Jedro

Ko gre za novo dejstvo kot obnovitveni razlog iz 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, je moralo, tako po določbah zakona kot po njihovi ustaljeni uporabi, novo dejstvo obstajati že pred izdajo dokončne odločbe, vendar je bila odločba izdana ne glede na to dejstvo, ker se zanj ni vedelo. Dejansko torej mora iti za staro, že prej nastalo dejstvo, ki je novo le toliko, kolikor se je zanj izvedelo šele po končanem postopku. Kazenska sodba, na katero se sklicuje tožnik, je bila nesporno izdana po tem, ko je bila že dokončno izdana davčna odločba. Z ozirom na povedano sodba ne velja in ne more veljati za nov dokaz in s tem za zatrjevani obnovitveni razlog, kot to pravilno in skladno s spisi ugotavlja tožena stranka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je kot organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo davčnega postopka (I. točka izreka) ter navedla, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve, in da davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (II. in III. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 5. 2. 2019 podal predlog za obnovo davčnega postopka, ki se nanaša na odločbo FURS št. DT 0610-2014-6-08-2600-07 z dne 24. 2. 2014 o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, in sicer iz razlogov po 1., 4. in 7. točki prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V predlogu se tožnik sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v kazenski zadevi II Kp 47708/2011 z dne 6. 12. 2018, ki mu je bila vročena 14. 1. 2019 in ki jo šteje za novo dejstvo in nov dokaz, ter obenem poudarja, da v davčnem postopku brez svoje krivde ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo postopka.

3. Organ prve stopnje, ob sklicevanju na določbe 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in na določbe 260. in 261. člena ZUP o obnovi postopka, navaja, da tožnik v predlogu za obnovo ni navedel takšnih dejstev in predložil takšnih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve, ter da tudi ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz 261. člena ZUP, nadalje, da je predlog kot takšen nepopoln in nedovoljen, in da zato pogoji za obnovo niso izpolnjeni.

4. V utemeljitev narejenih zaključkov ugotavlja najprej, da tožnik v predlogu ni navedel novih dejstev in dokazov, oziroma da razlogi, ki jih navaja v predlogu, in priložene listine niso obnovitveni razlog po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 oziroma po 1. točki 260. člena ZUP. Odločitev v kazenskem postopku ni razlog za obnovo upravnega postopka, ker gre za dva povsem ločena postopka, ki temeljita na različni zakonski ureditvi. Prav tako sodba, izdana v kazenskem postopku, ne prestavlja rešenega predhodnega vprašanja in s tem obnovitvenega razloga po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Z ozirom na to, da je davčni postopek vodila in izdala odločbo pristojna inšpektorica pa zaključi, da ni podan obnovitveni razlog iz 7. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Izkazano pa po presoji organa prve stopnje tudi ni, da tožnik ni mogel brez svoje krivde navesti okoliščin, iz katerih na podlagi 1. in 7. točke prvega odstavka 260. člena ZUP predlaga obnovo postopka.

5. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ z odločbo št. DT-499-04-13 2019 -2 z dne 9. 1. 2020 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi se strinja z razlogi prve stopnje in se nanje sklicuje.

6. V zvezi z razlogom za obnovo iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP dodaja oziroma ugotavlja, da je kazenska sodba, ki jo navaja tožnik kot novo dejstvo in nov dokaz, nastala šele po izdaji odločbe o odmeri davka in torej ne gre za dokaz, ki bi obstajal že v prvotnem postopku ter da zato niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka iz citirane določbe.

7. V zvezi z razlogom za obnovo po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP organ druge stopnje navaja, da je za odmero davka pristojen davčni organ in ne sodišče v kazenskem postopku in da zato sodišče tudi ne more biti pristojno za odločanje o predhodnem vprašanju pri davčni odmeri. V kazenskem postopku je sodišče odločalo o tožnikovi kazenski odgovornosti v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe položaja po določbah Kazenskega zakonika in ne o tožnikovi davčni obveznosti. Davčni organ je v davčnem postopku z davčnega vidika presodil vso dokumentacijo, ki se je nanašala na tožnikove davčne obveznosti, pri čemer mnenje sodne izvedenke, pridobljeno v kazenskem postopku, na odločitev v davčnem postopku ne more vplivati, saj drugačno mnenje izvedenca, ki temelji na istem dejanskem stanju, na katerem temelji davčna odločba, pomeni le drugačno presojo istih dejstev in drugačno uporabo istih pravil stroke. Kar pa v zadevi niti ni bistveno, ker tožnik kot novega dokaza ne predlaga mnenja sodne izvedenke, temveč sodbo, izdano v kazenskem postopku.

8. Izkazan pa po presoji organa druge stopnje tudi ni obnovitveni razlog iz 7. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, saj ugotavlja, da je davčno odločbo nesporno izdala uradna oseba pristojnega organa, tj. davčna inšpektorica – pooblaščena uradna oseba, ki po drugem odstavku 16. člena Zakona o davčni službi (v nadaljevanju ZDS-1) lahko opravlja svoje naloge na celotnem območju Slovenije.

9. Kar vse po presoji organa druge stopnje pomeni, da v predlogu za obnovo okoliščine, na katere se predlog opira, niso verjetno izkazane in je zato organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je predlog v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP zavrgel. 10. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na znesek 620.000,00 EUR, so po presoji pritožbenega organa za ta postopek nepomembne. Prav tako ocenjuje kot nepomembne ugotovitve kazenskega sodišča v zvezi z višino protipravno pridobljene premoženjske koristi ter dejstvo, da mora tožnik protipravno premoženjsko korist vrniti. Poudarja, da je za konkretni primer bistveno le, ali so izkazani obnovitveni razlogi in šele, če bi bili le-ti podani in bi organ dovolil obnovo, bi se v obnovljenem postopku zadeva vsebinsko obravnavala. Zavrača pa kot neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da so upravni organi vezani na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Pojasnjuje, da sodba v ničemer ne posega v tožnikovo davčno obveznost, ugotovljeno z odmerno odločbo. Sodišče namreč v kazenskem postopku ni odločalo o tožnikovi davčni obveznosti. Glede tožnikovih navedb o kršitvi ustavnih pravic in pravic iz EKČP pa navaja, da so pavšalne in da se zato do njih ni mogoče opredeliti.

11. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razloga kršitve določb materialnega prava, zaradi kršitev določb postopka, zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po določbah Ustave in EKČP. 12. V zvezi z izpodbijanim sklepom navaja, da predlog za obnovo ni nepopoln in nedovoljen ter da je pravnomočna sodba kazenskega sodišča takšen dokaz, ki vse spremeni. Pravnomočna pa je postala 14. 1. 2019 in od takrat je imel tožnik možnost uporabiti nova dejstva in nove dokaze, ki izhajajo iz navedene sodbe. Vsa dejstva, na katerih temelji sodba, so obstajala že v času odločanja o davčni obveznosti in na njihovi podlagi je kazensko sodišče odločilo povsem drugače kot davčni organ. Pri tem pa gre v obeh postopkih za odločanje o istem dejanju in o istem dogodku in njegovih finančnih posledicah in je dejansko stanje, kot ga ugotavlja kazenska sodba, brez dvoma predhodno vprašanje tudi za davčni postopek. Sicer pa tožnik še poudari, da davčni organ v delu, v katerem se ugotavlja kaznivo dejanje, sploh ni pristojen za izdajo davčne odločbe, ker ne more iti za davčne obveznosti. Obenem sodba pomeni tudi povsem drugače rešeno predhodno vprašanje, ker gre za sodbo kazenskega sodišča in kar vse je že navedeno v predlogu za obnovo postopka.

13. Tako je v predlogu povsem jasno navedeno, da je znesek 620.000,00 EUR v davčni odločbi povsem drugače opredeljen kot v kazenski sodbi. Novo dejstvo in nov dokaz je omenjena kazenska sodba Višjega sodišča, ki zavezuje vse državne organe, tudi davčne. Uporabiti pa jo je mogoče šele, ko je vročena stranki, tj. tožniku in je zato predlog za obnovo, glede na datum prejema sodbe 14. 1. 2019 pravočasen. Tožnik še poudari, da je bila usoda zneska 620.000,00 EUR v kazenskem postopku natančno raziskana in da je bil del zneska odvzet kot protipravna premoženjska korist, del denarja pa priznan kot zakonito razpolaganje tožnika v odnosu do njegove stranke, in da je to v direktnem nasprotju z davčno obravnavo omenjenega zneska, po kateri gre za dohodke tožnika. Protipravna premoženjska korist, ki se z omenjeno sodbo odvzame, namreč ne more biti istočasno obdavčena kot prihodek in bi zato moral davčni organ celoten omenjeni znesek izvzeti iz davčne obravnave. Obenem omenjena sodba pomeni rešeno predhodno vprašanje o tem, za kakšna sredstva gre in je s tem podan tudi obnovitveni razlog iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. O tej protipravni premoženjski koristi pa uradna oseba davčnega organa sploh ne bi smela odločati in je zato podana tudi stvarna nepristojnost davčnega orana, ki narekuje obnovo po 7. točki prvega odstavka istega člena.

