Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 86/2002

ECLI:SI:VSRS:2002:I.IPS.86.2002 Kazenski oddelek

pripor begosumnost sklep o odreditvi pripora zahteva za varstvo zakonitosti zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Vrhovno sodišče
28. marec 2002
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pomisleki v ugotovljene dejanske zaključke v napadenih sklepih o poteku obdolženčevega izmikanja tako upnikom kot posledično državnim organom predstavljajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet reševanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega F.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega F.S. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 19.02.2002 dalje. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornikov obdolženega F.S. kot neutemeljeno zavrnil. Obdolženčevi zagovorniki so 18.03.2002 vložili na Okrožno sodišče v Kopru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve KZ in kršitve ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da oba izpodbijana sklepa razveljavi in obdolžencu odpravi pripor.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da le-ta ni utemeljena. Zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. V obeh napadenih sklepih tudi ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ko vložniki trdijo, da so razlogi nelogični in da ni razlogov o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Iz sklepa izvenobravnavnega senata jasno izhaja, kateri so tisti razlogi, ki potrjujejo priporni razlog iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in so tudi v skladu s podatki v spisu. Pri tem se sklepa jasno sklicujeta na pravnomočen sklep o uvedbi preiskave, v katerem je navedeno, za katero kaznivo dejanje je obdolženec v kazenskem postopku in kaj je osnova za utemeljenost suma, da je to dejanje storil. Sicer pa pritožbeni sklep tudi navaja, da poleg navedb sklepa o uvedbi preiskave utemeljenost suma potrjujejo tudi izpovedi prič v preiskavi in listinski dokazi o prejetih posojilih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da oba napadena sklepa ne zadostujeta zahtevam ZKP. Nobeden od izpodbijanih sklepov namreč nima določno navedenega opisa dejanja in razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila očitano kaznivo dejanje. Ko se sklep o odreditvi pripora sklicuje na sklep o uvedbi preiskave, je preiskovalni sodnik enako kot pozneje senat spregledal, da navedeni sklep o uvedbi preiskave obdolžencu sploh ni bil vročen s tem, ko je bil pribit na sodno desko, kar se sicer šteje za vročitev, vendar je sklep o uvedbi preiskave že postal pravnomočen, ko je bil obdolženemu vročen in ta ni imel nobene možnosti vložiti pritožbo. V sklepu o odreditvi pripora bi morale biti upoštevane zahteve 2. odstavka 202. člena ZKP in ne zadošča sklicevati se pavšalno na drugo dokumentacijo. Obrazložitev napadenega sklepa pritožbenega sodišča z razlogi vred je nelogična. Pritožbeni senat ni opravljal nobenih poizvedb pri kriminalistu B.C. niti pri policistu, ki je obdolžencu vzel prostost. Pri tem gre za vprašanje, ali