Jedro

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna okoliščina za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker ima toženka številne poslovalnice po vsej Sloveniji, kjer lahko zaposli tožnico, in da ni nič neobičajnega, če se prodajalke premešča po različnih poslovalnicah. Tožnica je sklenila drugo pogodbo o zaposlitvi za delo v poslovalnici A. Kot pravilno opozarja pritožba, toženka ni dolžna tožnici zagotoviti neustrezne zaposlitve v prodajalnah, če je kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja bivanja tožnice (prim. peti odstavek 91. člena ZDR- 1).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se v III. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 21. 8. 2022 s polnim delovnim časom sklenjena za nedoločen čas (II. točka izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnici pri toženki ni prenehalo 30. 11. 2022, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna delovno dobo, jo vpiše v matično evidenco pri ZPIZ in ji plača mesečno nadomestilo plače v znesku 1.000,00 EUR, znižano za prejete mesečne zneske nadomestila za brezposelnost v času od 1. 12. 2022 do 28. 2. 2023, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). V presežku (plačilo celotnega mesečnega zneska nadomestila plače, brez znižanja za prejete neto mesečne zneske nadomestila za brezposelnost v obdobju od 1. 12. 2022 do 28. 2. 2023 z obrestmi, in plačilo zakonskih zamudnih obresti že od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec) je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v višini 1.673,35 EUR na račun prvostopenjskega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka), in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (VII. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V bistvenem navaja, da so napačne ugotovitve sodišča prve stopnje glede okoliščin sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas. Razlog za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bilo predvidevanje toženke, da bo prodaja nove kolekcije jesen - zima 2022/2023 bistveno večja v primerjavi s predhodnim letom. Navedeno potrjujeta tabela prihodkov o prodaji izdelkov v poslovalnici A. in izpoved B. B. S tožnico je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas treh mesecev, v katerih se je pričakovala in nato dejansko tudi uresničila napoved o bistveno povečanem prometu izdelkov iz jesensko-zimske kolekcije v primerjavi s predhodnim letom. Tožnico je zaposlila zaradi predvidenega povečanega obsega dela (prodaje jesensko-zimske kolekcije), kar se je nato tudi uresničilo. Pri ugotavljanju okoliščin se je sodišče prve stopnje neutemeljeno osredotočilo na datum zaključka delovnega razmerja, saj to ne vpliva na presojo, ali je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas zaradi povečanega obsega dela. Druga pogodba o zaposlitvi ni nezakonito sklenjena zgolj zato, ker ni zajela tudi meseca decembra 2022, ko je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi povečan obseg dela. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo decembrski upad prometa v poslovalnici A. v primerjavi s predhodnim mesecem. Sodišče prve stopnje se je torej neutemeljeno osredotočilo na trajanje pogodbe, čeprav ta okoliščina ne more vplivati na zakonitost njene sklenitve. Toženka se lahko odloči, ali bo angažirala dodatno delavko celotno obdobje povečanega obsega dela ali le za del tega obdobja. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje glede premestitve C. C. v poslovalnico A. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala toženka vsakoletna ciklična nihanja prodaje predvideti in temu ustrezno organizirati delo ter da ni mogoče prenesti poslovnega rizika tveganja na delavca. Vsakoletna ciklična nihanja so se sicer pojavljala in jih je toženka upoštevala, vendar pa je šlo v obravnavanem primeru upoštevaje tabelo prihodkov v poslovalnici A. za odstopanje od običajnih nihanj. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje, da bi morala toženka analizirati in predložiti podatke o prodaji za leto 2020 in za predhodna leta, saj so ti nepomembni. Leto 2022 je bilo dodatno specifično, saj je šlo za prvo obdobje po epidemiji covid-19, ko so bile spremenjene poslovne razmere. Toženka z zaposlitvijo tožnice za določen čas ni prenesla nanjo poslovnega tveganja, ampak je zagotovila dodatno pomoč zaposlenim v poslovalnici A. zaradi povečanega obsega dela, ki je razviden iz tabele prihodkov. Zaradi večjega obsega prodaje, ki je bil rezultat uspešnega lansiranja pomladno-poletne in nato še jesensko-zimske kolekcije, se je pojavila potreba po začasni zaposlitvi dodatne delavke. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka imela prakso zaposlovanja za določen čas, saj tega ne potrjuje noben dokaz. Zaključek sodišča prve stopnje o transformaciji pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas temelji na napačnih sklepih. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo 8. člen ZPP, posledično pa tudi napačno uporabilo 56. člen ZDR-1. Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje glede neobstoja objektivnih in subjektivnih okoliščin za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da ni možnosti ponovne zaposlitve tožnice na delovno mesto prodajalke v poslovalnici A. ali katerikoli drugi poslovalnici, ki bi bila dovolj blizu bivališča tožnice. Tožnice ne more zaposliti v poslovni enoti, ki bi bila oddaljena več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja njenega bivanja. Zaposlitev tožnice je omejena na ljubljansko in gorenjsko področje, zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da jo lahko toženka zaposli v katerikoli poslovalnici v Sloveniji. Opozarja, da nima nobenega prostega mesta prodajalke, zato bi morala v primeru pravnomočne odločitve o reintegraciji tožnico poslati na čakanje na delo in ji odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Potrebe po dodatni zaposlitvi v Ljubljani ni mogoče utemeljevati z leto dni starimi oglasi, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Glede subjektivnih okoliščin bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izpovedi D. D. in B. B. o skrhanih odnosih med strankama. Sodišče prve stopnje je nekritično ocenilo reakcijo tožnice, ko je izvedela, da ji ne bo podaljšana pogodba o zaposlitvi za določen čas. Takrat je tožnica pričela izvajati hud pritisk na zaposlene v poslovalnici A. oziroma vodjo poslovalnice E. E., da si niso upale več v službo, oziroma so prosile D. D., da nekaj ukrene. Da bi zagotovila normalne delovne razmere v poslovalnici, je D. D. odredila tožnici čakanje na delo doma. Sodišče prve stopnje je napačno ovrednotilo telefonski klic tožničine prijateljice F. F., ki je snemala telefonski pogovor brez dovoljenja D. D. Spregledalo je, da tožnica izvajala takšne pritiske, da so se zaposlene počutile ogroženo. Vse navedeno dokazuje, da so odnosi med strankama porušeni do te mere, da s tožnico ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 25. 5. 2022 do 30. 11. 2022 na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu prodajalke. Prva pogodba o zaposlitvi je bila med strankama sklenjena za čas od 25. 5. 2022 do 31. 8. 2022, druga za čas od 1. 9. 2022 do 30. 11. 2022. Obe pogodbi o zaposlitvi sta bili sklenjeni zaradi začasno povečanega obsega dela v poslovalnici A. Čeprav je sodišče prve stopnje glede prve pogodbe o zaposlitvi pojasnilo, v čem so razlogi za zaključek, da je bila sklenjena v nasprotju z zakonom oziroma, da razlog, naveden v pogodbi, ni bil dejanski razlog sklenitve pogodbe, je vendarle treba upoštevati, da je predmet tožbenega zahtevka v tem sporu le transformacija druge pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas. Tudi tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je bistvo spora v zakonitosti sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je bila ta po odločitvi sodišča prve stopnje preoblikovana iz določenega v nedoločen čas. Zato niso odločilne pritožbene navedbe toženke, ki se nanašajo na napačno ugotovljene okoliščine sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Po tretji alineji prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene v primeru začasno povečanega obsega dela. Pogodba se sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo, katerega obseg je začasno povečan, opravi (prvi odstavek 55. člena ZDR-1). Za odločitev v tem primeru je bistveno, ali je bil tudi dejansko podan razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela.

8. Toženka je sklenitev te pogodbe o zaposlitvi s tožnico pred sodiščem prve stopnje utemeljevala z navedbami o povečanem obsegu dela v povezavi z lansiranjem nove kolekcije jesen - zima in povečanjem prodaje oziroma dohodkov (dvigom povpraševanja po produktih toženke) v poslovalnici A. Sodišče prve stopnje je skladno s 56. členom ZDR-1 ugotovilo podlago za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas, ker je bila druga pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2022 do 30. 11. 2022 sklenjena v nasprotju z zakonom. Ugotovilo je, da je bila jesensko-zimska kolekcija dana v prodajo septembra 2022. V primerjavi z letom 2021 je ugotovilo podobno krivuljo gibanja prihodkov, ki so povezani z menjavo sezon oziroma kolekcij. Pravilno je presodilo, da je šlo za predvidljivo vsakoletno ciklično nihanje prodaje tekstilnih izdelkov, ki bi jo toženka morala predvideti in temu ustrezno organizirati delo, in za prevalitev poslovnega tveganja na tožnico. Da je šlo pri sklenitvi druge pogodbe o zaposlitvi za ekonomski riziko poslovanja poslovalnice toženke v A., potrjuje tudi izpoved B. B. Toženka tudi v pritožbi ponavlja njegovo izpoved, da je bil razlog sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi predvidevanje oziroma pričakovanje toženke in nato dejanska uresničitev napovedi o bistveno povečanem prometu izdelkov iz jesensko-zimske kolekcije.

