Jedro

Sodišče je sledilo prevladujočemu stališču v sodni praksi, da zgolj pogoj reverzibilnosti, brez izkazane verjetnosti težko nadomestljive škode za upnika, za izdajo regulacijske začasne odredbe ne zadošča. Razlaga težko nadomestljive škode pri odvzemu posesti doma, kot jo zahteva sodišče, dejansko vodi v izvotlitev pravice do sodnega varstva in pravnega varstva z začasno odredbo in lahko povzroči, da zavarovanje z začasno odredbo v celoti izgubi svoj namen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končni sklep.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je skupaj s tožbo zaradi motenja posesti (odvzem posesti nepremičnine, ki je dom za družino prve in druge tožeče stranke s šoloobveznima mladoletnima otrokoma ter sedež zavoda - tretje tožeče stranke) predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe po 272. členu ZIZ1. Zahtevala je, da tožena stranka v roku 24 ur vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da na obravnavani nepremičnini (hiši) ponovno namesti ključavnice, kot so bile pred motilnim dejanjem dne 10. 7. 2022, oziroma da tožečim strankam nerazdelno izroči nove ključe novonameščenih ključavnic na vratih hiše, sicer se bo izvršba opravila tako, da sodišče pooblasti upnika – tožečo stranko, da jo na toženčeve stroške opravi predlagani izvršitelj. Predlagala je, naj začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari ter da tožena stranka plača stroške izdaje začasne odredbe.

2. Sodišče prve stopnje je predlog v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je tožeča stranka izkazala le verjetnost terjatve, ne pa tudi grozeče uporabe sile niti težko nadomestljive škode, češ da slednje ni ustrezno zatrjevala niti verjetno izkazala.

3. Zoper sklep vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabljeno materialno pravo o preprečitvi sile. Tožena stranka je v hišo vstopila z varnostniki, ki so v hiši stalno prisotni. Za poskus tožnikovega vstopa v hišo je bila omenjena uporaba strelnega orožja. Nevarnost uporabe sile je izkazana. Zaključki sodišča o težko nadomestljivi škodi so prestrogi in zmotni glede izkazovanja poslovne škode (tožeča stranka nima dostopa do prostorov zavoda, opreme in poslovne dokumentacije; jasno je, da zavod ne more delovati in da bo zaradi prisilnega prenehanja delovanja nedvomno nastala škoda), izpada dohodka družine in glede premoženjske in nepremoženjske škode, ki grozi tožeči stranki in njeni družini zaradi izgube doma. Zmotni so zaključki sodišča, da iz trditev tožeče stranke izhaja zgolj nevarnost premoženjske škode. Izrecno in smiselno je zatrjevala škodo zaradi posega v pravico do doma družine. Ostala je brez stanovanja, ki je prilagojeno potrebam mladoletnega otroka s posebnimi zdravstvenimi potrebami. Iskanje in prilagajanje novega stanovanja, vseh nadomestnih stvari, ki so potrebne za življenje družine, in posebne opreme za otroka s posebnimi potrebami, pomeni ne le ogromen strošek, ampak tudi nenadomestljivo nepremoženjsko škodo (stres). Pravica do spoštovanja doma je zagotovljena v okviru 8. člena EKČP. Dom je varovan v funkcionalnem smislu in tudi simbolno. Zahteva po izkazovanju škode, kot jo postavlja sodišče, pomeni dejansko izvotlitev pravice do sodnega varstva in pravnega varstva z začasno odredbo. Ob taki razlagi zavarovanje z začasno odredbo izgubi svoj namen. Hkrati nagrajuje in vzpodbuja toženčevo ravnanje, kar je nedopustno. Nadalje sodišče ni ustrezno uporabilo testa sorazmernosti. Nenadna prisilna izselitev štiričlanske družine z dvema mladoletnima otroka iz njihovega doma zaradi prevzema posesti stanovanja ni nujna niti potrebna. Tožena stranka ne bo utrpela nobene škode, tudi če bi bilo kasneje odločeno, da je bil odvzem posesti upravičen (pa zagotovo ni bil). Pred motilnim dejanjem toženka ni bila posestnica. Gre za pravno osebo, ki zasleduje le premoženjske koristi, kar je ob morebitni neutemeljeni tožbi mogoče nadoknaditi. Stališče sodišča prve stopnje je izjemno strogo, neživljenjsko, nesorazmerno ter materialnopravno napačno. Obrazložitev izpodbijane sodne odločbe je neustrezna in pomanjkljiva, ker se ne opredeljuje do pravice tožeče stranke do zaščite doma niti do testa sorazmernosti.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev s potrditvijo izpodbijanega sklepa ter plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da ni izkazana že verjetnost terjatve. Presoja ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe je pravilna. Vsebinsko odgovarja na trditve tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP2 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ ni utemeljen. Sodišče se je opredelilo do navedb tožeče stranke glede obstoja zatrjevanih pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Ugotovilo je, da je izkazan prvi pogoj – verjetnost terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), to je motenje oziroma odvzem posesti obravnavane nepremičnine, ki predstavlja dom prvih dveh tožnikov in njunih dveh šoloobveznih mladoletnih otrok. Prav tako je ugotovilo, da je tožeča stranka verjetno izkazala, da je eden od sinov prvih dveh tožnikov zaradi svojih zdravstvenih težav (zmerna gibalna oviranost) otrok s posebnimi potrebami.

7. Trditve tožeče stranke glede predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ je zavrnilo kot neutemeljene (glede sile in tehtanja posledic) ali kot nezadostno konkretizirane (ostanek težko nadomestljive škode). Sklep torej ima razloge in ga je mogoče preizkusiti, torej ni obremenjen z očitano procesno kršitvijo.

8. Pri odločanju je sodišče pravilno ugotovilo, da je predlagana regulacijska začasna odredba: vsebina tožbenega zahtevka se prekriva z vsebino predloga začasne odredbe. Pravilno je navedlo temeljna izhodišča, ki jih je za tovrstne začasne odredbe postavilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Regulacijske – ureditvene - začasne odredbe so namenjene začasni ureditvi spornega razmerja med strankama, če oziroma kadar je to nujno, da se zavaruje obstoječe stanje oziroma pravna sfera pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode (drugi odstavek 272. člena ZIZ), da ne bi kasnejše sodno varstvo za tožnika ostalo brez pomena. Poleg navedenih (alternativnih) predpostavk je treba v luči omenjene odločbe Ustavnega sodišča po ustaljenih stališčih sodne prakse upoštevati tudi interese tožene stranke v smislu reverzibilnosti – to je možnosti za vzpostavitev prejšnjega stanja v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka, čeprav ta predpostavka v ZIZ ni izrecno predpisana. Glede predpostavke iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in smiselno tretjega odstavka 272. člena ZIZ3 je sodišče prve stopnje sledilo prevladujočemu stališču v sodni praksi, da zgolj ta pogoj (brez izkazane verjetnosti težko nadomestljive škode za upnika) za izdajo regulacijske začasne odredbe ne zadošča. 9. Drži, da je uveljavljen strog – omejevalen – pristop pri razlagi pravnih standardov grozeče nasilje in težko nadomestljiva škoda. Pavšalno sklicevanje upnika na zakonske predpostavke ne zadošča. Začasne odredbe namreč ne smejo postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo. Vendar je prestroga in materialnopravno napačna ocena sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru trditvena podlaga tožeče stranke glede nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode ni bila zadostno konkretizirana. Utemeljeni so očitki pritožnika, da razlaga težko nadomestljive škode pri odvzemu posesti doma, v kateri prebiva predlagatelj in njegova družina, kot jo zahteva sodišče, dejansko vodi v izvotlitev pravice do sodnega varstva in pravnega varstva z začasno odredbo in lahko povzroči, da zavarovanje z začasno odredbo v celoti izgubi svoj namen.

10. V postopku zavarovanja lahko sodišče v nujnih primerih izda začasno odredbo še preden predlog (in tožbo) vroči toženi stranki v odgovor, kot je ravnalo v obravnavanem primeru. Pri izdaji začasne odredbe je tako vezano le na trditveno in dokazno podlago, ki jo ponudi predlagatelj. Zato v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati navedb tožene stranke v odgovoru na pritožbo, s katerimi ugovarja navedbam predloga glede posesti obravnavane nepremičnine pred motilnim dejanjem in slednjega opravičujejo. Ključne so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na zadostno trditveno in dokazno podlago tožečih strank, da je obravnavana nepremičnina dom prve in druge tožeče stranke in njunih dveh mladoletnih šoloobveznih otrok, od katerih ima eden posebne zdravstvene potrebe; da je nepremičnina hkrati sedež zavoda, v katerem prva tožnica opravlja svojo dejavnost; da je tožena stranka samovoljno in protipravno motila posest tožnikov, ko je 12. 7. 2022 zamenjala ključavnico in vstopila v hišo (prevzela posest). Tožeča stranka je nadalje trdila, da je družina stanovala v obravnavani nepremičnini od leta 2008 naprej; da ji je tožena stranka odvzela posest doma, ko je bila družina le z najnujnejšimi osebnimi stvarmi na dopustu v tujini; da je družina čez noč ostala brez doma, stanovanja in vseh osebnih stvari, vključno s stvarmi za šolo za oba mladoletna otroka, prilagojeno opremo in pripomočki za bivanje, usposabljanje in gibanje za otroka s posebnimi potrebami, brez opreme in strojev ter brez poslovnega prostora in poslovne dokumentacije tretje tožeče stranke. Glede grozečega nasilja je navajala, da je vstop v nepremičnino po odvzemu posesti nemogoč, ker je varovana z varnostnikom, ki je za primere vstopa v nepremičnino tožniku omenjal uporabo strelnega orožja. Glede težko nadomestljive škode pa, da za življenje potrebujejo stanovanje, dom ter premičnine, ki so ostale v hiši, ter da bo zlasti mladoletni otrok s posebnimi potrebami zaradi izgube prilagojenega stanovanja in pripomočkov v njem utrpel zelo veliko škodo na zdravju in zastoj v intelektualnem razvoju.

11. Ob takih trditvah se ni mogoče strinjati z oceno sodišča, da škoda ni bila dovolj konkretizirana4, niti sprejeti neživljenjske dokazne ocene in ugotovitve, da škode za mladoletna otroka v zvezi s šolanjem ni, ker so (trenutno) počitnice, za otroka s posebnimi potrebami pa zato, ker je šel na počitnice brez prilagojene opreme in aparatur, kar naj bi kazalo na to, da je ne potrebuje za ohranjanje njegovega življenja in zdravja, pač pa „le“ za lajšanje njegovih zdravstvenih težav.

12. Utemeljenost predloga za začasno odredbo je treba vedno presojati upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Presoja težko nadomestljive škode mora biti posebej skrbna pri odvzemu posesti nepremičnine, v kateri je imel predlagatelj dom, v katerem je do nastalega motenja resnično živel in ima v njem vse svoje stvari. Po splošnih življenjskih izkušnjah posamezniku nastaja najmanj težko nadomestljiva, če ne že nenadomestljiva škoda, če preko noči ne more več v svoj dom in ne more tam več zadovoljevati svojih življenjskih potreb. Ne gre le za premoženjsko škodo in zmožnost nakupa nadomestnih stvari, ki so ostale v stanovanju, kar je mogoče nadomestiti, pač pa tudi za nepremoženjsko škodo zaradi posega v pravico do doma, ki se je v denarju ne da izmeriti. Tožniki so zadovoljivo pojasnili, kakšne posledice ima zanje izguba doma oziroma zakaj pomenijo obstoj zakonskega pravnega standarda škode, zlasti kakšna škoda preti otroku s posebnimi potrebami spričo izgube njemu prilagojenega stanovanja. Tudi ob restriktivni razlagi pogojev za regulacijsko začasno odredbo gre lahko za težko nadomestljivo škodo, tudi v primerih, če si je predlagatelj po motilnem dejanju zasilno in začasno uredil razmere5. Ni treba, da že v predlogu navaja, kje si bo in ali si je zmožen po motilnem dejanju poiskati začasno bivališče drugje. Dom, v katerem predlagatelj lahko zadovoljuje vse svoje osnovne življenjske potrebe, je eksistencialnega pomena za vsakega posameznika. Zato je bistveno, da sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe pri odvzemu posesti doma odloča posebej hitro in skrbno, da predlagatelju s potekom časa, ko nima dostopa do svojega doma, ne bi nastajale vse hujše posledice6. Prav to se nakazuje tudi v obravnavanem primeru. Sodišče se je napačno omejilo na presojo stanja v času motilnega dejanja. Zatrjevani škodi, ki nastaja šoloobveznima mladoletnima otrokoma, zlasti otroku s posebnimi potrebami, zaradi počitnic napačno ni pripisalo nobene teže. Že v teku pritožbenega postopka se je pokazalo, da je tak pristop nepravilen: počitnice so končane, pred vrati je novo šolsko leto, nevarnost zatrjevane škode za šoloobvezna mladoletna otroka je realna.

13. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in prestroge razlage pravnega standarda težko nadomestljive škode pri odvzemu posesti doma je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). V njem naj ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno oceni pravnorelevantna dejstva. Poleg verjetnosti terjatve ter uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode bo moralo v okviru ponujene trditvene podlage tehtati tudi interese tožeče stranke z interesi tožene stranke v luči reverzibilnosti, to je – ali bi se kljub izdani začasni odredbi ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka za toženo stranko lahko vzpostavilo prejšnje stanje.

14. Stroški, povezani z izdajo začasne odredbe, so del pravdnih stroškov in delijo njihovo končno usodo (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

1 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 3 Verjetnost, da zaradi neutemeljeno izdane začasne odredbe dolžnik ne bi pretrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, oziroma da ne bi pretrpel nobene škode. 4 Češ da ni bilo navedb in dokazov, da tožeča stranka nima finančnih sredstev za nakup novih premičnin, ki so v hiši; katere premičnine tožniki nujno potrebujejo za ohranjanje svojega življenja in zdravja; kakšen je bil obseg poslovanja, promet in dobiček tretje tožnice oziroma zaslužek prve tožnice; da ni trditev, da tožeča stranka ne more takoj najeti drugega stanovanja ali zagotoviti začasnega bivanja pri sorodnikih. 5 Primerjaj VSC 271/2019 z dne 20. 6. 2019, VSL I Cp 1813/2014 z dne 2. 7. 2014, VSL I Cp 223/2012 z dne 1. 2. 2012. 6 Primerjaj: Pogorelčnik Vogrinc, N., v: Začasne odredbe v civilnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, stran 91.