Jedro

Presoja razlogov za odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. U.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novi Gorici je s sklepom z dne 13.7.2004 zoper obd. U.F. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 15.7.2004 zagovornikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. S pravnomočnim sklepom je ugotovljeno, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik S.K. iz N.G., je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil dne 22.7.2004 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve ustavnih pravic obdolženca. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da predlog okrožnega državnega tožilstva o odreditvi pripora v celoti zavrne ter pripor zoper obdolženega odpravi oziroma da izpodbijana sklepa v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje senatu oziroma preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Novi Gorici.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem mnenju izpodbijana sklepa pravilno ugotavljata, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženi na prostosti kazniva dejanja ponavljal, saj je brez redne zaposlitve, odvisen od trdih drog, vzdržuje pa dvoje mladoletnih otrok. Sam torej nima nikakršnih rednih dohodkov, da s priložnostnimi deli zasluži okoli 100.000 SIT, pa so zgolj z ničemer podprte trditve zahteve za varstvo zakonitosti. Zato obstaja realna nevarnost, da bo na prostosti nadaljeval s prodajo mamil, saj je njegova odvisnost od drog ter s tem povezana potreba po denarju za nakup tista okoliščina, na podlagi katere sodišče upravičeno sklepa na nevarnost ponavljanja. Sklicevanje na ženo in na njen dohodek v državni upravi je neupravičen, saj gre lahko za zadovoljevanje potreb družine, nikakor pa njeni dohodki ne morejo biti osnova za sklepanje, da bi obdolženi na prostosti ob odvisnosti od mamil ponovno ne pridobival denarja z nezakonito trgovino z mamili. Brez osnove so tudi očitki, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj sodi, da heroin in kokain, ki sta bila najdena 24.6.2004 na njegovem domu in heroin, ki mu je bil zasežen 12.7.2004, nista namenjena za njegove lastne potrebe, temveč za prodajo. Ne gre le za indice, kot zatrjuje zahteva, temveč za dokazne vire, ki so v tej fazi kazenskega postopka dovolj trdna osnova za oceno, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil vse tri očitane oblike kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. Nevarnost, ki jo obdolženčevo prodajanje heroina in kokaina predstavlja za varnost ljudi, je prav gotovo v sorazmerju z odvzemom prostosti. Obdolžencu so bile zasežene večje količine nevarnih mamil, za odvrnitev te nevarnosti pa zato ni mogoče odrediti milejših ukrepov.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti kršitve kazenskega zakona ni konkretno opredelila, prav tako je ni obrazložila. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve navesti kršitve zakona, s katerimi izpodbija pravnomočno sodno odločbo ter jih tudi ustrezno utemeljiti, saj jih sicer ni mogoče preizkusiti.

Vložnik zahteve se tudi posplošeno sklicuje na bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter na kršitve ustavnih pravic, ne da bi jih konkretiziral. Iz obrazložitve zahteve v bistvu sledi, da ne soglaša s presojo ugotovljenih objektivnih in subjektivnih okoliščin, s katerimi sodišče utemeljuje obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in tudi ne z zaključkom, da je podan utemeljen sum v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Trdi tudi, da se pritožbeni senat o številnih navedbah in dejstvih, navedenih v zagovornikovi pritožbi, ni izrekel in da je zato bila obdolžencu kršena ustavna pravica do pravnega sredstva.

Zakonski pogoji za odreditev pripora so predpisani v določbah 201. člena ZKP. Pogoj za takšno odločitev je ugotovitev, da je obdolženec utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja in da je podan eden od pripornih razlogov, navedenih v 1. do 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP pa je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih obdolženec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo med drugim na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Vsebina sklepa, s katerim sodišče oziroma preiskovalni sodnik odredi pripor, je predpisana v določbah 2. odstavka 202. člena ZKP.

Zaključek pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, temelji na doslej zbranih podatkih in dokazih, predvsem na za obdolženca obremenilni izjavi italijanskega državljana M.O. in na dejstvu, da je na obdolženčevem domu bilo pri opravljanju hišne preiskave najdenih 18 zavitkov heroina v skupni količini 40,5 g in 0,31 g kokaina ter da mu je dne 12.7.2004 bilo zaseženih 69,6 g heroina. Ti dokazi so sodišču ob presoji okoliščin, povezanih z načinom pakiranja mamila, dali zanesljivo podlago za zaključek, da je utemeljeno osumljen obravnavanega kaznivega dejanja. Zato ni mogoče pritrditi nasprotnemu stališču vložnika zahteve in tudi ne trditvi, da obstajajo zgolj indici, ki ne potrjujejo navedb organov pregona in utemeljitev sodišča. Z izpodbijanim sklepom so ugotovljene objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče pravilno sklepalo na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Količina in vrsta mamila, ki naj bi ga obdolženec prodajal, zaradi prodaje hranil in prenašal, kažeta na večjo težo kaznivega dejanja. To pa ob ostalih okoliščinah, ki zadevajo njegove družinske obveznosti, odvisnost od trdih drog ter ob dejstvu, da ni redno zaposlen in ob njegovem ravnanju, ki je sledilo odvzemu drog dne 24.6.2004, ne nasprotuje zaključku, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost ponovitve tovrstnih kaznivih dejanj. Upoštevaje vse okoliščine kaznivega dejanja napadeni sklep vsebuje tudi ugotovitev, da obstoji takšna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj pri obdolžencu, ki pomeni ogrožanje za varnost in življenje ljudi ter glede na načelo sorazmernosti tudi presojo, da je pripor neogibno potreben za odvrnitev take nevarnosti in da ga zato ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

S sklicevanjem na zagovor, v katerem obdolženec trdi, da je kupoval mamila zgolj za lastne potrebe ter prikazovanjem okoliščin, da je prijavljen na zavodu za zaposlovanje, da s priložnostnimi deli mesečno zasluži okrog 100.000 SIT, da ni bil kaznovan in tudi ni bil v kazenskem postopku in da je njegova žena zaposlena v državni upravi, zahteva izpodbija dejanske ugotovitve sodišča. S tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Pritožbeni senat je v sklepu, s katerim je zavrnil zagovornikovo pritožbo zoper odločitev preiskovalne sodnice o odreditvi pripora, presodil navedbe pritožbe, ki zadevajo obdolženčevo trditev, da je imel mamilo za lastne potrebe. Glede na to in ker vložnik zahteve ne utemelji, katere ostale pritožbene navedbe, nanašajoče se na dejstva, ki so odločilna za oceno obstoja utemeljenega suma in obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, senat ni presodil, ni mogoče sprejeti in v celoti preizkusiti očitka, da je sodišče postopalo v nasprotju s postopkovnimi določbami (1. odstavek 395. člena ZKP) in ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. U.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).