se je obdolženi izmikal kazenskemu postopku ali ne. Ni jasno, zakaj senat obdolženemu ne daje nobene možnosti, da dokaže, da se ni imel namena izmikati kazenskemu postopku. To sledi iz podatkov spisa pred odreditvijo pripora, ko so obdolženca svojci obvestili o kazenskem postopku. Kriminalist C. je obdolžencu pojasnil, da se mu ni potrebno javiti, kar pomeni, da obdolženca ne iščejo in da se mu ni potrebno zglasiti na sodišču. Obdolženec je pustil, očitno navedenemu kriminalistu, tudi telefonsko številko, bil je v stiku s policistom, ki ga je pozneje aretiral, pa o privedbi ni bilo nobenega govora. Če bi se obdolženec imel namen izogibati kazenskemu postopku, bi se izogibal tudi policije, vsekakor pa ne bi klical kriminalista. Glede na očitano kaznivo dejanje je obdolženec vsekakor ravnal vestno. Pri tem dejstvo, da obdolženec nima stalnega prebivališča in da je živel kot brezdomec in klošaril, ne utemeljuje odreditve pripora. V konkretnem primeru gre za napako državnih organov, ki obdolžencu niso sporočili, da je zoper njega uveden kazenski postopek in da se mora zglasiti na sodišču, saj je pred tem bil ravno zaradi informacije, da se na sodišču nekaj dogaja, v stiku s policijsko postajo. Zaključek, da je obdolženec nedvomno vedel, da bo zoper njega sprožen kazenski postopek, je zato nelogičen. Sicer pa obdolženec trdi, da je nedolžen in tudi ni mogel vedeti, da bo zoper njega sprožen kazenski postopek. Pritožbeni senat je spregledal, da obdolžencu nikoli ni bil dan kakršenkoli pravni pouk v smeri, da bi moral sporočati kraj svojega prebivališča oziroma v primeru življenja brezdomca se javljati pri kakšnem državnem organu. Nasprotni zaključki pritožbenega senata so zato nelogični, saj ni podlage za ugotovitev, da obdolženčev telefonski klic pomeni izogibanje policiji in skrivanje. Sicer pa je bila tiralica zoper obdolženca odrejena 29.01.2002, prijet pa je bil 19.02.2002, kar kaže na izredno učinkovitost policije ali pa na dejstvo, da je obdolženec popolnoma nesposoben in neumen, da se ne zna skrivati ali pa se resnično ni skrival. Glede na očitek o veliki premoženjski koristi je vsekakor težko zaključiti, da se je nesposoben izmikati. Tudi okoliščina, da je navedel star naslov v P., ne pomeni, da se je obdolženec izogibal in skrival. Drugega naslova ni mogel navesti, saj je še nekaj mesecev prejemal socialno pomoč. Tak naslov pa je imel tudi v osebni izkaznici. Pri sinu v L. je živel zgolj občasno preko vikendov in tam ni bil prijavljen, zato je razumljivo, da tega naslova ni navajal, je pa ta naslov navedel, ko je bil prijet, kar kaže na obdolženčevo verodostojnost. Sicer pa je treba obdolženemu dati možnost, da dokaže, da nima nikakršnega namena skrivati se in se izogibati kazenskemu postopku, kar se da doseči z ukrepom rednega javljanja na policijski postaji, obdolženčev sin pa je pripravljen položiti varščino v višini 800.000,00 SIT. Sicer pa se obdolženec v celoti sklicuje na razloge v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora (uvodoma navedeni) in jo je šteti za sestavni del te zahteve za varstvo zakonitosti.

