Jedro

ZKZ ne zahteva, da mora biti mejna parcela kmetijsko zemljišče. Prav tako ZKZ ne določa tako imenovanega "pretežnostnega merila", po katerem naj bi imel večji interes in s tem pravico do nakupa tisti kmet, ki ima v lasti večjo površino mejnih parcel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Gornja Radgona odobrila pravni posel med prodajalcem A. A. in B. B. kot kupcem, katerega predmet sta kmetijski zemljišči parc. št. 845/4 in 862, obe k.o. ... ter zavrnila odobritev pravnega posla s sprejemniki ponudbe C. C., Č. Č. in D. D., Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS, E. E. in F. F. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila ponudba o prodaji navedenega kmetijskega zemljišča objavljena na oglasni deski Upravne enote Gornja Radgona in na enotnem državnem portalu e-uprave v času od 1. 6. 2020 do 1. 7. 2020. V 30 dnevnem roku, ko je bila ponudba objavljena, so podali pisno izjavo o sprejemu ponudbe v izreku izpodbijane odločbe navedeni ponudniki. Upravni organ je ugotovil, da so vse vloge prispele v roku in izdal sklep dne 21. 8. 2020 o združitvi v en postopek, ki se je vodil pod št. 330-551/2020 na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Osnovna namenska raba zemljišč, ki sta predmet ponudbe in prodaje je razvidna iz potrdila o namenski rabi zemljišč z dne 17. 6. 2020, ki ga je izdala Upravna enota Gornja Radgona. Upravni organ je z dopisom z dne 23. 9. 2020 stranke v postopku obvestil o ugotovitvah glede prejemnikov ponudbe, ki uveljavljajo predkupno pravico v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Vsi ponudniki izpolnjujejo predkupne pogoje kot kmetje, katerih zemljišče, ki ga imajo v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Vsi izpolnjujejo tudi enake pogoje po 1. in 2. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ. Zaradi navedenega je prodajalec A. A. po pozivu upravne enote na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ kot kupca s pisno izjavo, ki jo je Upravna enota Gornja Radgona prejela 27. 11. 2020, določil B. B. Upravna enota Gornja Radgona je tako z izpodbijano odločbo odobrila pravni posel med prodajalcem in kupcem B. B. za navedena kmetijska zemljišča. 2. Zoper navedeno prvostopenjsko odločbo je pravočasno vložil pritožbo C. C., ki je navedel, da vlaga pritožbo v delu, ki se nanaša na kupca B. B. in na odločitev o stroških postopka. Meni, da je bistveno vprašanje v postopku ali ima B. B. status kmeta mejaša. V tem delu je obrazložitev prvostopenjske odločbe skopa in pavšalna ter se je ne da preizkusiti. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot pritožbeni organ je pritožbo C. C. zavrnil. Pritožbeni organ je ugotovil, da je obrazložitev izpodbijane odločbe sicer korektna, da pa je res skopa v delu, ki se nanaša na mejno parcelo, ki je stavbno zemljišče, zato je v tem delu dopolnilo svojo obrazložitev. Nadalje držijo pritožbene navedbe, da upravna enota odgovorov B. B. z dne 1. 10. 2020 in prodajalca A. A. z dne 2. 10. 2020 ni posredovala pritožniku, vendar pa nobeden od njiju v teh odgovorih ni navedel nobenih novih dokazov oziroma vsebina obeh odgovorov ne vsebuje dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, zato vročitev obeh odgovorov pritožniku ni pomenila kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivalo na varstvo njegovih pravic v postopku. Upravna enota je v svojem dopisu kratko povzela oba odgovora s tem, da je napisala, da sta B. B. in A. A. obrazložila, zakaj se ne strinjata, da sta C. C. in D. D. predkupna upravičenca v prednosti pred B. B. Pritožbeni organ je po vpogledu v oba odgovora ugotovil, da je B. B. ugovarjal temu, da bi imel drugače status kot kmet mejaš, ker je njegova mejna parcela stavbno zemljišče medtem, ko je A. A. navedel, da B. B. obe prodajani zemljišči že več let skrbno obdeluje, ker ju prodajalec sam ne more. Pritožnik je tudi na več mestih navajal, da so mu bile v postopku pred upravnim organom kršene ustavne pravice. Tožena stranka je izpostavila, da je glavno sporno vprašanje v predmetnem postopku, ali se šteje za mejno parcelo s prodajnim zemljiščem le parcelo, ki je po planskih aktih kmetijsko zemljišče ali pa tudi parcelo, ki je po planskih aktih stavbno zemljišče. Sodne prakse, ki bi obravnavala to vprašanje in bi bila zato pomembna za utemeljitev pritožbe, pa tožnik v pritožbi ni navedel. 3. Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je zoper izpodbijano odločbo v točki 1. in v točki 2. izreka ter zoper točko 3. izreka odločbe, ki se nanaša na stroške upravnega postopka, vložila tudi pravočasno pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil. V zadevi se pojavlja vprašanje ali sta tožena stranka in upravni organ prve stopnje pravilno uporabila določila ZKZ, ki določa, kdo ima v skladu z določili ZKZ status kmeta mejaša ter ali je obrazložitev tožene stranke bila dovolj konkretna in določna. Glede obrazložitve odločbe je bistven del, ki se nanaša na vprašanje, ali ima B. B. status kmeta mejaša. V tem delu je izpodbijana odločitev skopa, pavšalna in je po vsebini ni mogoče preizkusiti. V izpodbijani odločbi izhaja iz obrazložitve na 5. strani, da dopis, v katerem je upravna enota ugotovila, da je nepremičnina parc. št. 863 k.o. ..., ki je v lasti tožeče stranke, opredeljena kot kmetijsko zemljišče, da ima tožeča stranka pri navedeni nepremičnini vpisan GERK, ter da je navedena nepremičnina z nepremičnino tožeče stranke prostorsko povezana in tudi je sorodna po namenski rabi, je tudi kmetijsko zemljišče. Istočasno je upravna enota v dopisu z dne 23. 9. 2020 ugotovila, da parc. št. 845/3 k.o. ..., ki sicer meji na nepremičnino v lasti prodajalca, predstavlja stavbno zemljišče in z zemljiščem, ki ga prodaja prodajalec, ni sorodna po namenski rabi. V posledici tega je upravna enota dne 23. 9. 2020 v okviru upravnega postopka pravilno zaključila in ugotovila, da ima tožeča stranka pri nakupu nepremičnine prodajalca prednost pred potencialnim kupcem B. B. Bistveno za zadevo je potem navedba v obrazložitvi upravne enote (četrti odstavek na str. 6 obrazložitve), kjer upravna enota navede, da je po posredovanju poziva upravne enote z dne 23. 9. 2020 prejela dopis prodajalca in potencialnega kupca B. B. V dopisu z dne 2. 10. 2020 (B. B.) in dopisu z dne 6. 10. 2020 (A. A.) upravna enota navaja, da sta navedena obrazložila svoje argumente in podala mnenje, zakaj se ne strinjata, da bi bila C. C. in D. D. v prednosti pred B. B. Potem upravna enota nadaljuje na str. 6, da vse tri prejemnike v skladu s členom 23. ZKZ obravnava enakovredno. Enako navede na str. 8, ko se ponovno sklicuje na dopis B. B. in prodajalca, brez da bi vsebino obeh dopisov povzela in navedla razloge. Tožeča stranka je v pritožbi navajala, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v delu, kjer je spremenila svoje stališče z dne 23. 9. 2020 pavšalna in je ni mogoče preizkusiti. Gre za arbitrarno navedbo upravnega organa, na podlagi katere je upravni organ po liniji najmanjšega odpora kot navedeno absolutno arbitrarno z enim pavšalnim stavkom spremenila svoje prvotno stališče in odločila v škodo tožeče stranke. Z ničemer ni pojasnila v čem naj bi bili tisti argumenti prodajalca in kupca, na podlagi katerih je upravna enota dejansko potem spremenila svoje stališče, v posledici česar je tožeča stranka bila prikrajšana v pravici do izjave in pravici do učinkovitega pravnega sredstva. Tožeča stranka namreč nobenega od dopisov ni prejela in se tako o obeh dopisih sploh ni mogla izreči. V izpodbijani odločbi je upravni organ v okviru dokaznega postopka pravilno ugotovil, da je nepremičnina parc. št. 863 k.o. ..., ki je v lasti tožeče stranke, opredeljena kot kmetijsko zemljišče, da ima tožeča stranka pri navedeni nepremičnini vpisan GERK ter da je navedena nepremičnina z nepremičnino tožeče stranke prostorsko povezana in tudi je sorodna po namenski rabi. Po drugi strani je upravni organ v dokaznem postopku ugotovil, da parc. št. 845/3 k.o. ..., ki sicer meji na nepremičnino v lasti prodajalca, predstavlja stavbno zemljišče in z zemljiščem, ki ga prodaja prodajalec, ni sorodna po namenski rabi. Ob pravilni uporabi materialnega prava upravni organ ne more sprejeti stališča, da ima B. B. status kmeta mejaša kot tožeča stranka. Določila ZKZ ne morejo priti v poštev za stavbna zemljišča oziroma lahko veljajo le za kmetijska zemljišča, v tem smislu tudi določila o predkupni pravici. Nepremičnina v lasti tožeče stranke parc. št. 863 obsega 32.252 m2 ter bi tožeča stranka z nakupom nepremičnine št. 862 v obsegu 18.651 m2 in nepremičnine parc. št. 854/4 v obsegu 19.202 m2 zaokrožila celotno kmetijsko zemljišče na 70.105 m2. Nepremičnina v lasti B. B. obsega 217 m2 in je po svoji naravi gradbena nepremičnina. Nesporno je, da v tem primeru o nekem zaokroževanju kmetijskih zemljišč ne moremo govoriti. Nepremičnina v lasti tožeče stranke, ki meji na eno od obeh nepremičnin v obsegu cca 300 m, medtem ko meji nepremičnina B. B. na nepremičnino prodajalca le v obsegu cca 5 m. Gre za ozko nepremičnino, ki se nahaja dejansko med še drugima dvema gradbenima parcelama in tudi iz tega razloga o zaokroževanju nepremičnine ne moremo govoriti. Odločitev upravne enote po mnenju tožeče stranke odstopa od ustaljene sodne prakse, kar pomeni, da je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom in načelo enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS). Tožeča stranka meni, da ima nesporno prednost pri nakupu parcele št. 845/4 in parc. št. 862 obe k.o. ... pred B. B. kot kmet mejaš. Tožeča stranka meni, da je tožba utemeljena in vztraja, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo oziroma ugodi pravnemu poslu, sklenjenem med prodajalcem in tožečo stranko C. C. Podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano zadevo vrne v ponovno odločanje upravni enoti. Priglaša tudi stroške postopka.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v predmetni zadevi sporno, ali je potrebno dati prednost pri nakupu kmetijskih zemljišč kmetu, ki ima v lasti zemljišče, ki meji na prodajno in je to zemljišče s planskimi akti določeno kot kmetijsko ali pa je predkupni upravičenec po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ tudi kmet, ki je lastnik sosednjega zemljišča, ki pa je po planskih aktih določeno kot stavbno zemljišče. Tožeča stranka zatrjuje, da je ob upoštevanju namena ZKZ, to je zaokroževanje kmetijskih zemljišč zaradi zagotavljanja čim ugodnejših pogojev za obdelavo kmetijskih zemljišč, potrebno dati prednost tistemu kmetu, ki na prodajano parcelo meji s svojo parcelo, ki je po namenski rabi kmetijsko zemljišče. Tožena stranka meni, da za tako stališče tožeče stranke ni pravne podlage v določbi 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, saj v kolikor bi bil namen zakonodajalca, da mora biti mejna parcela kmeta sprejemnika ponudbe po planskih aktih kmetijsko zemljišče, bi to tudi izrecno določil v zakonu. Po mnenju tožene stranke je dejstvo, da je sosednja parcela, ki meji s prodajno parcelo stavbno zemljišče tudi pomembna za doseganje namena ZKZ. Tudi preko te stavbne parcele je kmetu npr. omočen neposredni dostop na prodajno parcelo, ki je kmetijsko zemljišče in s tem lažje obdelovanje kupljenega kmetijskega zemljišča. Nelogična je navedba tožeče stranke, da bi razlaga tožene stranke, da je mejna parcela po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ tudi stavbno zemljišče pomenila, da gre za mejaša, ki sploh ni kmet. To seveda ne drži, saj je prvi pogoj po tej določbi za določitev predkupnega upravičenca ta, da je prejemnik ponudbe tudi kmet po določbah ZKZ ter drugi pogoj, da meji s svojo parcelo na prodajno parcelo. Pogojev glede namembnosti mejne parcele, ki je v lasti kmeta sprejemnika ponudbe pa 2. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ ne določa. Zaradi navedenega so vse navedbe tožeče stranke vezane na teleološko razlago neutemeljene, saj je določba sama jasna in ne potrebuje tovrstne metode razlaganja. Tožena stranka meni, da so neutemeljene tudi navedbe tožeče stranke glede nepravilnega vodenja postopka, ko naj tožeči stranki ne bi bila dana možnost udeležbe v postopku. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je upravna enota vse stranke v postopku štirikrat pisno seznanjala s svojimi ugotovitvami in zaključki, da je tudi tožeča stranka vse te ugotovitve upravne enote prejela in imela možnost razjasnitve. Tožeča stranka pojasnjuje, da je obrazložitev odločbe prve stopnje s svojo odločbo dopolnila, ne pa spremenila. Ne držijo navedbe tožeče stranke, da je organ prve stopnje dolžan vsako vlogo posredovati v izjasnitev nasprotni stranki, saj take določbe ZUP ne vsebuje. Je pa v četrtem odstavku 146. člena ZUP določeno, da pristojni organ ne sme izdati odločbe, dokler ne da stranki možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. To možnost je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji imela, saj jo je upravna enota seznanila s svojimi ugotovitvami, pomembnimi za odločitev. Navedbe tožeče stranke, da sta vlogi B. B. z dne 2. 10. 2020 in A. A. z dne 6. 10. 2020 bistveni za odločitev v predmetni zadevi glede predkupnega upravičenca, je zgolj njegovo mnenje, ne pa dejstvo, ki bi izhajalo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. V zadnjem odstavku na 5. strani tožbe tožeča stranka napačno meni, da ker je upravna enota upoštevala kot sosednjo parcelo kmeta mejaša parcelo, ki je po namenski rabi stavbno zemljišče, je ravnala v nasprotju z določili ZKZ, saj je odločala o stavbnem zemljišču. Tožena stranka pojasnjuje, da ta parcela seveda ni bila predmet odobritve pravnega posla in zanjo niso bile uporabljene določbe ZKZ. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je v skladu z 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) obvestilo B. B., A. A., F. F., E. E., Č. Č. in D. D., ter Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, da teče pred tukajšnjim sodiščem upravni spor, ki ga je sprožila tožeča stranka C. C. zoper izpodbijano odločbo. Pozvani so bili, da lahko v roku 15 dni izjavijo, da vstopajo v upravni spor kot stranski intervenienti in v kolikor v tem roku ne odgovorijo, bo sodišče štelo, da intervencije ne priglašajo.

6. A. A. je podal odgovor na tožbo, navedel je, da v primeru odprave navedenega izpodbijanega akta vidi težavo in nadaljnje zaplete v tem, da tožeča stranka C. C. nima neposrednega dostopa do parc. št. 845/4, ki je predmet prodaje. Neposredni dostop do te parcele imajo le ponudniki D. D. in Č. Č. ter B. B. Ponudnik C. C. te omejitve v naravi pri sprejemu ponudbe za nakup zemljišč, ki se prodaja kot celoti, ni upošteval. Kot prodajalec, ki ima stalno prebivališče v neposredni bližini navedenih zemljišč, ki sta del njegovega kmetijskega gospodarstva, ima A. A. interes, da se zemljišče, ki je predmet prodaje in meji na stanovanjski objekt, v katerem živi, še naprej skrbno in gospodarno obdeluje. Od kupca pričakuje, da ima vizijo glede kmetovanja, poseduje sodobno kmetijsko mehanizacijo in skrbno obdeluje zemljišče. Pričakuje spoštljiv odnos do sebe kot trenutnega lastnika oziroma bodočega soseda v smislu načina obdelovanja. Glede na navedeno ima do sedaj izkušnje samo s kmetom B. B., ki je zaradi prodajalčeve nezmožnosti že več let obdeluje navedeni zemljišči. Pričakuje, da se v postopku upoštevajo tudi zahteve in pravice prodajalca ter sodišče možnosti poišče v sporazumni rešitvi zadeve, ki bo prispevala k nadaljnjemu sobivanju udeleženih v postopku. V smisli iskanja racionalnih razlogov, bi danes izbral kot kupca najbližja soseda Č. Č. in D. D. K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru gre za presojo odločitve upravnega organa o odobritvi pravnega posla, katerega predmet sta kmetijski zemljišči parc. št. 845/4 in 862, obe k.o. ..., sklenjenega na podlagi sprejema ponudbe ponudnika in prodajalca A. A. ter kupca B. B. (stranka z interesom) in zavrnitev vloge za odobritev istega pravnega posla tožnika C. C. 9. Sodišče je dne 13. 11. 2023 opravilo glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke, ki je svoj izostanek opravičila (drugi odstavek 58. člena ZUS-1). V dokaznem postopku je vpogledalo v odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-53/2021/2 z dne 23. 3. 2021, v odločbo Upravne enote Gornja Radgona št. 330-551/2020-19 z dne 8. 1. 2021, v pritožbo zoper odločbo UE Gornja Radgona tožeče stranke z dne 21. 1. 2021, dopis Upravne enote Gornja Radgona z dne 23. 9. 2020, dopis B. B. z dne 2. 10. 2020, dopis A. A. z dne 6. 10. 2020, skica - prikaz parcele, dopis UE Gornja Radgona z dne 26. 10. 2020 in vse listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu.

10. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je predložil tožnik na glavni obravnavi izhaja, da je lastnik nepremičnine parc. št. 845/3 k.o. ..., G. G. Prizadeta stranka A. A. je potrdil, da je parc. št. 845/3 k.o. ... prodal konec leta 2019 B. B. Slednji je tudi potrdil, da je navedeno nepremičnino, torej kmetijo predal svojemu sinu G. G. in da se je slednji vpisal tudi na parc. št. 845/3 k.o. ... dne 11. 6. 2021 v zemljiško knjigo. Tožnik trdi, da se je na ta način njega kot predkupnega upravičenca izločilo iz postopka prodaje v smislu določil ZKZ. S kakšnim namenom je stranka z interesom A. A. leta 2019, torej dve leti pred izpodbijano odločbo prodal sporno nepremičnino B. B. ni predmet tega postopka. Pravno relevantno je, da bil v času ponudbe za nakup spornih zemljišč B. B. lastnik nepremičnine parc. št. 845/3 k.o. ..., kar med strankami ni sporno.

11. Iz grafičnega prikaza parcel je razvidno, da ležita prodajani parceli ločeno, in sicer vsaka na svoji strani ceste ter ne mejita ena na drugo. Sodišče ugotavlja, da tožnik meji s svojo nepremičnino parc. št. 863 na nepremičnino parc. št. 862 v lasti prodajalca A. A., ki se prodaja, medtem ko neposredno ne meji na nepremičnino parc. št. 845/4, ki se prodaja. Tožnik je na glavni obravnavi zatrjeval, da ima dostop do slednje preko melioracijskega jarka. Sodišče je ugotovilo, da mora tožnik, če želi dostop do parc. št. 845/4, ki se prodaja, po javni poti parc. št. 857 in 856, ki se nadaljuje mimo parcele A. A. (862), parc. št. 855 in 854 in zaokroži še mimo parcel 853 in 852 vse lastnikov Č. Č. in D. D., da pride do prodajane parc. št. 845/4. 12. Stranka z interesom B. B. je lastnik nepremičnine parc. št. 845/3 s katero meji na parc. št. 845/4 in dostop do parc. št. 862, ki se prodaja preko urejene parcelne meje, oziroma je ločena s cesto. Po sodni praksi pomeni, da takšni parceli ni mogoče odreči položaja mejnega zemljišča po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ.1 Na obeh nepremičninah, ki se prodajata ima B. B. vpisan tudi GERK.

13. Upravni organ je ugotovil, da so tako tožnik kot B. B. in D. D. predkupni upravičenci po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, torej kmet katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. Ob enakih pogojih se med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZKZ, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec.

14. V ponudbi je prodajalec navedel, da se zemljišči prodajata kot celota ter za obe parceli določil tudi skupno ceno. Upravni organ je štel, da so zakonski pogoji za izbiro prodajalca izpolnjeni, če kupec vsaj z eno lastno zemljiško parcelo meji na vsaj eno od v paketu prodajanih zemljiških parcel. Prvostopenjski organ namreč svoje odločitve ni oprl na to stališče, ampak je ugotovil, da so prejemniki ponudbe glede predkupne pravice izenačeni, ker so kmetje, lastniki mejnih zemljišč, vsem pa kmetijska dejavnost predstavlja edino in glavno dejavnost. Slednje med strankami ni sporno. Upravni organ je glede na dejstvo, da tožnik, B. B. in D. D. izpolnjujejo tudi tudi 1. in 2. točko drugega odstavka 23. člena ZKZ, upošteval pisno izjavo prodajalca A. A. na podlagi 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ, ki je kot kupca določil B. B. 15. Sporno vprašanje v predmetnem postopku je, ali se šteje za mejno parcelo s prodajnim zemljiščem le parcelo, ki je po planskih aktih kmetijsko zemljišče, ali tudi parcelo, ki je po planskih aktih stavbno zemljišče. Tožnik je ugovarjal, da nepremičnina v lasti B. B. s parc. št. 845/3, ki neposredno meji na zemljišče, ki se prodaja ni kmetijsko zemljišče in obsega 217 m2 in je po svoji naravi gradbeno zemljišče ter meji na eno od obeh nepremičnin v obsegu cca 5 metrov, nima prednosti pri nakupu kmetijskih zemljišč ZKZ. Gre za ozko nepremičnino, ki se nahaja še med drugima gradbenima parcelama in iz tega razloga ne gre za zaokroževanje kmetijskih zemljišč. Sodišče ugotavlja, da je mejna parcela s prodajno parcelo stavbno zemljišče tudi pomembna za doseganje namena ZKZ. Nepremičnina s parc. št. 845/5 B. B. je umeščena med spornima parcelama, ki sta na prodaj in s tem kmetu omogočen dostop na prodajani parceli, ki sta kmetijski zemljišči. Pri nakupu spornih zemljišč bo stranka z interesom zaokrožila zemljišča in zadostila namenu ZKZ po zaokroževanju zemljišč v prostorsko povezane zemljiške kose, zaradi zagotavljanja lažje in bolj ekonomične obdelave kmetijskih zemljišč.

16. Sodišče zavrača stališče tožnika, da naj bi bilo pomembno, da je nepremičnina stranke z interesom B. B. parc. št. 845/3 stavbno zemljišče, saj ZKZ ne zahteva, da mora biti mejna parcela kmetijsko zemljišče. ZKZ določa pogoje prodaje kmetijskih zemljišč in ne zahteva, da je kmet mejaš lastnik samo kmetijskega zemljišča. Prav tako sodišče zavrača stališče tožnika, da ima boljše pogoje za prednostni nakup, saj bi z nakupom obeh zemljišč, ki se prodajata zaokrožil celoto kmetijskih zemljišč na 70.105 m2, iz česar naj bi izhajalo, da ima tožnik močnejšo predkupno pravico kot stranka z interesom B. B. Tako imenovanega „pretežnostnega merila“, po katerem naj bi imel večji interes in s tem pravico do nakupa tisti kmet, ki ima v lasti večjo površino mejnih parcel namreč ZKZ ne določa. Nasprotno, po zakonskih določbah površina zemljišča, s katero sprejemnik ponudbe, ki je kmet, meji na zemljišče, ki je na prodaj, ni pravno relevantna.2 Sodišče še pripominja, da tožnik tudi ne bi mogel zaokrožiti svojega zemljišča parc. št. 863 s parc. št. 845/4, ker ju ne samo ločuje melioracijski jarek in javna pot, kot tudi ločujejo še parc. št. 845/1, 845/2, 384/1 in parc. št. 845/5 (v lasti B. B.) kot izhaja iz prikaza parcele v upravnem spisu.

17. Sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh upravnih organov v izpodbijani odločbi oz. odločbi organa druge stopnje. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišču v skladu z navedenim členom ni treba navajati razlogov za odločitev o tožbenih ugovorih, ki so vsebinsko enaki tistim iz upravnega postopka in so o njih upravni organi obrazloženo odločili, pri čemer pa sodišče sledi utemeljitvi upravnega organa. Takšna ureditev je tudi v skladu s sodno prasko Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).3

18. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen. Izpodbijane odločbe ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, tako, da jo je mogoče preizkusiti in odločba zadosti zahtevanem standardu obrazložitve.4 Sodišče tako ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 VSRS sodba, opr. št. X Ips 654/2008 z dne 10.11. 2010, opr. št. X Ips 8/2013 z dne 3. 1. 2013. 2 Tudi USRS, sodba opr. št. I U 1055/2021 z dne 25. 1. 2023. 3 Vrhovno sodišče RS sodba, opr. št. X Ips 467/2014 z dne 3. 11. 2016. 4 214. člen ZUP.