Jedro

Odločba tožene stranke je nezakonita že iz formalnih razlogov, ker ni presodila, na kateri procesnopravni podlagi je bila izdana prvostopna odločba. Nezakonita pa je tudi zato, ker je z revizijsko odločbo posegla v pravna razmerja, o katerih je bilo odločeno s prvostopno odločbo (z dne 31.3.1989) na način, za katerega ni podlage v ZUP in ne ZVI. Pa tudi sicer mora razlog za odpravo odločbe obstojati ob njeni izdaji ter da okoliščine, ki so nastopile po njeni izdaji, pa po materialnem pravu vplivajo na obseg priznane pravice ali njeno prenehanje, mogoče glede na procesne določbe praviloma upoštevati le ob izdaji nove odločbe, ki pa velja za naprej, le če tako izrecno določa zakon. To velja tudi za odločanje v reviziji po 44. členu ZVI.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št... z dne 16.11.1994, kolikor se nanaša na tožnico.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob reševanju tožničine pritožbe proti odločbi Oddelka za notranje, splošne in družbene zadeve občine A. z dne 29.8.1994 ter ob reviziji odločb istega upravnega organa prve stopnje z dne 31.3.1989, 24.8.1992, 6.7.1993 in 29.8.1994 odločila, da se tožničina pritožba zavrne; da se odločba prvostopnega organa z dne 31.3.1989 v delu, kolikor je odločeno o pravici do in o višini invalidskega dodatka M. in A.B., od 1.3. 1990 odpravi, v ostalem delu pa ostane nespremenjena; da A.B. od 1.3.1990 ne gre več pravica do invalidskega dodatka; da ima tožnica od 1.3.1990 do 31.12.1991 pravico do invalidskega dodatka v spremenjenih mesečnih zneskih; da se odločba prvostopnega organa z dne 24.8.1992 v delu, kolikor je odločeno o tožničini pravici do invalidskega dodatka od 1.8.1992, odpravi; da tožnici od 1.8.1992 ne gre več pravica do invalidskega dodatka, in da se odločbi prvostopnega organa z dne 6.7.1993 in z dne 29.8.1994 v celoti odpravita. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ z odločbo z dne 29.8.1994 A.B. s 30.9.1990 ukinil pravico do invalidnega dodatka, tožnici pa na novo določil invalidski dodatek za obdobje od 1.10.1990 do 31.12.1991, s 1.10.1992 pa je invalidski dodatek ukinil tudi tožnici, ker je pridobila pravico do italijanske pokojnine in je z ostalimi mesečnimi dohodki presegla cenzus za priznanje pravice do invalidskega dodatka. S to odločbo je tudi nadomestil svojo odločbo z dne 24.8.1992 v delu, kolikor je bilo z njo odločeno o tožničini pravici do invalidskega dodatka za čas od 1.10. do 31.12.1992, in v celoti odpravil svojo odločbo z dne 6.7.1993. Tožničino pritožbo proti navedeni določbi je tožena stranka zavrnila, ker na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je tožnica pridobila (z julijem 1992) tudi italijansko pokojnino ter da njeni skupni mesečni prejemki, upoštevani v 80% višini, znašajo od 1.8.1992 31.500,60 SIT, kar je več, kot znaša osnova iz 5. člena zakona o vojaških invalidih (Uradni list RS,št.38/90, dalje: ZVI), ki za leto 1992 znaša 9.876,32 SIT. Tožnica s pridobitvijo italijanske pokojnine torej ne izpolnjuje več premoženjskega pogoja za pravico do invalidskega dodatka, zato pritožbeni ugovori, češ da ni nikoli skrivala svojih dohodkov in da bi upravni organ podatke o njih lahko dobil po uradni poti, niso upoštevni. Pač pa je tožena stranka ob reviziji odločb prvostopnega organa z dne 31.3.1989, 24.8.1992, 6.7.1993 in 29.8.1994, ki je bila hkrati z reševanjem pritožbe opravljena po uradni dolžnosti, ugotovila, da dejansko stanje v odločbi z dne 29.8.1994 ni bilo pravilno ugotovljeno, zato jo je odpravila in o tožničini pravici do invalidskega dodatka ter o prenehanju pravice do invalidskega dodatka tožničine hčerke A.B. odločila sama, kot je navedeno zgoraj. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da iz odločbe prvostopnega organa z dne 9.2.1994 izhaja, da A.B. preneha pravica do družinske invalidnine 28.2.1990. Ker ji po 4. členu ZVI s tem dnem preneha tudi pravica do invalidskega dodatka, je o tem odločila z izpodbijano odločbo. Od 1.3.1990 pa je tožnica postala samostojna uživalka in je bilo treba njene mesečne prejemke upoštevati v skladu z zakonom, zato je morala tožena stranka tožnici za čas od 1.3.1990 do 31.12.1991 višino invalidskega dodatka odmeriti v drugačnih zneskih, kot jo je določil prvostopni organ. Tako je bilo treba odločbo prvostopnega organa z dne 31.3.1989 v delu, "kjer je odločeno o pravici in višini invalidskega dodatka A. in M.B." od 1.3.1990 odpraviti in odločiti, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Iz enakih razlogov je bilo treba odpraviti prvostopno odločbo z dne 29.8.1994, saj je bilo z njo o pravici in višini invalidskega dodatka A. in M.B. za čas do 31.12.1991 napačno odločeno. Dalje tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ ob prevedbi za leto 1992 z odločbo z dne 24.8.1992 tožnici določil višino invalidskega dodatka za čas od 1.1.1992 dalje. Pri svojem odločanju ni upošteval, da je - kot je razvidno iz upravnih spisov - tožnica prejela prvo redno nakazilo italijanske pokojnine v mesecu juliju 1992 in ne v mesecu oktobru, kot je v svojem sporočilu z dne 5.1.1994 sicer navedla tožnica sama. Ker njeni skupni mesečni prihodki od julija 1992 znašajo več kot je znašala osnova za invalidski dodatek, tožnica od 1.8.1992 nima več pravice do invalidskega dodatka. Navedeno odločbo z dne 24.8.1992 je bilo treba torej v delu, kolikor je z njo odločeno o pravici in višini invalidskega dodatka od 1.8.1992, odpraviti. Pravtako je bilo treba odpraviti odločbo prvostopnega organa z dne 6.7.1993, s katero je bilo določeno o pravici in višini invalidskega dodatka za čas od 1.1.1993 dalje.

