo delež izvršilnih stroškov, ki jih toženec dolguje dolžnici. V pravdnem postopku, ki je sledil razveljavitvi sklepa o dovolitvi izvršbe, pa je sodišče odločalo le še o dolgovanih zamudnih obrestih in o stroških izvršilnega postopka. Kapitalizirani znesek zamudnih obresti znaša 1,98 EUR, čemur toženec ne oporeka, medtem ko je bilo glede izvršilnih stroškov ugotovljeno, da so bili utemeljeni le do zneska 81,10 EUR, ne pa v višini 143,02 EUR, kot je bilo odločeno v sklepu o izvršbi. V pravdi se je torej izkazalo, da tožnica na račun obresti in izvršilnih stroškov od skupaj 145,00 EUR utemeljeno terja le 83,08 EUR, kar pomeni, da je bil tožničin uspeh v pravdnem postopku, ki je sledil izvršbi, 57,3 %, torej celo višji od tistega, ki ga je sodišče upoštevalo v izpodbijani sodbi. To pomeni, da toženec do povračila višjih od že prisojenih nadaljnjih pravdnih stroškov ni upravičen.

8. Toženčeva pritožba po navedenem ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 353. in 442. čl. istega zakona zavrnilo ter v izpodbijanem stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

9. Toženec je s pritožbo propadel, zato do povračila stroškov zanjo ni upravičen. Odločitev o teh je v skladu s 1. odst. 165. čl. ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa.