Jedro

Delodajalec mora v pogodbi o zaposlitvi navesti razlog, zaradi katerega sklepa delovno razmerje za določen čas, zakonitost razloga pa se lahko preizkusi v sodnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (1) za ugotovitev, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 5. 1. 2016 dalje, (2) da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 17. 8. 2016, ni prenehala veljati z dnem 31. 10. 2016, da tožnici delovno razmerje z dnem 1. 11. 2016 pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in se zato šteje, da še vedno traja (3), da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, in sicer na delovno mesto po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, to je "strokovni sodelavec za marketing", in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno 1. 11. 2016 dalje do poziva nazaj na delo priznati delovno dobo, jo prijaviti v matično evidenco ZPIZ ter v vsa socialna zavarovanja, ji obračunati nadomestilo plače v višini 2.498,74 EUR bruto mesečno, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, pod izvršbo in (4) tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da ga razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da mora biti začasnost narave dela oziroma povečanega obsega dela ob sklenitvi pogodbe opredeljiva, določljiva, tako da je že ob sklepanju pogodbe mogoče z ustrezno gotovostjo predvideti tudi konec začasnega povečanja dela. Delavec mora namreč že ob začetku dela vedeti, iz katerega dejanskega oziroma konkretnega razloga je pri delodajalcu začasno povečan obseg dela. V obravnavani zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj niti iz pogodbe ne izhaja, iz katerega dejanskega razloga naj bi se delodajalcu začasno povečal obseg dela, niti tožnici to ni bilo nikoli pojasnjeno. Takšna pogodba je nezakonita, saj razloga ni mogoče naknadno objektivno preizkusiti, delodajalcu pa takšna nedoločenost opredelitve razlogov v pogodbi omogoča zlorabo tega zakonskega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in naknadno potvarjanje dejstev v sodnem postopku. V zvezi z določbo 5. alineje 31. člena ZDR-1, ki določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pritožba izpostavlja vprašanje, ali mora biti v pogodbi za določen čas vsebovan zgolj zakonski ali tudi dejanski razlog, zaradi katerega se sklepa pogodba za določen čas. Glede na restriktivno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, je treba zakonsko določbo razlagati tako, da mora biti že iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas natančno razvidno, kaj je dejanski in ne zgolj zakonski razlog za sklenitev takšne pogodbe. Sklicuje se na odločitvi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 445/2006 in VIII Ips 27/2010, iz katerih izhajajo stališča, da je treba že v pogodbi navesti dejanski in ne zgolj zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V obravnavanem primeru se dokazni postopek vrti okoli vprašanja, katero konkretno delo pri delodajalcu je bilo začasno povečano. Če bi delodajalec to delo opredelil že v pogodbi o zaposlitvi, do takšne situacije ne bi prišlo.

Nadalje navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, saj so razlogi sodbe sodišča prve stopnje glede dejanskega razloga, zaradi katerega naj bi tožnica sploh bila zaposlena za določen čas, nejasni oz. sami s seboj v nasprotju. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožnico zaposlila za določen čas zato, ker je imela v tem času povečano marketinško aktivnost na področju TV oglaševanja. Kaj to delo zajema in katera aktivnost na tem področju je bila začasno povečana, pa iz sodbe ni mogoče razbrati, zaradi česar ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni trdila, da je tožnico zaposlila zato, ker je imela namen sama posneti oglas za oddajo A.. Tožena stranka je trdila, da je tožnico zaposlila za produkcijo TV oglasov, pri čemer je že iz odgovora na tožbo razvidno, da produkcija oglasov pomeni pripravo na snemanje in snemanje TV spotov. S produkcijo TV oglasov se v januarju 2016, ko je zaposlila tožnico, tožena stranka še ni ukvarjala. B.B. je izpovedala, da je bilo šele v začetku marca 2016 jasno, da bo tožena stranka oglase snemala oziroma producirala sama, ne pa družba C. d. o. o. Zato tožnice v januarju 2016 še ni mogla zaposliti za produkcijo TV oglasov oziroma za pripravno na snemanje in snemanje TV oglasov. Razlog za sklenitev prve pogodbe o zaposlitvi tako ni bil začasno povečan obseg dela, iz razloga ker bi morala tožena stranka sama posneti TV oglas. Ker je za toženo stranko že pred januarjem 2016 oglase snemal C. d. o. o., je jasno, da je tožena stranka na televiziji oglaševala že pred zaposlitvijo tožnice v letu 2016 in je s tovrstnim oglaševanjem le nadaljevala, pri čemer pa prav iz nobenega dokaza ni razvidno, da bi bil obseg TV oglaševanja v letu 2016 kaj bistveno drugačen od leta 2015. Tudi ne drži ugotovitev sodišča, da po zaključku dela tožnice pri toženi stranki ni bil posnet noben oglas več. Posneti so bili oglasi tako za povezano družbo D., objavljeni novembra in decembra 2016, kot oglas za E., npr. oglas objavljen maja 2017, kot je razvidno iz internetne strani. Tožnica je predlagala vpogled na internetno stran, pri čemer je zapisala vse povezave. Sodišče se do teh navedb ni z ničemer opredelilo, čeprav so bistvene za presojo. Sodišče prve stopnje bi moralo razčistiti, katere naloge je imela tožena stranka na področju TV oglaševanja v januarju 2016 sploh začasno povečane. Če držijo navedbe tožene stranke, kot to ugotavlja sodišče, da naj bi bila tožnica zaposlena zaradi povečanih aktivnosti pri TV oglaševanju, bi moralo ugotoviti, kaj navedeno delo sploh pomeni, oziroma katere so te konkretne aktivnosti, ki so se začasno povečale. Ker tega ni raziskovalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Navaja, da ni odločilna izpoved priče B.B., da je tožnico večino časa skrbelo za umestitve v oddaje, saj je dokazano, da je tožena stranka delo, ki se nanaša na umestitve oglasov v oddaje opravljala že pred zaposlitvijo tožnice. Opravljala ga je še potem in tudi še sedaj in to v enakem oz. primerljivem obsegu. Tožena stranka z ničemer ni dokazala, da bi se zgolj v času zaposlitve tožnice povečal obseg dela, ki se nanaša na umestitev oglasov v oddaje. Tožena stranka je tudi v letu 2017 v prav enakem obsegu oglaševala kot v predhodnih letih. Priča B.B. je pojasnila, da ne more reči, da je bistveno povečan obseg dela. Pojasnila je, da so ene stvari ostale enake, ene so se spremenile, ker je v marketingu pač tako, da se odzivaš na tržno situacijo. Enako sta izpovedali priči F.F. in G.G.. Aktivnosti na področju TV oglaševanja se v času zaposlitve tožnice niso prav ničemer povečale in tožena stranka ni dokazala nasprotno. Zatrjevanja tožene stranke so enako kot ugotovitve s tem v zvezi na ravni pavšalnih zatrjevanj in ne morejo prestati pritožbenega preizkusa. Edina aktivnost na tem področju, ki se je dejansko povečala, je bilo snemanje TV oglasa, in sicer iz razloga, ker je morala tožena stranka snemanje fizično opraviti sama, tožnica pa je morala sama poiskati izvajalce, ki bodo spot posneli, se pogovarjati z različnimi agencijami, dokler ni dobila ponudbe, ki bi jo proračun tožene stranke prenesel. Zato delo tožnice ni moglo biti razlog začasno povečanega obsega dela. Tožnica ni trdila, da se njene zadolžitve niso nanašale na televizijsko oglaševanje, temveč da se niso začasno povečale. Pritožba navaja, da ni jasno, kaj pomeni ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pretežno zadolžena za izvedbo TV oglasov, ter da tožena stranka po njenem odhodu ni organizirala tovrstnih novih aktivnosti. Pred tem pa je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tudi po 31. 10. 