Tožnica meni, da ji je invalidski dodatek neupravičeno ukinjen.

Svojih prihodkov tožnica nikoli ni skrivala in tudi podatki o uveljavljanju pravice do italijanske pokojnine niso nobena skrivnost, saj gredo vsi zahtevki preko Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in bi jih upravni organ lahko pribavil po uradni dolžnosti. Poudarja tudi, da je prejetje italijanske pokojnine prijavila pri prvostopnem upravnem organu in ni njena krivda, da ji invalidskega dodatka niso takoj ukinili. Neažurno delo tega organa pa bi spravilo tožnico v veliko finančno stisko, če bi morala preveč plačan invalidski dodatek vrniti naenkrat, zato je predlagala, da bi - kolikor do dodatka res ni bila upravičena - preplačilo vračala v enakih zneskih, kot je dodatek prejemala, česar pa organ noče upoštevati. Dalje navaja, da v nobeni odločbi o priznanju invalidskega dodatka ni bilo zapisano, da bi morala tožnica sama obvestiti pristojni organ o spremembah, ki vplivajo na obseg pravice do invalidskega dodatka. Zaradi navedenega tožnica meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in predlaga, da jo sodišče odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene ugovore s sklicevanjem na določbe ZVI ter na okoliščine, ugotovljene v izpodbijani odločbi, in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožbi je sodišče ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo iz naslednjih razlogov: Res je sicer, da so se pritožbeni ugovori, s katerimi je tožnica v upravnem postopku izpodbijala odločbo prvostopnega organa z dne 29.8.1994, in jih ponavlja v tožbi, nanašali predvsem na odločitev o prenehanju pravice do invalidskega dodatka, ter da jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi v vsebinskem pogledu utemeljeno zavrnila, kar bi torej narekovalo zavrnitev pritožbe. Toda tožena stranka je pri odločanju o pritožbi prezrla, da je tožnica s pritožbo izpodbijala zakonitost navedene prvostopne odločbe v celoti, in da je ta odločba nezakonita že iz formalnih razlogov, saj iz nje ni razvidno, na kateri procesnopravni podlagi je bila izdana. Pritožbi bi morala tožena stranka po presoji sodišča torej ugoditi in prvostopenjsko odločbo odpraviti, že zaradi procesnopravnih razlogov, česar pa ni storila.

Vendar pa izpodbijana odločba ni nezakonita samo v navedenem delu. Z njo je namreč tožena stranka na podlagi revizije posegla v pravna razmerja, o katerih je bilo odločeno s prvostopno odločbo z dne 31.3.1989, na način, za katerega ni podlage niti v določbah zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) niti v ZVI. Navedeno odločbo je namreč odpravila v njenem učinkovanju od 1.3.1990, kar je v nasprotju z določbo 1. odstavka 269. člena ZUP, po kateri se z odpravo odločbe odpravijo vse pravne posledice, ki so z njo nastale. Nobenega dvoma ne more biti tudi o tem, da mora razlog za odpravo odločbe obstajati v trenutku njene izdaje, ter da je okoliščine, ki so nastopile po njeni izdaji, pa po materialnem pravu vplivajo na obseg priznane pravice ali na njeno prenehanje, mogoče v postopkovnem smislu praviloma upoštevati le ob izdaji nove odločbe, ki pa lahko velja za nazaj samo, kadar zakon to izrecno določa. Navedeno veže toženo stranko tudi, kadar odloča na podlagi revizije iz 44. člena ZVI, saj zakon v 45. členu ne daje podlage za odpravo ali spremembo presojane odločbe zaradi okoliščin, ki so nastale po njeni izdaji. Po drugi strani navedeni zakon tudi ne daje podlage za spremembo odločbe z učinkom, ki bi se nanašal na čas pred njeno izdajo. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi med drugim odločila, da se odločba prvostopnega organa, izdana dne 24.8.1992, odpravi od 1.8.1992 dalje in da tožnici od tega dne dalje ne gre več pravica do invalidskega dodatka, na da bi pojasnila, kateri predpis ji daje procesnopravno podlago za takšno odločanje. Zaradi navedenega je izpodbijana odločba nezakonita tudi v delu, kolikor je tožena stranka posegla z njo v tožničine pravice, priznane oziroma določene z odločbama z dne 31.3.1989 in z dne 24.8.1992. Ker je odločitev tožene stranke o odpravi odločbe z dne 6.7.1993 vezana na njeno odločitev o ukinitvi tožničine pravice do invalidskega dodatka s 1.8.1992, o čemer bo morala tožena stranka ponovno odločati, je sodišče izpodbijano odločbo v delu, kolikor se nanaša na tožnico, iz navedenih razlogov v celoti odpravilo.

Tožena stranka bo morala pri ponovnem odločanju o tožničini pritožbi poleg zgoraj navedenega torej upoštevati, da prvostopni organ v odločbi z dne 29.8.1994 ni navedel, na kakšni procesnopravni podlagi je o preje določenih pravicah ponovno odločal. Pri ponovni revizijski presoji prvostopnih odločb pa bo morala upoštevati navedene pripombe sodišča, ki se nanašajo na postopek, kar med drugim pomeni, da bo v odločbo z dne 31.3.1989 lahko posegla le, če bo za to našla pravno relevantne razloge, ki so obstajali v trenutku izdaje odločbe, v odločbo z dne 24.8.1992 pa le z učinkom od dneva izdaje te odločbe naprej, seveda z upoštevanjem roka iz 62. člena Zakona o upravnih sporih.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in ZUP je skladno s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.