Jedro

Če tožnika nista uspela dokazati svoje sicer zatrjevane dobrovernosti, lastninske pravice nista mogla pridobiti niti na podlagi priposestvovanja niti kot dobroverna graditelja na podlagi 24. člena ZTLR.

Če svoje nedobrovernosti tožnika nista zatrjevala, sodišče svoje odločitve ne sme opreti na tako dejstvo, saj s tem nasprotni stranki odvzame možnost obravnavanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi : „1. Ugotovi se, da sta tožeči stranki lastnika nepremičnine, parc. št. 223/4, vpisane v vl. št. 152, k.o. P., vsak do 1/2. 2. Toženi stranki sta dolžna tožnikoma priznati lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 223/4 k.o. P. in jima v 15 dneh izstaviti listino, na podlagi katere bo moč v zemljiško knjigo pri nepremičnini parc. št. 223/4 k.o. P. vpisati lastninsko pravico na imeni tožnikov, za vsakega do 1/2, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba.“ Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 485,80 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 89,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika lastnika nepremičnine parc. št. 223/4 vl. št. 152 k.o. P. vas, vsak do 1/2. Tožencema je naložilo, da morata tožnikoma priznati lastninsko pravico in jima izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Nazadnje je tožencema naložilo, da morata tožnikoma povrniti 701,03 EUR stroškov pravdnega postopka z obrestmi.

2. Toženca sta se pravočasno pritožila. Uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma naj sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Sodišču prve stopnje očitata pomanjkljivo dokazno oceno ter nejasnost in protislovnost razlogov o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Sodišče je pri tem preseglo trditveno podlago tožnikov in tožencema odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnika sta namreč zatrjevala, da sta pridobila lastninsko pravico na nepremičnini kot dobroverna graditelja. V dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da sta ves čas vedela, da gradita na tujem zemljišču. Potrebnih dejstev za pridobitev lastninske pravice na podlagi 25. člena ZTLR nista navajala. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti, pa je kar samo zmotno zaključilo, da sta tožnika kot nedobroverna graditelja pridobila lastninsko pravico na nepremičnini zato, ker se nihče od solastnikov gradnji ni uprl. Nejasna in v nasprotju sama s sabo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika vedela, da gradita na tujem zemljišču, vendar pa sta gradila na zemljišču, ki jima ga je pokazal oče in rekel, da je njuno. Graditelj je lahko dobroveren ali slaboveren, ne more pa biti malo eno in malo drugo. Toženca sploh nista bila dolžna zatrjevati, da sta se takratna lastnika gradnji kakorkoli upirala, saj nedobroverni graditelj ne pridobi lastninske pravice na nepremičnini po 24. členu ZTLR. Če pa bi tožnika zatrjevala, da sta pridobila lastninsko pravico po 25. členu ZTLR, bi toženca dokazala, kakšno izbirno pravico sta uveljavljala lastnika zemljišča v času gradnje. Sicer pa sta tožnika gradila skupaj z očetom in le vlagala v nepremičnino, ki sta jo dobila na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kar izhaja tudi iz sporazuma o razveljavitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki določa, da lahko tožnika zahtevata povrnitev svojih vlaganj. Toženca še poudarjata, da A. P. kot solastnica sporne nepremičnine te nikoli ni dala tožnikoma v uporabo, medtem ko je F. P. lahko razpolagal le s svojim solastninskim deležem. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da kar 99 m2 veliko dvorišče služi kot funkcionalno zemljišče komaj 30 m2 velikemu gospodarskemu poslopju – svinjaku. Tožnika sta tudi zatrjevala, da jima je bila sporna nepremičnina izročena na podlagi darilne pogodbe, kar izključuje uporabo pravnih pravil o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu. Tožnika sta v resnici trdila, da sta gradila na svojem zemljišču. Sploh pa bi kot zakonca lahko postala le skupna lastnika na navedeni nepremičnini, ne pa solastnika. Sodišče je v izpodbijani sodbi nekaterim dejstvom zmotno pripisalo, da so nesporna. Predvsem pa pri odločanju ne bi smelo uporabiti določil ZTLR, ampak bi moralo upoštevati, da po veljavnem Stvarnopravnem zakoniku ni mogoče pridobiti lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje. Poudarjata, da sta v pravdi ves čas zatrjevala, da jima do spora v letu 2007 nihče ni nasprotoval, ne pri uporabi zemljišča in ne pri gradnji.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da sta pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini na dveh pravnih podlagah: s priposestvovanjem in (podrejeno) z gradnjo. Trdila sta, da sta sporno nepremičnino posedovala, jo uporabljala, pozneje pa na njej tudi gradila, od leta 1984 dalje v prepričanju, da sta njena lastnika, čemur vse do spora s toženci ni nihče nasprotoval. 6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnika nista bila v dobri veri, ker sta vedela, da gradita na tujem, zato sporne nepremičnine nista mogla priposestvovati, pač pa je ocenilo, da sta kljub temu postala njena lastnika z gradnjo. Pri tem pa ni upoštevalo, da sta tožnika vse do konca obravnave vztrajala pri svoji dobrovernosti. Toženca zato sodišču prve stopnje utemeljeno očitata kršitev razpravnega načela. Po 1. odstavku 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 773/07 – UPB 3 in 45/08) so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke. Sodišče zato ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga stranka ni zatrjevala. Izjemo predstavljajo po 2. odstavku 7. člena ZPP le nedovoljena razpolaganja strank v postopku.

