Jedro

Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ni povezano z resničnim razlogom začasno povečanega obsega dela, temveč se nanaša na reševanje problema negotovosti glede bodočega gibanja naročil, je nezakonito in ni v skladu z določbo 54. člena ZDR-1. Ker ni dokazano, da je v tožnikovem primeru v resnici obstajal začasno povečan obseg dela, sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 3. 8. 2018 sklenjena za nedoločen čas; da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 12. 2. 2019, temveč je trajalo do 31. 3. 2019. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 12. 2. 2019 do 31. 3. 2019 obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.540,00 EUR, dodatno obračunati dodatek za delovno dobo, mu obračunati in plačati pripadajoče davek in prispevke, ter mu nato izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati denarno povračilo v znesku 2.310,00 EUR, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost in tožniku izplačati neto znesek. Zavrglo je tožbo v delu, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 3. 8. 2018 sklenjena v nasprotju z ZDR ter za ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 13. 8. 2018 dalje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.501,48 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da poslovnega rizika delodajalec ne more v obliki sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas prevaliti na delavce in da takšnega stališča ni mogoče avtomatično aplicirati na popolnoma vse dejavnosti in primere. Ravno iz tega razloga je tožena stranka v dokaznem postopku argumentirala, da je pri njenem poslovanju šlo za kategorično negotovost glede prihodnosti samega poslovanja. Meni, da je bilo sodišče zavedeno z relativno visokimi prihodki tožene stranke in na tej podlagi sklepalo, da gre za trajne posle. Tožena stranka je prvič vzpostavljala sodelovanje z večjim naročnikom, kateremu so sledili obsežnejši posli. Šlo je za zagon poslovanja in prve naročnike. Meni, da ni nobene razlike, če je za tak posel toženka potrebovala zgolj enega voznika ali sto voznikov. Toženka je morala uspešno in zadovoljivo opraviti zahtevano število poslov za naročnika, da bi pri njem pridobila zaupanje, posle za daljši čas. Iz tega razloga izhaja dejansko začasno povečan obseg dela, zaradi katerega je bila primorana s tožnikom skleniti pogodbo za določen čas. Začasno povečan obseg dela je opredelila z zadostno mero, da je mogoče z ustrezno gotovostjo predvideti tudi konec začasnega povečanja dela. Le tega je vezala na posamezne posle – prevoze, ki so časovno omejeni. Tožena stranka je na novo ustanovljena družba, ki šele vzpostavlja svojo dejavnost. V takem primeru gre zgolj za vzpostavljanje poslov, ki bodo tako družbi kot njenim zaposlenim omogočili dostojno prihodnost in zagnali samo dejavnost. Opozarja, da je šlo za začasno povečan obseg dela prevoza določenega plina, za prevoz katerega je bil usposobljen zgolj tožnik, ne pa ostali delavci. Tožnik ni bil usposobljen in dejansko ni smel prevažati ostalega blaga. Navaja, da se tožnik ni želel prekvalificirati oziroma dokvalificirati za drugo delo in druge prevoze. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženka na novo in za isto delovno mesto (iste prevoze) zaposlila novega delavca. Meni, da je sodišče napačno tolmačilo izpoved zaslišanih strank glede posebnosti konkretne dejavnosti, začasno povečanega obsega dela. Nasprotuje tudi prisojenemu denarnemu povračilu in meni, da ga ni mogoče preizkusiti. Navaja, da je trajanje tožnikove zaposlitve bilo pri tožencu zgolj dve leti, kar nikakor ne predstavlja tako dolgega trajanja, da bi bil tožnik upravičen do denarnega povračila in upoštevajoč, da je tožnik sam praktično takoj našel novo zaposlitev. Pri odločanju o tem, ali in v kakšni višini bi delavcu pripadalo povračilo, je potrebno upoštevati tudi njegove osebnostne lastnosti na delovnem mestu in pri tem ni mogoče mimo dejstva, da je tožnik zavračal delo, da ni spoštoval zahtev in navodil delodajalca ter očitno oportuno pristopil k sami zaposlitvi z namenom dodatne obogatitve na račun delodajalca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.-ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožben očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožba uveljavlja, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo svoje odločitve glede denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo prisojeno denarno povračilo in pri tem upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen dve leti in da se je v času manj kot dveh mesecev od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki že zaposlil pri novem delodajalcu. Pritožba to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki jih je to ustrezno obrazložilo, do pritožbenih trditev v zvezi s tem pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Vsa vprašanja, ki jih tožena stranka ponovno izpostavlja v pritožbi, se nanašajo na navedbe oziroma stališča tožene stranke, podane tekom postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje se je do vseh navedenih vprašanj ustrezno opredelilo, pritožbeno sodišče pa se s razlogi izpodbijane sodbe v celoti strinja. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP še dodaja odločilna dejstva, ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za določen čas v obdobju od 13. 2. 2017 do 12. 2. 2019, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 3. 8. 2018, zaradi začasno povečanega obsega dela, na delovnem mestu voznik za prevoz blaga v cestnem prometu; - da je tožena stranka zatrjevala, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, saj je ob njeni sklenitvi obstajal začasno povečan obseg dela, ker je poslovanje tožene stranke odvisno od časovno omejenega sodelovanja s svojimi naročniki; - da je priča A.A. pojasnila, da glede na dejavnost tožene stranke posli pri toženi stranki nikoli niso gotovi, da je vse odvisno od tega, koliko posla bo tožena stranka sklenila z določenim naročnikom in kako bo naročnik zadovoljen s storitvijo, in da je prav ta negotovost bodočega sodelovanja z naročniki razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas; - da je bil tožnik skozi celotno dvoletno obdobje delovnega razmerja pri toženi stranki zadolžen za opravljanje prevozov za naročnika B.B. iz C.; - da je tožena stranka v februarju 2019, ko je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas, zaposlila delavca D.D. za opravljanje prevozov za naročnika B.B. iz C., ki je bil stalni naročnik tožene stranke.

8. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je bila s tožnikom le navidezno sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, dejansko pa je tožena stranka na tožnika prenesla običajni poslovni riziko. Glede na izpoved A.A. ter ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je bila tožena stranka ustanovljena v letu 2016 in se je od tedaj dalje zelo hitro širila. V letu 2016 je prikazovala prihodke v višini 55.442,00 EUR, v letu 2017 so se prihodki povečali na znesek 1.019.187,60 EUR ter v letu 2018 na znesek 2.197.856,00 EUR, prav tako pa se je povečalo število zaposlenih s 4 na 25. V konkretnem primeru podatki kažejo na rast dejavnosti in ne na začasno povečan obseg dela, še posebej upoštevajoč, da je toženka takoj sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z drugim delavcem za določen čas, in sicer prav za opravljanje prevozov za naročnika B.B. iz C., kar je dotlej opravljal tožnik. Pritrditi je potrebno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je sklepanje pogodb o zaposlitvi zaradi začasno povečanega obsega dela nezakonito, če delodajalec za isto delo (voznik) zaporedoma sklepa pogodbe o zaposlitve za določen čas z različnimi delavci, ob sklicevanju na negotovost glede bodočega gibanja naročil. Običajnih poslovnih rizikov na delavce ni mogoče prenašati s sklepanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je toženka odvisna zgolj od potreb naročnika, da je morala uspešno opraviti zahtevano število poslov za naročnika, da bi pri njem pridobila zaupanje za sklenitev poslov za daljši čas, kar je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom za določen čas. Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi za določen čas zadolžen za izvajanje prevozov za točno določenega naročnika, družbo B.B. iz C., vendar tožena stranka v dokaznem postopku ni izkazala, da je imela v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi s tožnikom povečan obseg dela bodisi na račun novih poslov z družbo B.B. iz C. ali z drugim naročnikom. Tudi iz izpovedbe A.A. izhaja, da je tožnik skozi celotno dveletno obdobje delovnega razmerja pri toženi stranki ves čas opravljal prevoze za naročnika B.B. iz C. in da je tožena stranka v februarju 2019, ko je prenehala veljati tožnikova pogodba o zaposlitvi, na novo zaposlila delavca D.D., prav za opravljanje prevozov za naročnika B.B. iz C. 10. Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki ni povezano z resničnim razlogom začasno povečanega obsega dela, temveč se nanaša na reševanje problema negotovosti glede bodočega gibanja naročil, je nezakonito in ni v skladu z določbo 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013-ZDR-1). Ker ni dokazano, da je v tožnikovem primeru v resnici obstajal začasno povečan obseg dela, sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni zakonita. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku ter odločilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenjena nezakonito in se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas in da tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas ni zakonito prenehala. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje dne 12. 2. 2019 ni prenehalo, temveč je trajalo do 31. 3. 2019, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu.

11. Tožnik je v tem sporu predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V obravnavanem primeru je odločilnega pomena okoliščina, da se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu, zato mu je delovno razmerje pri toženi stranki lahko trajalo do 31. 3. 2019, kot je tožbeni zahtevek tudi postavil tožnik.

12. Tožniku tudi pripada denarno povračilo, katerega višino v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 določi sodišče glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pri odmeri je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki (2 leti), da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi navideznega razloga ter dejstva, da je z odločitvijo sodišča prve stopnje tožniku priznano manj kot dva meseca delovne dobe po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Po presoji pritožbenega sodišča je glede na naštete okoliščine primerna denarna povračila v višini dveh mesečnih plač tožnika, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Tako so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da tožniku denarno povračilo sploh ne pripada, ali da je zavračal delo, saj bi bil to razlog za krivdno prenehanje delovnega razmerja, kar pa v konkretnem primeru ni podano.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi Odvetniške Tarife (OT) se mu kot potrebni stroški priznajo strošek sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, materialni stroški v višini 7,5 točke ter 22 % DDV, skupaj (glede na vrednost točke v višini 0,60 EUR) v višini 279,99 EUR. V primeru zamude tožena stranka tožniku dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).