Jedro

Odškodnina po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se v 5. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Po tej določbi dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne primere. Na drugi strani gre za odškodnino, ki ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača. Iz 27. člena ZDoh-2 jasno izhaja, od katerih odškodnin se ne plača dohodnina, med drugim pa tudi, da so iz oprostitve izvzete odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek (5. točka 27. člena ZDoh-2).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik in dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugodilo ugovoru in sklep o izvršbi I 50/2012 z dne 15. 2. 2012 razveljavilo ter predlog za izvršbo zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo še, da mora upnik dolžniku povrniti 367,49 EUR stroškov izvršilnega postopka v roku 8 dni od prejema sklepa, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje upnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi navaja, da je izvršilno sodišče pri odločanju vezano na izvršilni naslov, ki ga predstavlja sodba Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju, Pd 77/2010 z dne 27. 1. 2011, v kateri je določeno, da je dolžnik dolžan upniku plačati odškodnino v višini 7.200,00 EUR, dolžniku pa s to sodbo ni naloženo plačilo davkov in prispevkov. Zato bi moral dolžnik ta znesek v celoti plačati upniku. Poudarja, da od prisojene odškodnine na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ni treba plačati davkov in prispevkov, saj ne gre za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere bi sicer bilo treba plačati davke in prispevke. Podrejeno še dodaja, da tudi, če bi bilo treba od prisojene odškodnine plačati še ustrezne davke in prispevke, pa zavezanec za plačilo teh ni upnik. Na podlagi 125. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) je plačnik davka oseba, ki izplačuje dohodke, torej delodajalec. Obveznost plačila davka je zato na dolžniku, ki je hkrati upniku dolžan plačati znesek na podlagi izvršilnega naslova kot neto znesek. Svoje stališče podkrepi s primerom iz sodne prakse Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1182/2013 z dne 19. 3. 2014. Nasprotuje še prvostopenjskemu zaključku, da upnik ni ustrezno specificiral svoje terjatve. Poudarja, da je bil obračun, ki ga je predložil sodišču opravljen po strokovni osebi, to je usposobljeni računovodkinji pooblaščenca upnika, zato takšnemu računu ne gre odrekati verodostojnosti. Uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka, saj je bil upnik onemogočen v dokazovanju svojih zatrjevanj, ker sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu, ko je predlagal angažiranje izvedenca ustrezne stroke. Posledično naj bi bila napačna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako da ugovor zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obeh primerih predlaga, da sodišče dolžniku naloži v plačilo potrebne izvršilne stroške upnika, v roku 8 dni od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Dolžnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

6. V zvezi s plačilom odškodnine na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, ki jo je bil po izvršilnem naslovu dolžan plačati dolžnik upniku v znesku 7.200,00 EUR, je sodišče druge stopnje že podalo materialnopravno stališče v sklepu I Ip 824/2014 z dne 21. 11. 2014, s katerim je razveljavilo v tej zadevi že izdani sklep o ugovoru dolžnika I 420/2012 z dne 9. 5. 2014, s katerim je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za del glavnice v znesku 477,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2011 do plačila ter v tem obsegu predlog za izvršbo zavrnilo, v preostalem pa ugovor dolžnika zavrnilo in odločilo o stroških ugovornega postopka. Odškodnina po 118. členu ZDR(1) je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki se v 5. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Po tej določbi dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne primere. Na drugi strani gre za odškodnino, ki ni zajeta med prejemki, od katerih se dohodnina ne plača. Iz 27. člena ZDoh-2 jasno izhaja, od katerih odškodnin se ne plača dohodnina, med drugim pa tudi, da so iz oprostitve izvzete odškodnine, ki predstavljajo nadomestilo za izgubljeni dohodek (5. točka 27. člena ZDoh-2). Zato ni slediti upnikovim pritožbenim prizadevanjem, da se od odškodnine po 118. členu ZDR ne plačujejo davki in prispevki.

7. Po 4. členu ZDoh-2 je davčni zavezanec za dohodnino fizična oseba, izračun plačila akontacije dohodnine z davčnim odtegljajem pa je po drugem odstavku 125. člena ZDoh-2 zavezan opraviti plačnik davka,(2) to je oseba, ki izplačuje obdavčljive dohodke (tretji odstavek 125. člena ZDoh-2). Po drugem odstavku 126. člena ZDoh-2 je plačnik davka tudi zavezan opraviti plačilo akontacije dohodnine,(3) ki ga v skladu z 283. členom ZDoh-2 mora opraviti na dan izplačila dohodka. Pri tem se na podlagi prvega odstavka 59. člena ZDavP-2 šteje, da je plačnik davka, ki je odtegnil davčni odtegljaj, tega odtegnil v breme dohodka davčnega zavezanca.