2016 nadaljevala z oglaševanjem na TV, delo v zvezi s tem pa je urejala B.B.. Nadalje pritožba navaja, da iz obrazložitve sodišča ne izhaja, katero konkretno novo aktivnost na področju TV oglaševanja, ki je pred januarjem 2016 ni izvajala, in je bil zaradi te aktivnosti začasno povečan obseg dela. Pritožba povzema zadolžitve tožnice iz njene pogodbe o zaposlitvi, ter se sklicuje na izpoved priče B.B., da je tožnica večino del iz opisa del in nalog tega delovnega mesta tudi sicer opravljala, zato meni, da iz dokaznega postopka ne izhaja začasno povečan obseg dela. Vsa dela, ki jih je opravljala tožnica na področju oglaševanja, se niso nanašala zgolj na TV oglaševanje, temveč tudi na tiskane, radijske in spletne medije. Ne gre za dela, ki bi trajala zgolj določen čas, saj je jasno, da se tožena stranka še naprej oglašuje v različnih medijih in izvaja vsa dela, ki spadajo v opis in naloge delovnega mesta tožnice. Ker po oktobru 2016 tožena stranka ni posnela nobenega TV oglasa več, to še ne pomeni, da so prenehala ostala dela, za katera je bila po pogodbi o zaposlitvi zadolžena tožnica. Potreba po teh delih ni prenehala, kot to nenazadnje ugotavlja tudi sodišče, ki zapiše, da tožena stranka še naprej oglašuje na TV, za kar skrbi B.B.. Delo, za katerega naj bi bila izključno pristojna tožnica in naj bi trajalo zgolj začasno, torej še vedno obstaja. Tožnica je tudi navedla, da je običajna praksa tožene stranke, da z delavcem najprej sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, šele nato za nedoločen čas. Delavce je torej hotela najprej zaposliti za določen čas, ne glede na to, da dejansko razloga za takšno zaposlitev ni bilo. Nadalje navaja, da je sodišče oprlo dokazno oceno na elektronsko sporočilo z dne 4. 7. 2016, ki se nanaša na e-komunikacijo tožnice z B.B., ki pa je prepozna, zato je sodišče prve stopnje v zvezi s tem storilo bistveno kršitev postopka. Na podlagi tega sporočila sodišče ugotovi, da to sporočilo ne dokazuje, da je bila tožnici obljubljena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. B.B., ki je soproga člana uprave tožene stranke in je zagotovo zainteresirana za izid postopka, je tožnici kot je to tožnica pojasnila, obljubila, da jo bodo zaposlili za nedoločen čas. Dalje pritožba opozarja, da se je že spomladi vedelo, saj so se že marca pogovarjali, junija pa dogovorili, da bo tožena stranka sodelovala v H., kljub temu da je tožena stranka dokazano že spomladi vedela, da bo delo tožnice potrebno še po 30. 6. 2016 in se ne bo zaključilo z 31. 8. 2016 in z njo še vseeno 28. 6. 2016 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 11. 7. 2016 do 31. 8. 2016 in je najmanj ta pogodba zato sklenjena nezakonito in se transformira v pogodbo za nedoločen čas. B.B. je povedala, da je junija 2016 dobila navodila, da mora za vsakega delavca povedati, koliko realno ocenjujejo, da se bo rabilo, da se tisto delo naredi, da se konča, in ona je ocenila, da bodo čez poletje to naredili. Priča je ocenila, da bodo čez poletje delo opravili, torej zaključili, zato je bila s tožnico sklenjena pogodba do 31. 8. 2016, kljub temu, da je priča izpovedala, da se je že takrat vedelo, da bo tožena stranka v H. sodelovala v jeseni in da bo delo tožnice potrebno tudi naprej in ne zgolj za določen čas do 31. 8. 2016. Delodajalec je prelagal poslovni rizik zaradi negotovega in spreminjajočega se položaja podjetja v prihodnosti na delavce, katerim pogodba o zaposlitvi po poteku časa preneha in se ne podaljša, če nove zaposlitve ne opravičujejo ekonomski razlog. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožnice, ki se nanašajo na sodelovanje z društvom I.. Tožnica je navedla, da je dela v zvezi s tem društvom pričela opravljati šele v spomladanskih mesecih leta 2016, zaradi česar je jasno, da prva pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena zaradi del, povezanih s tem društvom. Tudi sicer je bila namesto ponovnega sodelovanja z društvom I. v planu, nato samostojna izvedba podobnega projekta s podjetjem J.. Skratka tožena stranka je to aktivnost nadomestila z drugimi aktivnostmi. Ker se sodišče do teh bistvenih navedb v ničemer ni opredelilo, čeprav gre za odločilna dejstva, je sodba iz tega razloga obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. Sklepanje pogodb o zaposlitvi je bilo v konkretnem primeru povezano z negotovostjo o tem, koliko delavcev bo delodajalec zaradi združitve z K. še potreboval, in ne zato, ker bi imela tožena stranka povečan obseg dela.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba utemeljena z ustreznimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki ter jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo razlog za zaposlitev tožnice za določen čas, ti razlogi pa tudi niso sami s seboj v nasprotju. Natančno je tudi ugotovilo vsebino tožničinega dela ter katere aktivnosti so bile na področju TV oglaševanja začasno povečane, zato tožnica neutemeljeno navaja, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Zato uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 5. 1. 2016 sklenili prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas (od 11. 1. 2016 do 10. 7. 