9. Pritožba neutemeljeno oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da bi morala toženka predvideti vsakoletna ciklična nihanja prodaje in temu ustrezno organizirati delo, s pavšalno navedbo, da je šlo za odstopanje od običajnih nihanj, kar utemeljuje s primerjavo podatkov prodaje iz tabele prihodkov za leti 2021 in 2022. Začasno povečanega obsega dela ne dokazuje tabela prihodkov od prodaje v poslovalnici A. za leto 2022 (višji prihodki za mesece september, oktober in november v primerjavi z enakim obdobjem iz predhodnega leta), saj gre za dejstva, ki so nastopila šele kasneje, po sklenitvi in v času trajanja pogodbe o zaposlitvi, za presojo zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa so odločilnega pomena okoliščine, znane ob njeni sklenitvi. Tudi sicer večji obseg prodaje v navedenih treh mesecih leta 2022 ne odraža nujno povečanega obsega dela tožnice (prihodki so odvisni od odločitve potrošnikov, prodajalka ima lahko tudi ob nizkih prihodkih veliko fizičnega dela v poslovalnici, npr. s strežbo večjega števila strank, ki se ne odločijo za nakup; in obratno, večji obseg prodaje tekstilnih izdelkov ne odraža nujno večjega obsega fizičnega dela delavca). Če delodajalec predvideva povečan obseg prodaje v določenem obdobju in se zato sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, se s tem prenaša poslovno tveganje na delavca, kar ni dopustno, glede na to, da je obseg prodaje odvisen od potrošnikov. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka s tem, ko je na tožnico prevalila riziko poslovanja, ni dokazala zakonitega razloga za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz 3. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Posledično je pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 21. 8. 2022 sklenjena za nedoločen čas.

10. Pritožba glede odločitve po vsebini neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo relevantne okoliščine primera ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, kar je tudi ustrezno obrazložilo.

11. Ker toženka ni dokazala zakonitega razloga za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, za odločitev niso bistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prekrivanje časovne omejitve pogodbe o zaposlitvi s predvidenim trajanjem povečane prodaje, prakso zaposlovanja za določen čas pri toženki in premestitev delavke C. C. nazaj v poslovalnico A. Do teh pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče zato ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Utemeljeno pa pritožba nasprotuje presoji sodišča prve stopnje glede reintegracije tožnice. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Toženka je v predlogu za sodno razvezo navajala okoliščine, zaradi katerih tožnice ne more sprejeti na delo. Okoliščin, s katerimi je utemeljevala predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, tožnica pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano prerekala.

13. Sodišče odloči o prenehanju delovnega razmerja kljub nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, če obstojijo okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavca ne more sprejeti nazaj na delo. Delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo se lahko kaže v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi kot v subjektivno porušenem odnosu med delodajalcem in delavcem do te mere, da ne omogoča več nadaljevanja delovnega razmerja. Zadosten razlog za sodno razvezo je že ugotovitev obstoja ene od zgoraj naštetih okoliščin (VS RS VIII Ips 39/2020).

14. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna okoliščina za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ker ima toženka številne poslovalnice po vsej Sloveniji, kjer lahko zaposli tožnico, in da ni nič neobičajnega, če se prodajalke premešča po različnih poslovalnicah. Tožnica je sklenila drugo pogodbo o zaposlitvi za delo v poslovalnici A. Kot pravilno opozarja pritožba, toženka ni dolžna tožnici zagotoviti neustrezne zaposlitve v prodajalnah, če je kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja bivanja tožnice (prim. peti odstavek 91. člena ZDR- 1).

15. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje glede subjektivne okoliščine (skrhanih medsebojnih odnosov) ni upoštevalo izpovedi vodje kadrovske službe D. D., da je tožnica, potem ko je izvedela, da ji ni podaljšana pogodba o zaposlitvi, pritiskala na poslovodjo E. E. do te mere, da ni upala iti v službo, in da je tožnici odredila čakanje na delo doma, da ne hodi v trgovino, ker so se zaposlene pritoževale, da v teh razmerah ne morejo delati. Neustrezno je sodišče prve stopnje ocenilo okoliščino snemanja telefonskega pogovora med F. F. in D. D. Četudi ga ni posnela tožnica, temveč njena prijateljica F. F., je ključno, da ga je posnela brez dovoljenja D. D. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati navedeno izpoved D. D., ki dokazuje še nadaljnje nezaupanje in še vedno porušene medsebojne odnose.

16. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi z reintegracijo tožnice k toženki zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje v zvezi z datumom sodne razveze in v zvezi z obdobjem, v katerem je tožnica upravičena do priznanja pravic iz delovnega razmerja, nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijani del sodbe v III. in IV. točki izreka (tj. v delu, ki se nanaša na reintegracijo in reparacijo) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje v navedenem obsegu še ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V primeru ugotovitve pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je treba ugotoviti še relevantne okoliščine v zvezi z datumom sodne razveze. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku v skladu z zgoraj navedenimi materialnopravnimi izhodišči ponovno zavzame stališče do navedb in dokazov toženke glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja in presodi, s katerim datumom so nastopili pogoji za sodno razvezo tožničine pogodbe o zaposlitvi ter v odvisnosti od tega odloči še o preostalem delu tožničinega tožbenega zahtevka.

18. V ostalem, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.