8. V zvezi s plačevanjem prispevkov je prišlo do spreminjanja oziroma dopolnjevanja zakonske ureditve, vendar ne v smislu vsebinskih sprememb v zvezi z dolžnostjo plačila prispevkov od odškodnine po 118. členu ZDR. Medsebojno usklajena zakonodaja se v celoti sklicuje na ureditev plačevanja prispevkov v pokojninskemu zakonu, ta pa delno napotuje na ureditev v zakonu, ki ureja dohodnino.(4)

9. Ob tem pa sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da iz obrazložitve izvršilnega naslova izhaja, da je znesek 7.200,00 EUR predstavljal zadnjih 12 plač delavca, torej upnika, iz predloženih dokazov dolžnika pa je razvidno, da je dolžnik upniku, skladno z izvršilnim naslovom, dne 8. 12. 2011 obračunal plače za mesec september, oktober, november in december 2012 ter januar 2011 (priloge spisa B 9 do B 13) in mu neto zneske plač za vsak mesec po 494,41 EUR oziroma za oktober 2010 v znesku 491,69 EUR in za januar 2011 (za čas do 27. 1. 2011) v znesku 443,74 EUR nakazal na njegov TRR. Upoštevaje višino upniku nakazanih (neto) plač je nedvoumno, da je delovno sodišče pri odločitvi o upnikovi odškodnini po 118. členu ZDR izhajalo iz podatkov o 12-kratniku delavčevih zadnjih povprečnih plač v bruto znesku, saj ta v netu znesku nikakor ne bi predstavljal 7.200,00 EUR. Prisojeni znesek 7.200,00 EUR tudi iz tega razloga predstavlja znesek, ki ga je glede na izrek izvršilnega naslova sicer dolžnik dolžan plačati upniku, ker pa gre za prejemek, od katerega je dolžnik dolžan obračunati davke in prispevke, mora del tega zneska, kolikor predstavljajo davki in prispevki, odvesti z zakonom določenemu prejemniku, upniku pa izplačati le neto odškodnino.

10. Upnik ni oporekal pravilnosti obračuna plač in stroškov in je potrdil, da slednjih več ne izterjuje, temveč le razliko v plačilu odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri opravljenem obračunu pravilno izhajalo iz dokazil dolžnika, ki potrjujejo njegove navedbe o tem, da je upnikovo terjatev v celoti, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, poravnal s plačilom dne 8. 12. 2011 in 9. 12. 2011 v skupni višini 8.564,94 EUR, torej že pred vložitvijo predloga za izvršbo z dne 1. 2. 2012. Upnikov izračun dolga, ki ga je sicer naredila usposobljena računovodkinja, pa kljub temu ne vsebuje podatkov, ki bi omogočali presojo, od katere bruto plače je upnik pri izračunu izhajal. Neutemeljena je tudi upnikova pritožbena graja, da mu je bilo onemogočeno dokazovanje, ker sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. V tej zvezi sodišče druge stopnje poudarja, da je postavitev izvedenca finančne stroke v ugovoru predlagal dolžnik, medtem ko upnik takšnega dokaznega predloga v odgovoru na ugovor ni podal. V odgovoru na ugovor je navedel le, da bi njegove trditve v zvezi s pomenom odškodnine po 118. členu ZDR moral upoštevati tudi morebitni izvedenec finančne stroke. Glede na to, da upnik postavitve izvedenca ustrezne stroke ni niti predlagal, kaj šele, da bi morebitni dokazi predlog ustrezno substanciral, z neizvedbo tega dokaza v nobenem pogledu ne more biti okrnjena njegova pravica do dokazovanja utemeljenosti svojih trditev. Ob zelo jasni dokumentaciji dolžnika o izvršenih plačilih upniku in sprejetem materialnopravnem stališču v zvezi s plačilom odškodnine po 118. členu ZDR, pa je bila tudi sicer izvedba takšnega dokaza povsem nepotrebna.

11. Upnik se v podkrepitev svojih navedb sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1182/2013. Pojasniti je, da v slovenskem kontinentalnem pravnem sistemu sodišča niso vezana na odločbe višjih sodišč izven obsega konkretnega primera. Po Zakonu o sodiščih so zavezujoča le (načelna) pravna mnenja Vrhovnega sodišča RS, in še to zgolj za senate Vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno mnenje. Sodna praksa služi le kot posvetovalno orodje, sodišča pa odločajo s pomočjo argumentacije.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP in 15. člena ZIZ zavrnilo neutemeljeno pritožbo upnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Upnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložil dolžnik, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih krije dolžnik sam (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : Določba 118. člena ZDR, ki je veljal v času izdaje izvršilnega naslova, je vsebinsko enaka določbi sedaj veljavnega 118. člen ZDR-1. Op. št. (2) : Plačnik davka je opredeljen v 58. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Op. št. (3) : Enako obveznost opredeljuje tudi 281. člen ZDavP-2, ki določa, da je davčni odtegljaj akontacija dohodnine, ki jo je v skladu s 1. točko prvega odstavka 278. člena tega zakona dolžan izračunati, odtegniti in plačati plačnik davka za davčnega zavezanca od dohodkov, od katerih se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, in s tem zakonom, plačuje akontacija dohodnine z davčnim odtegljajem.

Op. št. (4) : Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014.