7. Zmotno je sicer pritožbeno stališče, da sodišče pri presoji tožbenega zahtevka ne bi smelo uporabiti prejšnjega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90), ampak veljavni Stvarnopravni zakonik (SPZ; Ur. list RS, št. 87/02). Gradnja na sporni nepremičnini je bila namreč po ugotovitvi izpodbijane sodbe končana še v času veljavnosti prejšnjega zakona. Po 24. členu ZTLR je dobroverni graditelj, ki ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lahko na ta način pridobil lastninsko pravico na zemljišču, če je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in se ni takoj uprl. Po 25. členu istega zakona pa je pod določenimi pogoji lahko pridobil lastninsko pravico na tujem zemljišču tudi nedobroverni graditelj.

8. Sodišče prve stopnje bi moralo potem, ko je ugotovilo, da sta tožnika vedela, da gradita na tuji nepremičnini, njun tožbeni zahtevek brez nadaljnjega zavrniti. Tožnika nista gradila v dobri veri, zato na tej podlagi nista mogla postati lastnika sporne nepremičnine. Lastninsko pravico na njej bi morebiti lahko pridobila kot nedobroverna graditelja, vendar tega dejstva v pravdi nista zatrjevala. Tožnika v pravdi niti podrejeno nista dopustila možnosti svoje nedobrovernosti. To dejstvo je razkril šele dokazni postopek. Ko je sodišče nanj oprlo svojo sodbo, je tožencema odvzelo pravico do obravnavanja v postopku. Ker sta tožnika v tožbi trdila, da sta na sporni nepremičnini gradila v dobri veri, da je njuna, namreč toženca potem, ko jima je uspelo izpodbiti domnevo dobroverne posesti tožnikov, nista mogla pričakovati, da bo sodišče tožbenemu zahtevku vendarle ugodilo, čeprav na drugi, nezatrjevani podlagi. Toženca zato tudi nista mogla navajati in dokazovati dejstev, ki po 25. členu ZTLR nedobrovernemu graditelju onemogočijo pridobitev lastninske pravice na zemljišču. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožencev ugodilo. Ker je ugotovljeno procesno kršitev mogoče odpraviti v pritožbenem postopku brez obravnave, je izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP tako, da je tožbeni zahtevek ob pravilni uporabi 24. člena ZTLR zavrnilo. Razlogi izpodbijane sodbe namreč v nasprotju s pritožbenimi očitki niso bili do te mere nejasni ali protislovni, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Na ostale pritožbene trditve pa zaradi spremembe sodbe ni bilo treba odgovarjati.

10. Sprememba prve sodbe je v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP narekovala tudi novo odločitev o stroških vsega postopka. Ker sta tožnika v pravdi propadla, morata svoje stroške postopka kriti sama, tožencema pa morata v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP povrniti vse njune stroške. To velja tako za stroške prvostopenjskega, kot za stroške pritožbenega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Prvi znašajo 485,80 EUR, drugi pa 89,18 EUR. Njihova podrobnejša specifikacija je razvidna iz spisa (priloga B16 in list. št. 76). Tožnika dolgujeta tudi zamudne obresti, vendar samo od stroškov pritožbenega postopka, ker toženca obresti od stroškov prvostopenjskega postopka nista zahtevala.