14. Kot bistveno se v tožbi na več mestih navaja, da je davčna osnova, ki izhaja iz zneska 620.000,00 EUR, ugotovljena napačno in da je s tem napačnih 90 % odločitve. Ker gre za kaznivo dejanje, omenjeni znesek na spada v prihodke niti v kakšno drugo kategorijo, za katero je pristojen davčni organ in je zato tožnik oškodovan za znesek davka, ki mu je bil zaračunan iz tega naslova in s tem kršene njegove ustavne pravice ter pravice iz 5. in 6. člena EKČP in dodatnega Protokola. Navaja, da je vse navedeno zatrjevano in pojasnjeno že v predlogu za obnovo, ki je v celoti popoln, pravilen in zakonit ter z njim v celoti utemeljeni pogoji za uvedbo obnove iz vseh treh navedenih razlogov. Sicer pa so sodbe kazenskega sodišča zadosten razlog za obnovo že same po sebi, saj dajejo možnost celovite presoje glede dopustitve obnove kazenskega (?) postopka. Nasprotno je neobrazložen izpodbijani sklep, saj v njem niso navedeni razlogi, zakaj pravnomočna kazenska sodba ni nov dokaz in zakaj ne gre za predhodno vprašanje, oziroma zakaj se zadevnih kazenskih sodb ne upošteva in ne dovoli obnove. Razlogi, ki jih navaja organ prve stopnje, so vsebinske narave in bi jih lahko podal šele v postopku obnove. Nepravilni in nezakoniti pa so po navedbah v tožbi tudi razlogi pritožbenega organa.

15. Nakar se v nadaljevanju tožbe podaja predlog za ponovno presojo utemeljenosti predloga za obnovo davčnega postopka. Predlog tožnik tokrat podaja predvsem po 1. in 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP ter se ponovno zavzema za to, da davčni organ tokrat predlogu ugodi in obnovi davčni postopek.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Dodaja, da sta bili obe kazenski sodbi izdani po koncu davčnega postopka in po izdaji sodbe naslovnega sodišča ter da zato ne gre za nov dokaz, ki se lahko upošteva kot obnovitveni razlog. Dokaz, ki se lahko upošteva, mora obstajati že takrat, ko je bil izdan prvostopenjski upravni akt, le da stranka zanj ni vedela ali pa ga ni imela možnosti uporabiti. Dokaz mora biti torej subjektivno nov, a objektivno star, kar pa sodba kazenskega sodišča ni. Zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke ter vztraja pri svojih navedbah in pri predlogih.

18. Tožba ni utemeljena.

19. Kolikor tožba vsebuje navedbe in predlog davčnemu organu, da ponovno obravnava predlog za obnovo davčnega postopka (IV. točka tožbe), gre za predlog in za navedbe, ki so enake tistim, ki jih vsebuje predlog za obnovo postopka, in ki jih tožnik tudi tokrat naslavlja na davčni organ. Kot takšne ne sodijo v tožbo in jih zato sodišče kot samostojnih tožbenih razlogov pri odločanju o tožbi ne upošteva.

20. Sicer pa sodišče uvodoma poudarja, da je obnova postopka po določbah ZDavP-2 in po določbah ZUP izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno nadzoru nad pravilnostjo in zakonitostjo dokončne upravne odločbe. Temeljna pogoja za obnovo postopka sta dva: da je bil upravni postopek končan z dokončno odločbo in da je podan obnovitveni razlog. Če omenjena pogoja nista izpolnjena, ni mogoča obnova postopka, pa čeprav bi bila izdana odločba še tako nepravilna oziroma nezakonita. V predlogu za obnovo postopka mora stranka verjetno izkazati 1. okoliščine, na katere opira predlog obnovitveni razlog in 2. okoliščine, da je bil predlog podan v zakonitem roku.

21. V obravnavanem primeru pravočasnost predloga, ki in kot jo izkazujejo podatki upravnih spisov, med strankama ni sporna. Glede na to, da je bil ob vložitvi predloga davčni postopek, katerega obnova se predlaga, dokončno oziroma celo pravnomočno zaključen, torej ni dvoma, da je predlog dovoljen. Drugačna ugotovitev, ki jo vsebuje v svojih razlogih izpodbijani sklep, zato ni pravilna. Dovoljen namreč predlog ni, če upravni postopek še ni dokončno zaključen, ali pa se je končal s sklepom upravnega organa.

22. Sporna je verjetna izkazanost obnovitvenih razlogov iz 1., 4. in 7. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, iz katerih tožnik predlaga obnovo postopka davčne odmere, in s tem popolnost vloženega predloga.

23. Ko gre za novo dejstvo kot obnovitveni razlog iz 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, je moralo, tako po določbah zakona kot po njihovi ustaljeni uporabi, novo dejstvo obstajati že pred izdajo dokončne odločbe, vendar je bila odločba izdana ne glede na to dejstvo, ker se zanj ni vedelo. Dejansko torej mora iti za staro, že prej nastalo dejstvo, ki je novo le toliko, kolikor se je zanj izvedelo šele po končanem postopku. Enako velja za nov dokaz. Tudi pri tem obnovitvenem razlogu, na katerega se prav tako sklicuje tožnik v predlogu, velja za nov dokaz samo takšen dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar se takrat zanj ni vedelo ali pa se je zanj vedelo, vendar se ni mogel uporabiti.

24. Kazenska sodba, na katero se sklicuje tožnik, je bila nesporno izdana po tem, ko je bila že dokončno izdana davčna odločba. Z ozirom na povedano sodba ne velja in ne more veljati za nov dokaz in s tem za zatrjevani obnovitveni razlog, kot to pravilno in skladno s spisi ugotavlja tožena stranka. Uspeti pa ne more tožnik niti s sklicevanjem na omenjeno sodbo kot novo dejstvo, in s tem na dejanske ugotovitve, na katerih temelji kazenska sodba. Uporaba denarja, konkretno zneska 620.000,00 EUR s strani tožnika je bila namreč tudi po navedbah tožnika in s tem nesporno poznana in obravnavana že v davčnem postopku. Drugačna od tiste, ki jo vsebuje kazenska sodba, je bila v davčnem postopku le njena interpretacija, s čimer pa ni zadoščeno pogoju novega dejstva, ki naj ne bi bilo znano ob odločanju v davčnem postopku.

25. Obravnavano in upoštevano pri odločanju pa je bilo omenjeno dejstvo v davčnem postopku izključno z vidika davčnih predpisov, to je določb SRS in ZDDPO-2 in ne z vidika kazenskopravnih predpisov, saj se ni ugotavljal ne obstoj kaznivega dejanja in tudi ne kazenska odgovornost tožnika. Ugotavljala se je, in to nesporno, le podlaga za davčno odmero, kar sodi v domeno davčnih organov, kot to pravilno poudarja tožena stranka v svoji odločbi. Zato omenjene kazenske sodbe ni mogoče šteti za drugače rešeno predhodno vprašanje in s tem za zatrjevani obnovitveni razlog iz 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi.

26. Kolikor gre za zatrjevani obnovitveni razlog iz 7. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, pa je iz tožbe in ostalih tožnikovih vlog, ki so v spisih, razvidno, da tožnik omenjeni razlog zgolj navrže, ne da bi navedel kakršnekoli okoliščine, ki bi kazale na nepooblaščenost uradne osebe za odločanje. V končnem predlogu organu prve stopnje pa ta razlog, kot podlago za odločitev, sploh izpusti. Kljub temu se tudi o tem obnovitvenem razlogu izrečeta oba davčna organa v svojih odločbah, ko na podlagi podatkov, ki so v upravnih spisih, ugotavljata, da je davčni inšpekcijski postopek vodila davčna inšpektorica in s tem pooblaščena oseba, ki po drugem odstavku 16. člena ZDS-1 lahko opravlja svoje naloge na celotnem območju Slovenije in je torej odločbo izdala uradna oseba pristojnega organa. Tem ugotovitvam davčnih organov tožnik ne nasprotuje. V pritožbi in v tožbi uveljavlja le še nepristojnost organa, kar pa ni omenjeni obnovitveni razlog, ki je podan le v primeru, če gre za uzurpacijo pooblastila za izdajo odločbe s strani nepooblaščene osebe. Če pa gre za organ, ki ni bil stvarno ali krajevno pristojen za odločanje v zadevi, ni mogoče obnavljati postopka, temveč gre lahko za nično odločbo ali pa za odločbo, ki jo je mogoče odpraviti po nadzorstveni pravici.

27. Ker torej po povedanem zatrjevani obnovitveni razlogi niso verjetno izkazani, je s tem podan razlog, da se tožnikov predlog za obnovo postopka kot nepopoln zavrže, kot je to storil organ prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Pri tem ne gre za birokratsko logiko, kot tožnik očita toženki v pripravljalni vlogi, temveč za odločanje v skladu z zakonom, ki za uporabo izrednega pravnega sredstva, kakršna je obnova, (lahko) predpisuje posebne pogoje. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi za odločitev pomembni razlogi sklepa in drugostopenjske odločbe, medtem ko kršitev zakona, Ustave in EKČP, ki se zatrjujejo v tožbi, sodišče ni našlo. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

28. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, med strankama niso sporne. Tako ni spora o tem, kdaj je bila izdana kazenska sodba ter njena vsebina oziroma vsebina davčne odločbe, sporna pa tudi niso pooblastila uradne osebe, ki je izdala davčno odločbo.

29. Odločitev sodišča o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

30. Sodišče je odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.