Po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP se zoper določeno osebo, zoper katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, sme odrediti pripor, če se skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti, ali so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. V 2. odstavku 202. člena ZKP je med drugim glede vsebine pisnega sklepa o odreditvi pripora določeno, da mora vsebovati opis kaznivega dejanja, ki ga je priprti obdolžen, zakonski razlog za pripor, obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, zlasti mora vsebovati razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, razloge o odločilnih dejstvih tudi iz 1. točke 1. odstavka prejšnjega člena in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil pravnomočno odrejeni pripor zoper obdolženega F.S. glede na prej navedeni zakoniti okvir odločanja o priporu zaradi begosumnosti odrejen zakonito in glede na ugotovljene dejanske okoliščine tudi pravilno ter ustrezno obrazložen. Pristojni državni tožilec je vložil zahtevo za preiskavo 24.05.1999 v smeri nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ. Preiskovalni sodnik je obdolženca vabil k prvemu zaslišanju za 10.11.2000 in nato za 15.11.2000 in sicer na tri znane naslove, vendar brezuspešno. Ob tej procesni situaciji je bil izdan sklep o preiskavi 07.11.2001 in opravljena nadomestna vročitev sklepa z nabitjem na sodno desko, ki je tako postal pravnomočen.

Preiskovalni sodnik je izdal odredbo o privedbi s tiralico zoper obdolženca dne 19.01.2002, policisti pa so obdolženca prijeli in privedli k preiskovalnemu sodniku 19.02.2002, ko je ta odredil pridržanje in nato z napadenim sklepom pripor. Res je, da v sklepu o odreditvi pripora ni opisa vseh deset očitanih kaznivih dejanj, ampak zgolj navedba o tem, da izhaja utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja iz sklepa o uvedbi preiskave 07.11.2001, ki je bil izdan pred zaslišanjem obdolženega, ker je bil ta nedosegljiv. Priporni razlog begosumnosti pa je preiskovalni sodnik obrazložil, da iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec v P., kjer je bil dobro znan, zaradi prezadolžitve prodal družinsko hišo in postal nedosegljiv tako za upnike kot za organe pregona, pri čemer zlasti sodišče na vse razpoložljive naslove vabljenega obdolženca ni uspelo izslediti, ker so se poštne pošiljke vračale z oznako "preseljen". O obdolženčevi trditvi, da občasno biva v L. na D. ulici pri sinu, policija ni nič vedela. Ob tem preiskovalni sodnik v razlogih še navaja, da je bilo sodišče prisiljeno odrediti privedbo s tiralico, saj gre za očitek goljufije, s katero naj bi si obdolženec pridobil 27,000.000 SIT. Na tej osnovi preiskovalni sodnik zaključuje, da se obdolženec ravno z zapuščanjem zadnjega znanega naslova in izginotjem skuša izogniti uspešni izvedbi kazenskega postopka, zato je odredil pripor. K tem razlogom pritožbeno sodišče dodaja podroben potek postopka z iskanjem obdolženca, potek predkazenskega postopka, razplet družinskih dogodkov in obdolženčevo predajanje klateštvu in brezdomstvu - klošarjenju z zaključkom, da je ob vsem navedenem obdolženec vedel, da bo zoper njega sprožen kazenski postopek, ko je bil pri policiji dvakrat zaslišan. Kot neupošteven pritožbeno sodišče ocenjuje obdolženčev postopek z javljanjem policistu C., kateremu ni sporočil naslova, ampak le telefonsko številko. Glede na razpolaganje s premoženjem - prodajo hiše in poznejšim obdolženčevim ravnanjem - pritožbeno sodišče sklepa, da se je obdolženec pred upniki očitno skrival in s tem bil nedosegljiv državnim organom.

Ob vsem navedenem vložniki s pomisleki v pravilnost in zakonitost napadenih sklepov niso mogli imeti uspeha. Pomisleki v ugotovljene dejanske zaključke v obeh napadenih sklepih o poteku obdolženčevega izmikanja tako upnikom kot posledično državnim organom predstavljajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni predmet ocene s tem izrednim pravnim sredstvom. Sicer pa sama trditev, da se obdolženec ni skrival pred državnimi organi, ne daje podlage za dvom v pravilnost dejanskih ugotovitev v smislu 427. člena ZKP.

Očitane kršitve določb kazenskega postopka, da obdolženec glede na razloge prvostopnega sklepa o odreditvi pripora ni bil seznanjen z vsebino očitkov, ker jih ta ne vsebuje, ni pa mu bila dana možnost pritožbe na sklep o uvedbi preiskave in je tako ostal brez pravnega varstva, niso podane. Obdolženec se pred preiskovalnim sodnikom ni zagovarjal. Njegova obramba je v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora uveljavljala neobstoj podlage in sicer utemeljenega suma v smeri očitanih kaznivih dejanj, vendar brezuspešno. Kot že rečeno, je nestrinjanje z dejanskimi zaključki o utemeljenem sumu v smeri očitanih kaznivih dejanj dejansko vprašanje, na podlagi katerega sta obe sodišči v rednem postopku napravili pravilne pravne zaključke, da obstoji podlaga za odločanje o priporu, kolikor obstoji zatrjevani priporni razlog. Na podlagi ugotovljenih dejstev, kot jih ugotavljata obe sodišči o poteku dosedanjega kazenskega postopka - preiskave, so zaključki, da se je obdolženec izmikal ne samo upnikom, ampak tudi državnim organom, pravilni, s čemer je zadoščeno zahtevi ZKP iz 1. točke 1. odstavka 201. člena, in sicer da je podan priporni razlog begosumnosti. Vsa ostala izvajanja vložnikov na račun policije, pa tudi preiskovalnega sodnika ter sodišča nasploh nimajo vpliva na oceno pravilnosti in zakonitosti obeh napadenih sklepov, zato vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso mogli imeti uspeha. Izvajanja vložnikov o varščini so predmet posebnega postopka, če bo predlog v tej smeri podan.

Ob zadostnih razlogih o obstoju begosumnosti kot pripornem razlogu v obeh napadenih sklepih o kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni mogoče govoriti, zato tudi v tej smeri vložniki s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti niso mogli imeti uspeha.

Ko je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana nobena od očitanih kršitev zakona, je zahtevo vložnikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia