Jedro

Pred sodišči združenega dela so se uporabljale določbe zakona o pravdnem postopku le smiselno, kolikor so le-te ustrezale naravi sporov. Bistveno je bilo, da je delavec opredelil sporna razmerja.

Čeprav je tožnik sprožil spor pred sodiščem združenega dela v letu 1991, v letu 1992 pa je poleg že uveljavljenega zneska zahteval še plačo za mesec december 1990 in januar 1991, sodišče ni prekršilo določb ZPP, če je obravnavalo tak zahtevek tožnika, saj je bilo sporno razmerje opredeljeno, poleg tega pa se delodajalec po razširitvi tožbenega zahtevka ni upiral in se je spustil v obravnavanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.871,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1991 dalje do plačila (1. tč. izreka), kar je tožeča stranka zahtevala več je zavrnilo (2. tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 33.008,00 SIT od dneva izdaje sodbe I. stopnje dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (3. tč. izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v delu, v katerem je bilo ugodeno tožeči stranki, pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi oz. podrejeno, da odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka navaja, da je sodišče tožeči stranki prisodilo razliko osebnega dohodka, kljub temu da je tekom postopka tožnik svoj zahtevek za plačilo razlike osebnega dohodka za mesec januar 1991 že umaknil in sicer ustno na zapisnik. Ker umika ni mogoče preklicati, bi tožnik moral glede še spornega zahtevka vložiti novo tožbo. Ker sodišče ni izdalo sklepa o umiku in je kljub izjavi o umiku nadaljevalo postopek je s tem kršilo pravila pravdnega postopka. Sodišče je tožniku prisodilo razliko v osebnem dohodku le na podlagi izračuna tožeče stranke in na podlagi ocene, da je obračun ustrezen. Meni, da sodba glede prisojene višine sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka se pritožuje tudi iz razloga, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom v sodbi, saj je v sodbi navedeno, da tožeča stranka vtožuje razliko v znesku 2.870,90 SIT. Sodišče je z izpodbijanim izrekom tožniku priznalo več, kot je zahteval za mesec januar 1991, kar pomeni prekoračitev tožbenega zahtevka. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Glede na pritožbene navedbe o umiku dela zahtevka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je postopek v tem individualnem delovnem sporu začel v letu 1991 pred Sodiščem združenega dela v Ljubljani po določah, ki so veljale za postopek pred sodišči združenega dela. Iz zapisnika glavne obravnave dne 5.11.1992 izhaja, da je tožnik, ki je bil na obravnavi navzoč brez svoje pooblaščenke, skrčil tožbeni zahtevek na plačilo 6.880,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Na obravnavi dne 8.12.1992 pa je zahteval poleg zneskov za terenski dodatek tudi plačilo osebnega dohodka za mesec december 1990 in januar 1991 v višini kot so ga prejemali primerjalni delavci. Tožena stranka se razširitvi tožbenega zahtevka ni upirala in se je spustila v obravnavanje. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se je pred sodišči združenega dela uporabljalo določbe Zakona o pravdnem postopku le smiselno, kolikor so le-te ustrezale naravi sporov. Bistveno je bilo, da je delavec opredelil sporno razmerje, kar ga je tožnik v tem sporu opredelil in sicer je zahteval plačilo za meseca december 1991 in januar 1991 v zvezi z delom pri toženi stranki. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe ZPP, ko je obravnavalo zahteve tožnika za izplačilo osebnega dohodka za januar 1991 neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se ne da preizkusiti odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z osebnim dohodkom za mesec januar 1991. Dokazno breme, da je bil tožniku izplačan celotni osebni dohodek za mesec januar 1991, je na toženi stranki, ki v zelo dolgotrajnem postopku pred sodiščem prve stopnje ni izkazala, da bi tožniku izplačala celotni osebni dohodek za mesec januar 1991, prav tako pa ni ponudila nasprotnih dokazov v zvezi z osebnim dohodkom, ki so ga prejeli primerjalni delavci. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na podatke, ki jih je predložil tožnik. Tudi sedanje pritožbene navedbe so zgolj pavšalne in tožena stranka ne ponuja nobenih novih dokazov.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo preko tožbenega zahtevka, ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati osebni dohodek za mesec januar 1991 v znesku 2.871,00 SIT, namesto zneska 2.870,90 SIT. Gre torej le za zaokrožitev zneska na tolarje tako, da je sodišče 90 stotinov zaokrožilo na en tolar. Navedena zaokrožitev zneska pa ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka v smislu določb Zakona o pravdnem postopku.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela.