Jedro

Dolžnik je pravilno opozoril na nasprotje med izdanim sklepom o izvršbi in izvršilnim naslovom. Del izterjevane glavnice nima podlage v izvršilnem naslovu.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavi za glavnico v znesku 24.775,04 SIT in zakonite zamudne obresti od zneska 24.775,04 SIT od 12.09.2000 dalje do plačila in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na predlog upnika dne 05.10.2000 izdalo sklep o izvršbi, na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Pg 121/98 z dne 29.06.2000 (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Dolžnik je zoper navedeni sklep o izvršbi pravočasno ugovarjal. Navedel je, da mu izvršilni naslov ni bil nikoi vročen, da je pri pristojnem sodišču že vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje z napovedjo pritožbe in zahtevo za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti. Sklep o izvršbi pa je tudi v nasprotju z izvršilnim naslovom. V izvršilnem postopku velja načelo "stroge formalne legalitete," ki je z izdanim sklepom kršeno. Poleg tega je bilo upniku pred izdajo sklepa o izvršbi plačano 13.700,00 SIT, česar ta ni upošteval. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba s prenosom sredstev v višini 11.800,00 SIT stroškov izvršilnega postopka II Ig 97/00037 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 05.10.2000 do plačila. V preostalem delu pa je ugovor dolžnika štelo za neutemeljenega in ga v skladu z 2. odst. 54. člena ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče druge stopnje je najprej preverilo, ali je dolžnikov ugovor obrazložen v smislu določila 2. odst. 53. člena ZIZ. Po tej določbi mora dolžnik v ugovoru navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Vendar pa je dolžnik pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova omejen na razloge, ki preprečujejo izvršbo (1. odst. 55. člena ZIZ). Dolžnik v ugovoru trdi, da je 07.10.1997 plačal 13.700,00 SIT, kolikor je znašal njegov dolg in da upnik tega zneska v izvršilnem postopku ni upošteval. Vendar je bilo zatrjevano plačilo opravljeno pred izdajo sodbe, ki v tem postopku predstavlja izvršilni naslov (29.06.2000). Zato ni podan ugovorni razlog iz 8. točke 1. odst. 55. člen ZIZ. Svoje trditve v zvezi s plačilom bi moral dolžnik uveljavljati že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov. Zato ugovor v tej smeri ni utemeljen. Dolžnik pa je v pritožbi opozoril tudi na nasprotje med izdanim sklepom o izvršbi in izvršilnim naslovom. Sodišče prve stopnje je 13.10.2000 dolžnikovemu ugovoru iz tega razloga že delno ugodilo. Sklep o izvršbi je v 1. točki izreka razveljavilo za 11.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 05.10.2000 dalje. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da izterjevana glavnica (ob upoštevanju razveljavitve) delno še vedno nima podlage v izvršilnem naslovu, ki ga je upnik priložil predlogu za izvršbo. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IX Pg 121(98 z dne 29.06.2000, ki v tem izvršilnem postopku predstavlja izvršilni naslov, je bilo dolžniku naloženo, da upniku plača glavnico 195.196,20 SIT ter zakonite zamudne obresti od zneska 157.882,00 SIT od 31.01.1997 do plačila, od zneska 100.570,00 SIT od 31.01.1997 do 18.02.1997 in od zneska 37.744,20 SIT od 31.01.1997 do plačila ter pravdne stroške v znesku 12.270,00 SIT. Iz predloga za izvršbo (list. št. 2) je razvidno, da je upnik prisojeni glavnici, poleg stroškov postopka prištel tudi zakonite zamudne obresti. Sodišče druge stopnje je preverilo upnikov izračun zamudnih obresti in na podlagi lastnega izračuna, po programu, ki je za izračun zakonitih zamudnih obresti v rabi pri sodišču, ugotovilo, da znašajo obresti od zneska 157.882,00 SIT od 31.01.1997 do vključno 11.09.2000 t.j. do dneva vložitve predloga za izvršbo 12.09.2000, od zneska 100.570,00 SIT od 31.01.1997 do 18.02.1997 in od zneska 37.744,20 SIT od 31.01.1997 do vključno 11.09.2000, skupaj 238.054,60 SIT (priloga št. 1 tega sklepa). Če prisojeni glavnici 195.196,20 SIT prištejemo tako obračunane zamude obresti in dobljeni vsoti še pravdne stroške v znesku 12.270,00 SIT, znaša seštevek (glavnica) 445.520,80 SIT. Sodišče prve stopnje je tako na upnikov predlog z izpodbijanim sklepom o izvršbi neutemeljeno dovolilo izterjavo dela glavnice v višini 36.575,04 SIT (482.095,84 SIT - 445.520,80 SIT). Glede na to, da je sodišče prve stopnje, kot je bilo že zapisano, 1. točko izreka izpodbijanega sklepa že razveljavilo za 11.800,00 SIT, je bilo potrebno izpodbijani sklep v 1. točki izreka razveljaviti še za razliko v višini 24.775,04 SIT in za zakonite zamudne obresti v obsegu, kot je razviden iz izreka tega sklepa. Sodišče druge stopnje pazi na pravilen izračun obresti po uradni dolžnosti, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava. Zato je pritožbi delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. V ostalem je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep o izvršbi v nerazveljavljenem delu potrdilo. V zvezi z zavrnjenim delom predloga za izvršbo posebni stroški v izvršilnem postopku niso nastali. Sprememba višine spornega predmeta, ki predstavlja osnovo za odmero stroškov postopka (sodnih taks in nagrade odvetniku), se namreč v konkretnem primeru ne odraža v višini odmerjenih potrebnih stroškov (5. odst. 38. člena ZIZ). Zato v 2. točko izpodbijanega sklepa o izvršbi sodišče druge stopnje, kljub delni zavrnitvi predloga za izvršbo, ni poseglo.