Jedro

Tožnik v prošnji kot razlog za obnovo navaja „zaslišanje priče, ki bo izpovedala v korist prosilca“, v njeni dopolnitvi pa med drugim tudi navaja, da naj bi našel pričo, katere izjavo prilaga, ki naj bi izpovedala o tem, da ni „zagrešil očitanega kaznivega dejanja“. Po presoji sodišča je te tožnikove navedbe mogoče razumeti, da želi obnovo postopka predlagati tudi po 3. točki navedene določbe ZKP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1798/2018 z dne 9. 11. 2018 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za sestavo in vložitev predloga za obnovo kazenskega postopka Okrajnega sodišča VI K 34258/2012. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je odločitev oprla na določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ocenila je, da je tožnikova zadeva nerazumna. Tožnik, ki je bil v navedenem kazenskem postopku spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in obsojen na pogojno kazen, je namreč predložil le (neoverjeno) izjavo g. A.A. ne pa dokazil, ki jih zahteva zakon in s katerimi se dokazuje obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je bil na prvi stopnji oproščen vseh obtožb, in sicer da toženo dejanje ni niti prekršek niti kaznivo dejanje, na kar se je tožilstvo pritožilo in nerazumno spremenilo obtožni predlog.

4. Trdi, da je bilo v postopku „zaznati“ kršitev določb postopka v smislu nerazumljive obrazložitve obeh sodb in materialnega prava. Nova dejstva in nov dokaz pa naj bi bila izpovedba osebe, ki jo je pred kratkim po dolgem času slučajno srečal in ki je bila v „tistem času“ z njim dvakrat na oddelku upravne enote za prometna in vozniška dovoljenja. Njena izpovedba naj bi pripomogla k milejši obsodbi ali oprostitvi.

5. Novo dejstvo in nov dokaz naj bi bil tudi izpis o nekaznovanosti, s katerim Ministrstvo za pravosodje potrjuje, da mu ni bila izrečena kazenska sankcija.

6. Dodaja, da tudi na upravni enoti delajo napake, „da ne reče »kazniva« dejanja“ ter pojasnjuje menjavo njegovega dosedanjega vozniškega dovoljenja, ki pa ni bilo pravo oziroma so bili vpisani podatki napačni. Navedeno ne izključuje, da so njemu pripisano kaznivo dejanje storili na upravni enoti.

7. Toženka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala, temveč je le navedla, da vztraja pri svoji odločitvi.

8. Tožba je utemeljena.

9. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (...). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Pri tem gre predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

11. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom "očitne (ne)razumnosti" (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za napolnitev tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije ponovno vezal na standard "očitnosti". S tem je po presoji sodišča tudi jasno določil standard preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev BPP morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve. Vse to še toliko bolj velja za kazensko zadevo, kakršna je tudi obravnavana. Glede na pomen, ki ga ima kazenska odgovornost za posameznika, mora biti organ za BPP pri presoji nerazumnosti zadeve še bolj zadržan in ne sme s svojo presojo nadomestiti presoje, ki je pridržana kazenskemu sodišču. 12. V obravnavani zadevi tožnik prosi za dodelitev BPP v zvezi z vložitvijo predloga za obnovo kazenskega postopka. Toženka je tožnikove navedbe v prošnji in dopolnitvi vloge opredelila kot uveljavljanje obnovitvenega razloga po 1. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Sodišče se strinja s toženko, da je glede na določbo drugega odstavka 410. člena ZKP očitna nerazumnost navedenega obnovitvenega razloga izkazana že s tem, da tožnik v zvezi z njim ni predložil (niti ni zatrjeval obstoja) pravnomočne sodbe, s katero bi bila priča v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 34258/2012 obsojena za kaznivo dejanje krive izpovedbe (prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 9/99 z dne 6. 11. 2001).

13. Ni pa toženka opravila preizkusa tožnikovih navedb z vidika ostalih obnovitvenih razlogov, zlasti z vidika obnovitvenega razloga iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP (nova dejstva in novi dokazi), ki ga tožnik uveljavlja v tožbi, smiselno pa ga je uveljavljal tudi že v svoji prošnji oziroma njeni dopolnitvi. Tožnik v prošnji kot razlog za obnovo namreč navaja „zaslišanje priče, ki bo izpovedala v korist prosilca“, v njeni dopolnitvi pa med drugim tudi navaja, da naj bi našel pričo, katere izjavo prilaga, ki naj bi izpovedala o tem, da ni „zagrešil očitanega kaznivega dejanja“. Po presoji sodišča je te tožnikove navedbe mogoče razumeti, da želi obnovo postopka predlagati tudi po 3. točki navedene določbe ZKP. Res je sicer, da se tožnik v dopolnitvi vloge sklicuje na 1. točko prvega odstavka 410. člena ZKP, vendar pri preizkusu obstoja pogojev iz 24. člena ZBPP toženka, ki je - za razliko od tožnika - pravni strokovnjak, ni vezana na pravne kvalifikacije prosilcev, ki prav zato, ker so pravni laiki, s pomočjo BPP iščejo pravno pomoč za varstvo svojih pravic v sodnih postopkih.

14. Ker se po navedem toženka ni opredelila do vseh tožnikovih pravno relevantnih navedb v prošnji in njeni dopolnitvi, je zagrešila kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Sodišče se pri tem ni opredelilo do tožnikovih ostalih tožbenih navedb, to je o procesnih in materialno pravnih kršitvah v kazenskem postopku (te imajo v tem upravnem sporu naravo trditev o dejstvih) ter o listinah, ki naj bi dokazovale tožnikovo nekaznovanost, saj gre glede na določbe 52. člena ZUS-1 za nedovoljene tožbene novote.

15. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (2. točka drugega odstavka 59. člena ZUS-1), je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na seji.