2016) zaradi začasno povečanega obsega dela, in sicer za delovno mesto "strokovni sodelavec za marketing". Nadalje sta dne 28. 6. 2016 (za čas od 11. 7. 2016 do 31. 8. 2016) in 17. 8. 2016 (za čas od 1. 9. 2016 do 31. 10. 2016) sklenili novi pogodbi o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela za isto delovno mesto. Tožnica meni, da je bilo sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas nezakonito, saj dejanski razlog ni bil naveden v pogodbi o zaposlitvi, prav tako pa tudi ni šlo za začasno povečan obseg dela. Zato meni, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora delodajalec v pogodbi o zaposlitvi navesti razlog, zaradi katerega sklepa delovno razmerje za določen čas, zakonitost razloga pa se lahko preizkusi v sodnem postopku. Pritožba se v zvezi z vprašanjem opredelitve razloga v pogodbi o zaposlitvi neutemeljeno izpostavlja, da bi moral biti naveden dejanski razlog in ne zgolj zakonski razlog oziroma povzame zakonski tekst. Tožena stranka je namreč tožnico zaposlila zaradi začasno povečanega obsega dela, v pogodbi o zaposlitvi pa ta razlog ustrezno navedla ter določila trajanje dela. S tem je v celoti zadostila zakonski zahtevi iz pete alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13), ki določa, da mora pogodba o zaposlitvi določati čas, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določilo o načinu izrabe letnega dopusta, če je sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 45/2006 z dne 27. 3. 2007 in opr. št. VIII Ips 27/2010 z dne 21. 2. 2012. Obe citirani zadevi se namreč nanašata na nadomeščanje odsotne delavke, kar ni primer v obravnavani zadevi. V zadevi VIII Ips 45/2006 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da mora biti pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, taka, da je delavec seznanjen (informiran) s tem, koga nadomešča in do kdaj ga bo nadomeščal. To je tudi možnost preizkusa, ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonskimi zahtevami, ali ne. Bistveno je, da v navedeni zadevi v pogodbi o zaposlitvi delodajalec v samo pogodbo razloga za sklepanje pogodbe za določen čas sploh ni zapisal, da gre za nadomeščanje več odsotnih delavcev na bolniškem ali porodniškem dopustu. V zadevi VIII Ips 27/2010 pa je delodajalec z delavko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nadomeščanje delavke, ki je bila na bolniškem staležu, vendar je pogodbo sklenil za drugo delovno mesto od tistega, na katerem je delala začasno odsotna delavka. Navedeni zadevi torej nista relevantni za odločitev v obravnavani zadevi, niti ju ni mogoče razlagati tako, da mora delodajalec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki se sklepa zaradi začasno povečanega obsega dela, še konkretneje navesti razlog sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter njeno trajanje. Vse to je predmet sodnega preizkusa razloga za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pritožba se torej neutemeljeno zavzema za določitev večjega obsega vsebine pogodbe o zaposlitvi od tiste, ki je določena v ZDR-1. 9. V zvezi s presojo razloga, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejelo pravilno dokazno oceno, da je v obravnavani zadevi razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi dokazan. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki in zaslišalo tožnico in priče B.B., L.L., M.M.,F.F.., O.O. in P.P.. Sodišče ni zaslišalo predlaganih prič R.R. in S.S., ter ni opravilo poizvedb na Š. d.o.o. Nadalje toženi stranki ni naložilo, da predloži pogodbo o zaposlitvi za F.F. ter tudi ne predložitve celotnega akta o sistemizaciji delovnih mest. Pritožbeno sodišče se strinja z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov. Glede dogovarjanja s C. d. o. o. je izpovedala že priča P.P., zato zaslišanje R.R. ni bilo nujno potrebno za ugotovitev dejanskega stanja. O tem, kdaj točno naj bi bilo znano, da bo tožena stranka sama snemala oglase, o čemer naj bi prav tako izpovedal R.R., pa za odločitev v tej zadevi niti ni pravno relevantno. Zaslišanje S.S. je bilo predlagano prepozno, tožena stranka pa ni navedla, zakaj njenega zaslišanja ni mogla predlagati že prej. Ker je sodišče zaslišalo direktorico družbe Š. d.o.o., O.O., utemeljeno ni opravilo še dodatnih poizvedb pri isti družbi. Sodišče toženi stranki tudi utemeljeno ni naložilo, da predloži pogodbo o zaposlitvi za F.F., saj je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka potrdila, da je imela F.F. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi zaradi začasno povečanega obsega dela in ne nadomeščanja začasno odsotne delavke, kar je tožnica želela preveriti s tem dokaznim predlogom. Akt o sistemizaciji ni odločilen za odločitev v tej zadevi, tožena stranka pa je v spis vložila izsek sistemizacije, ki se nanaša na marketing, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča zadošča za presojo zakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

10. Sodišče prve stopnje je ta svoj zaključek utemeljilo z naslednjim dejanskimi ugotovitvami: - v letu 2015 so pri toženi stranki izvedli oglaševalsko kampanjo v oddaji H., ki je bila uspešna, zato so se dogovorili, da bodo v naslednjem letu s tem nadaljevali.

- konec leta 2015, oziroma v začetku leta 2016 se je tožena stranka odločila, da bodo sodelovali v oddaji A.. V ta namen se je tožena stranka s C. d. o. o. dejansko dogovarjala že v decembru 2015 in ga prosila za kontakt od igralca, v januarju 2016 pa so se dogovori nadaljevali.

- tožena stranka je imela v letu 2016 namen okrepiti oglaševanje na TV tudi zaradi združitve z družbo K., dogovarjanje in umestitev oglasov pa terja veliko dela z dogovarjanjem o umestitvi in ostalih podrobnosti pri izvedbi oglaševanja.

- tožnica je že v januarju urejala oglaševanje v A., oziroma je tožnica pričela delati na tem takoj po zaposlitvi.

11. Tožena stranka je potrebovala osebo za koordinacijo zahtevnejšega TV oglaševanja, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo pravno odločilno dejstvo, in sicer, da je tožnica delo v zvezi s televizijskim oglaševanjem pričela opravljati takoj po zaposlitvi januarja 2016 in ne šele aprila 2016, kot to navaja pritožba. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sploh še ni obstajal. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje, na podlagi izpovedi B.B. ugotovilo, da je od januarja 2016 naprej ona koordinirala oglaševalsko kampanjo za oglase, in sicer v zvezi z A. in U., pripravljala oglaševalske kampanje, medijski načrt in medijski zakup, ter zadeve za združitev z K.. Posledično je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni trdila, da je tožnico zaposlila zato, ker je imela namen sama posneti oglas za oddajo A..

12. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da njeno delo ni obstajalo samo začasno, oziroma da ni šlo za začasno povečan obseg dela, temveč za trajno in stalno potrebno po njenem delu. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo naslednje: - leta 2016 so bile povečane potrebe v marketingu, in sicer zaradi planiranih povečanih marketinških aktivnosti, pri čemer pa je bilo dogovorjeno, da bodo te aktivnosti povečane le začasno.

- z obstoječimi delavci tega dela niso mogli pokriti, ker se je tožena stranka pripravljala na združitev z K. in so bile na ravni celotne družbe povečane aktivnosti s tem v zvezi.

- če tožena stranka ne bi zaposlila tožnice, bi za to delo morali najeti zunanjo agencijo.

- tožena stranka je že pred zaposlitvijo tožnice imela tri osebe, ki so opravljale zadolžitve na področju marketinga.

- tožena stranka je tožnici pogodbo o zaposlitvi podaljšala dvakrat, ker delo, zaradi katerega je zaposlila tožnico, še ni bilo zaključeno. Zadnji oglas za oddajo H. je bil posnet 20. 10. 2016, umestitve pa so bile že predhodno dogovorjene.

- tožnica je bila pri toženi stranka zadolžena predvsem za TV oglaševanje in ni bila zaposlena zaradi izvedbe vseh marketinških aktivnosti pri toženi stranki.

13. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena v delu, v katerem povzema delovne obveznosti in naloge tožnice iz pogodbe o zaposlitvi oziroma sklicevanje na naloge, kar naj bi dokazovalo, da je bila zadolžena za vsa področja oglaševanja. Sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi F.F., B.B. in G.G. ugotovilo, da je bila tožnica zadolžena predvsem za TV oglaševanje in oddajo U., ukvarjala pa se je tudi s projektom I., ter nadomeščala F.F.. Na podlagi izpovedi F.F. je ugotovilo, da je bilo televizijsko oglaševanje ločeno od ostalih marketinških dejavnosti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da po 30. 10. 2016 ni bilo več potrebe po tožničinem delu osem ur na dan, ter da je to delo opravljala B.B.. Zato je pravilno zaključilo, da dela, ki ga je opravljala tožnica, po 30. 10. 2016 ni bilo v obsegu, ki bi utemeljeval tožničino zaposlitev. Zadolžitve, ki naj bi jih tudi opravljala, npr. spremljanje konkurence, ne vplivajo na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kaj je bila glavna zadolžitev tožnice, zaradi katere je tožena stranka z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Glede na obrazloženo so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da razlog za sklenitev prve pogodbe o zaposlitvi ni bil začasno povečan obseg dela, ker je za toženo stranko že pred januarjem 2016 oglase snemal C. d. o. o., in naj bi tožena stranka s tovrstnim oglaševanjem v letu 2016 le nadaljevala. Dokazano je namreč, da je bil obseg dela na TV oglaševanju v letu 2016 bistveno drugačen od leta 2015, ko je reklame za toženo stranko snemal C. d. o. o. 14. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da so se po zaključku tožničine zaposlitve ponavljali TV oglasi, ki so že bili posneti. Tožnica tudi ni sodelovala pri snemanju oglasa za D.. Zato je pravilno odločilo, ko ni opravilo vpogleda internetne strani, na kateri naj bi bil navedeni oglas objavljen. Prav tako sodelovanje tožene stranke v projektu T. eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnice ne dokazuje, da ne bi šlo za začasno povečan obseg dela. Na projektu je delala B.B., ki je že pred tožničino zaposlitvijo delala na področju marketinga. Bistvena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do združitve z družbo K. dejansko prišlo jeseni 2016, kar tudi bistveno vpliva na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je šlo za začasno povečan obseg dela. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni natančno ugotovilo, katere so bile konkretne aktivnosti, ki so se začasno povečale ter da je tožena stranka tudi v letu 2017 v prav enakem obsegu oglaševala kot v predhodnih letih.

15. Glede na obrazloženo pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja, da ni jasno, kaj pomeni ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pretežno zadolžena za izvedbo TV oglasov, ter da tožena stranka po njenem odhodu ni organizirala tovrstnih novih aktivnosti. Sodišče je ugotovilo, da v takšnem obsegu TV oglaševanje ni bilo več potrebno, prav tako pa je na podlagi izpovedi prič pravilno ugotovilo, da je tožnica opravljala tudi nekatere druge zadolžitve, vendar ni šlo za glavnino zadolžitev in te zadolžitev tudi po stališču pritožbenega sodišča ne pomenijo, da bi potreba po njenem delu še obstajala.

16. Na odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva pritožbena navedba, da naj bi šlo za prakso zaposlovanja pri toženi stranki, ki breme oziroma rizik poslovnega uspeha prelaga na zaposlene tako, da z njimi sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prav tako ni odločilno, da naj bi B.B. tožnici obljubila, da bo prišlo kasneje do zaposlitve za nedoločen čas. Nesporno je, in tega tožnica niti ne zatrjuje, da bi bila B.B. poslovodni organ tožene stranke. Zato ne more delavki obljubljati ničesar, tudi če je soproga enega izmed članov uprave. Zato na pravilnost in zakonitost sodbe v smislu določbe prvega odstavka 339. člena ZPP ne vpliva sklicevanje sodišča prve stopnje na e-koresponenco med tožnico in B.B., katero naj bi tožena stranka prepozno predložila v spis v smislu 286. člena ZPP. Kakršnakoli komunikacija med tožnico in B.B. ne dokazuje, da zakonski razlog za zaposlitev tožnice za določen čas ne bi obstajal. 17. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice zavrnilo, ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbe.

19. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka na podlagi 155. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP, sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.