Jedro

Uveljavljanje zahtevka po 32. členu ZD v zvezi z 20. členom ZDKG se časovno veže na trajanje zapuščinskega postopka. S tem, ko sta tožnika v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu materi prepustila delež, ki bi jima šel po očetu, sta lastninsko pravico, ki sta jo morda pred tem pridobila, prenesla na mater oz. se ji odpovedala. Tako lahko v zapuščinskem postopku po materi izločata le tisti del oz. vložek, ki sta ga dala po očetovi smrti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I., II. in V. izreku sodbe razveljavi in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo ugotovilo, da idealni delež do 65/1000-ink parc. št.737/2 k.o. X., pri kateri je vknjižena lastninska pravica na pokojno K. M. na podlagi dela in vlaganj tožnika S. M., ne spada v zapuščino po pokojni in se iz nje izloči (točka I. izreka sodbe). Nadalje je ugotovilo, da idealni delež do 185/1000-ink parc. št. 737/2 k.o. X na podlagi dela in vlaganj drugo tožnika A. M. ne spada v zapuščino po pokojni in se iz nje izloči (točka II. izreka sodbe). V presežku oziroma kar sta tožnika zahtevala več, je zavrnilo (točka III. izreka sodbe). Tožbeni zahtevek tretje tožnice R. G. je v celoti zavrnilo (točka IV. izreka sodbe). Odločilo je tudi, da so tožeče stranke solidarno dolžne toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 4.021,94 EUR (točka V. izreka sodbe).

2. Zoper točko I., II. in delno V. izreka sodbe se je iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil toženec. Navaja, da so tako osnovna kot tudi spremenjena tožba formalno nepopolni. Tožeča stranka ni navedla diferencirane vrednosti spornega predmeta za vsakega od uveljavljanih zahtevkov (41. člen ZPP) kljub temu, da uveljavlja na različni pravni in dejanski podlagi več različnih zahtevkov. Uveljavljana kršitev ima za posledico nepravilno in nezakonito odločbo o stroških na škodo toženca. Nadalje navaja, da je pritožnik izrecno nasprotoval umiku (sprememba tožbe je po vsebini umik osnovne tožbe in vložitev spremenjene tožbe), zato je sodišče s tem, da je odločilo zgolj o spremenjenem tožbenem predlogu, kršilo določilo 188. člena ZPP. Napačno je stališče sodišča, da je med tožnikoma in pokojno materjo obstajala kvalificirana življenjska skupnost. Med zapustnikom in potomcem mora obstajati stvarnopravni skupnosti podobna skupnost, ki pa v konkretnem primeru ni obstajala. Sodišče je v zvezi s tem prezrlo oporoko z dne 7. 1. 2002. Odstopilo je od enotne sodne prakse, ki uveljavljanje zahtevka po 32. členu ZD v zvezi z 20. členom ZDKG časovno veže na trajanje zapuščinskega postopka in se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 981/2008 z dne 3. 6. 2010. Ni sporno, da sta tožnika sodelovala v zapuščinskem postopku po očetu, a zahtevka po 32. členu ZD nista uveljavljala, zato je uveljavljanje zahtevka v tej pravdi neutemeljeno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje je sodišče prezrlo ugovor toženca, da je potrebno pri izračunu morebitnega zahtevka tožnikov upoštevati njuno korist oz. zapustničino prikrajšanje. Toženec se pritožuje tudi zoper izračunano višino alikvotnega deleža, ocena tožnikov je pavšalna in ne substancirana. Materialnopravno je zmotno izhodišče prvostopnega sodišča, ki je primerjalo zgolj vrednost vlaganj z vrednostjo zapustničinega premoženja. Manjka ugotovitev o vrednosti zapustničinega premoženja po stanju pred začetkom vlaganj. Sodišče je prezrlo ugovor toženca, da mora sodišče ugotavljati primerjalno vrednost celotnega zapustničinega premoženja (zaščitene kmetije) in ne zgolj posamezne nepremičnine. Sodišče sicer navaja, da gre v tem primeru za specifične okoliščine, ne pojasni pa, v čem je ta specifičnost. Zaradi navedenega je sodišče absolutno bistveno kršilo 8. in 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Odločitev pa je tudi arbitrarna. Toženec je ugovarjal tudi izvedenskemu mnenju. Izvedenec je vrednost nepremičnine ocenil na datum izdelave mnenja in ne na dan smrti zapustnice 16. 4. 2004 in ni argumentiral, ali so te cene dejansko enake cenam na dan zapustničine smrti. Stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da je izvedensko mnenje sprejemljivo, je materialnopravno zmotno. Napačna je tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka. Uspeh prvega in drugega tožnika je vsaj trikrat manjši, saj je sodišče zavrnilo pretežni del ugotovitvenega zahtevka v celoti oblikovalnega z zahtevkom na vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja in zahtevek na plačilo denarnih zneskov. Delno je tožeča stranka uspela le v delu pravde od 11. 4. 2012 dalje, ko je bila spremenjena tožba, do vložitve spremenjene tožbe pa bi tožeča stranka morala povrniti 100 % pravdnih stroškov tožene stranke. Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zavrne vse tožbene zahtevke in tožečim strankam naloži v plačilo tudi preostale stroške pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev prvega sodišča oz. način izračuna pravdnih stroškov. Sodišče je diferencirano za vsakega tožnika posebej navedlo višino zahtevka, ki ga je uveljavljal in to glede na doseženi uspeh za vsakega tožnika posebej tudi odločilo o uspehu v posledici pa o stroških postopka. Vrednost spornega predmeta je tožeča stranka določila že v tožbi, a tožena stranka oceni višine ni ugovarjala. Pravni temelj zahtevkov tožeče stranke je bil vseskozi 32. člen ZD – izločitev deleža iz zapustničinega premoženja, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju oz. ohranitvi vrednosti zapustničinega premoženja. Res pa je, da je tožeča stranka tekom postopka spreminjala in končno oblikovala enoten tožbeni zahtevek. Kljub temu, da je temu tožena stranka nasprotovala, pa je prvo sodišče spremembo dovolilo, saj je bila ta smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankami (185. člen ZPP). Sicer pa privolitev tožene stranke niti ni bila potrebna, saj gre za primer iz 186. člena ZPP, ki pravi, da privolitev ni potrebna če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po 3. odstavku 181. člena tega zakona (186. člena ZPP). Po oceni pritožbenega sodišča sodišče ni storilo relativne bistvene kršitve 2. odstavka 180. člena ZPP in tudi ne kršitve po 2. odstavku 188. člena ZPP.

6. Med strankama ni sporno, da sta tožnika, zlasti drugo tožnik, vlagala v premoženje očeta in matere pravdnih strank še v času, ko je živel oče, torej pred letom 1983 in to s soglasjem oz. celo na prošnjo pokojnega očeta. Tožnikom pa je uspelo dokazati, da sta vlagala tudi po očetovi smrti in to s soglasjem matere. Mati je dala prepoved vlaganj šele v letu 1998 in tudi ni sporno, da po tej prepovedi vlaganj ni bilo več. Da je bilo temu tako, izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih prič. Te so povedale, da niso slišale, da bi zapustnica vlaganjem nasprotovala. Kot pa je podrobneje že obrazložilo prvo sodišče (točka 8 do 10 obrazložitve sodbe), so živeli zapustnikovi potomci (tožnika) skupaj z zapustnico in ji s svojim delom in zaslužkom pomagala pri pridobivanju – povečanju oz. ohranitvi vrednosti zapustničinega premoženja. Očitno je šlo za družinsko življenjsko skupnost z vsemi atributi, ki vsestransko manifestirajo pojem skupnosti, vendar take skupnosti zakonodajalec očitno ni predvideval, sicer bi to zapisal. Namen obravnavane zakonske določbe je v tem, da ne bi prispevanja (v delu in sredstvi) oseb, opredeljenih v zakonu in sadov tega, pridobili tisti dediči, ki niso delali in prispevali (VS sodba II Ips 169/1995). Ni slediti razlagi pritožbe, da ne zadošča zgolj enostranski prispevek upravičenca oz. njegovo samostojno enostransko delovanje, ko sta enostransko vlagala le tožnika, brez kakršnega koli sodelovanja, prispevanja ali prizadevanja zapustnice, ki je bila brez sredstev. Ravno dejstvo, da je bila lastnica nepremičnine, pomeni njen vložek, njeno sodelovanje. Tožnika sta lahko vlagala v nekaj, kar ni bilo njuno, torej v tisto, kar je prispevala pokojna mati. Po povedanem pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta tožnika – zapustničina potomca živela skupaj z zapustnico in ji s svojim delom in vlaganji (izdelava podstrešnega stanovanja, ureditev okolice, kurilnice, dimnika...) pomagala oz. prispevala k povečanju oz. ohranitvi vrednosti njenega premoženja. Vprašanje je le, kakšen je ta prispevek bil. 7. Med strankama ni sporno, da sta tožnika vlagala v premoženje že za časa življenja očeta pravdnih strank. Ta je v letu 1983 umrl. Stranke so sodelovale v zapuščinskem postopku, a so se dedovanju po očetu vsi otroci – torej tudi tožnika – odpovedali in to v korist matere, pokojne S. M. Pritožba ima v tem delu, ko pravi, da se uveljavljanje zahtevka po 32. členu ZD v zvezi z 20. členom ZDKG časovno veže na trajanje zapuščinskega postopka, prav. S tem, ko sta tožnika v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu materi prepustila delež, ki bi jima šel po očetu, sta lastninsko pravico, ki sta jo morda pred tem pridobila, prenesla na mater oz. se ji odpovedala. Tako lahko v zapuščinskem postopku po materi izločata le tisti del oz. vložek, ki sta ga dala po očetovi smrti pa do leta 1998, ko jima je mati vlaganja prepovedala. Ker je prvo sodišče o višini vložka odločalo, upoštevajoč vsa vlaganja od začetka (še v času očeta) do prepovedi, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v izpodbijanih točkah razveljavilo in zadevo vrača prvemu sodišču (355. člen ZPP), ki bo moralo dopolniti postopek in oceniti le vrednost vlaganj tožnikov v času od očetove smrti do 1998. Po materi lahko, na podlagi 32. člena ZD, izločata le vlaganja v materino premoženje.