Jedro

Tožnica je sama vložila predlog za dopustitev revizije in v njem ni zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti za vložitev predloga (gre za neodpravljivo procesno pomanjkljivost), je tožničin predlog nedovoljen.

Ker je tožnica sama navedla, da vrednosti spornega predmeta ni določila že v tožbi, niti ni tega storila kdaj koli pozneje med pravdo, ni izkazala dovoljenosti svojega predloga in revizije.

Izrek

Predloga se zavržeta.

Obrazložitev

1. Tožnica je zoper toženca vložila tožbo zaradi izselitve iz stanovanja. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica sama vložila predlog za dopustitev revizije. Poleg tega je vložila predlog za dopustitev revizije po pooblaščencu. V slednjem predlogu je navedla, da je v tožbi uveljavljala zahtevek za izpraznitev stanovanja, vendar za ta zahtevek ni določila vrednosti spornega predmeta. Trdi, da bi bilo treba vrednost spornega predmeta določiti glede na vrednost najemnine za eno stanovanjsko enoto za obdobje enega leta oziroma pet let in da ta vrednost znaša 3.600 EUR oziroma 18.000 EUR.

4. Predloga sta nedovoljena.

O nedovoljenosti predloga za dopustitev revizije, ki ga je vložila tožnica sama

5. Pravnomočno sodno odločbo sodišča druge stopnje je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi pa lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Izjemoma sme ta pravdna dejanja v takšnem postopku opravljati stranka sama ali njen zakoniti zastopnik v primerih, če imata opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Tožnica, ki je sama vložila predlog, v njem ni zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnica po zakonu nima pravice sama vložiti predloga za dopustitev revizije spričo pomanjkanja postulacijske sposobnosti (gre za neodpravljivo procesno pomanjkljivost), je njen predlog nedovoljen na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP. Zato ga je bilo treba zavreči. O nedovoljenosti predloga za dopustitev revizije, ki ga je tožnica vložila po pooblaščencu

6. Preden Vrhovno sodišče odloči o obstoju vsebinskih razlogov za dopustitev revizije, mora preveriti tudi obstoj formalnih pogojev za njeno dovoljenost, med drugim tistih iz 367. člena ZPP. Kot izhodišče za spremenjeni institut same revizije in predloga za njeno dopustitev je zakon v 367. členu ZPP določil, da je revizija dovoljena v tistih sporih, v katerih vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, ali če jo dopusti sodišče (drugi in tretji odstavek 367. člena ZPP), ni pa dovoljena, če tako določa zakon ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR (četrti odstavek istega člena). V vrednostnem razponu med obema zneskoma torej Vrhovno sodišče lahko revizijo dopusti. Vendar tega ne more storiti, če bi se v kasnejši fazi postopka lahko izkazalo, da revizija ni dovoljena že po samem zakonu, da torej vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe ne presega zneska 2.000 EUR oziroma glede na ustaljeno sodno prakso tudi, če vrednost revizijsko spornega nedenarnega zahtevka sploh ni bila ocenjena.

7. Iz narave pravnega sredstva, še posebej izrednega, izhaja, da mora vlagatelj tega sredstva izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo obravnavo. To pomeni, da sta tako trditveno kot dokazno breme za dokazovanje izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na njegovi strani. Tožnica v predlogu za dopustitev revizije navaja, da vrednost nedenarnega zahtevka za izpraznitev stanovanja v dosedanjem postopku ni bila določena in da jo tožnica prvič zatrjuje v samem predlogu. Na podlagi drugega odstavka 180. člena ZPP (v povezavi z drugim odstavkom 44. člena ZPP) bi morala tožnica vrednost spornega predmeta navesti že v tožbi. Ker je sama navedla, da tega ni storila (niti ni tega storila kdaj koli pozneje med pravdo), tožnica ni izkazala dovoljenosti svojega predloga in revizije. Tako se šteje, da vrednost spornega predmeta za nedenarni zahtevek sploh ni bila ocenjena, to pa ima za posledico nedovoljenost revizije (pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS s 16. 12. 1993) in s tem tudi predloga za njeno dopustitev. Zato je bilo treba predlog na podlagi 377. člena ZPP zavreči.