Jedro

V primeru trajnega razmerja ima stranka pravico odpovedati pravno razmerje ves čas njegovega trajanja, druga stranka pa učinkov odpovedi ne more preprečiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: odločilo, da se zaradi umika predloga za izdajo začasne odredbe postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka); odločilo, da se zaradi delnega umika tožeče stranke z dne 14.5.2014 postopek ustavi v 2. točki tožbenega zahtevka, v katerem je tožeča stranka od tožene stranke terjala, da tožena stranka v 15-tih dneh od prejema sodbe preneha dobavljati plin po pogodbi o dobavi plina z dne 20.10.1999 za poslovni prostor objekta ... (II. točka izreka); ugotovilo, da je pogodba o dobavi plina št. 2244/2272/99 z dne 20.10.1999, sklenjena med pravdnima strankama, prenehala z dnem 25.12.2012 (III. točka izreka); glede stroškov odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.864,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožeče stranke in naložitvijo stroškov postopka v plačilo tožeči stranki. Ta je s svojim ravnanjem spor v celoti sama povzročila. Tožeča stranka namreč toženi stranki vse do 21.3.2014 ni omogočila dostopa do plinomera, da bi tožena stranka na odjemnem mestu ... lahko izvedla odklop in s tem prenehala dobavljati plin tožeči stranki po sklenjeni pogodbi. Tožena stranka se izvedbi odklopa nikoli ni v ničemer protivila, ni povzročila te pravde, zato za stroške pravde ne more biti odgovorna. Za odklop si je tudi aktivno prizadevala, vendar neuspešno, saj ji tožeča stranka ni omogočila dostopa do njenih prostorov in do plinomera. Ker te pravde ni povzročila tožena stranka, saj v prostore, kjer bi lahko izvedla odklop zaradi prenehanja dobave plina, ni mogla vstopiti, tožena stranka tudi ne more nositi stroškov za to pravdo. Odločitev sodišča, s katero je stroške naložilo v plačilo toženi stranki, je nepravilna in povsem neutemeljena. Neutemeljena je tudi odločitev sodišča o ugoditvi zahtevku tožeče stranke o ugotovitvi, da je pogodba o dobavi plina prenehala z dnem 25.12.2012. Z izvedbo odklopa dne 21.3.2014 je bila namreč šele realizirana odpoved pogodbe o dobavi plina, ki jo je odpovedala tožeča stranka. V pogodbi o dobavi plina je določena obveznost odjemalca, da 15 dni pred prekinitvijo odjema plina to sporoči dobavitelju. Rok je določen zaradi razlogov organizacijske narave, pogodba pa preneha veljati s samo prekinitvijo odjema. Gre za pogodbo o sukcesivni dobavi in z vsako posamezno opravljeno dobavo zemeljskega plina, ki je prevzeta, se izpolni obveznost tožene stranke za dobavo in vzpostavi obveznost tožeče stranke za plačilo dobavljenega plina. Dokler se dobava izvršuje in blago prevzema, je vzpostavljeno pogodbeno razmerje med strankama na podlagi sklenjene pogodbe. Če bi se določba o 15-dnevnem roku razlagala kot odpovedni rok, bi moral dobavitelj vselej odklop izvesti točno na 15. dan od prejema priporočene odpovedi pogodbe, saj bi sicer odklop izvedel prezgodaj ali prepozno. To seveda ni realno. Pogodba preneha veljati s prekinitvijo samega odjema plina, to prekinitev pa je odjemalec dobavitelju dolžan omogočiti. V pogodbi ni določen odpovedni rok, v katerem pogodba že sama po sebi, zgolj z vročitvijo odpovedi, preneha veljati.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in opozarja na 82. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Iz končnih določb pogodbe o dobavi plina, ki jo je pripravila tožena stranka, jasno izhaja, da odjemalec lahko odpove pogodbo pisno, priporočeno 15 dni pred prekinitvijo odjema. Tudi splošni pogoji za dobavo in odjem plina določajo, da je odjemalec dolžan pisno javiti dobavitelju odjavo plina 15 pred prekinitvijo odjema, kolikor ni s pogodbo določen drugačen odpovedni rok. Nesmiselne so navedbe, da pogodba velja, dokler se dobava izvršuje in blago prevzema. Sodišče je pravilno zaključilo, da je pogodba prenehala veljati dne 25.12.2012, ko je potekel 15-dnevni odpovedni rok. Neresnične in neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe tožene stranke, saj tožeča stranka dejanskega odklopa ni z ničemer preprečevala in je večkrat toženo stranko sama pozvala, naj odklop izvede.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodba o dobavi plina prenehala z dnem 25.12.2012 ter navedba, da naj bi bila odpoved pogodbe o dobavi plina realizirana šele z izvedbo odklopa dne 21.3.2014. Ne drži, da v pogodbi ni določen odpovedni rok in je sodišče prve stopnje glede tega navedlo pravilne razloge, s katerimi sodišče druge stopnje v celoti soglaša. V sami pogodbi o dobavi plina (A4) je namreč navedeno, da je pogodba sklenjena za nedoločen čas, da pa lahko odjemalec odpove pogodbo pisno, priporočeno 15 dni pred prekinitvijo odjema (točka 4.4). Prav tako Pogoji za dobavo in odjem plina iz plinovodnega omrežja ljubljanskih občin v upravljanju Javnega podjetja A: določajo, da je odjemalec dolžan pisno javiti dobavitelju odjavo plina 15 dni pred prekinitvijo odjema, kolikor ni s pogodbo določen drugačen odpovedni rok (43. člen). Odpovedni rok je torej 15 dni, zadošča pa pisna odpoved pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je bila odpoved toženi stranki vročena 10.12.2013, odpovedni rok je potekel 25.12.2012 in takrat je pogodba prenehala veljati. V primeru trajnega razmerja ima namreč stranka pravico odpovedati pravno razmerje ves čas njegovega trajanja, druga stranka pa učinkov odpovedi ne more preprečiti. Sicer pa je bila, kot že navedeno, pravica odjemalca, da pogodbo pisno odpove, dogovorjena že v sami pogodbi, navedeno določilo je povsem jasno in drugačna interpretacija tožene stranke, da pogodba o dobavi plina velja, dokler se dobava izvršuje, zato ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku, da je pogodba o dobavi plina z dne 20.11.1999 prenehala z dnem 25.12.2012, je torej pravilna, kdaj dobavitelj izvaja odklop (na 15 dan od prejema priporočene odpovedi), pa je stvar organizacije dobavitelja.

6. Neutemeljeno se tožena stranka pritožuje tudi glede odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Tožena stranka stroškovno odločitev izpodbija z navedbo, da je stroške povzročila tožeča stranka, ker do 21.3.2014 toženi stranki ni omogočila dostopa do plinomera. Takšne trditve tožene stranke bi načeloma lahko bile pravno relevantne, kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ti razlogi stroškovne odločitve ne morejo spremeniti, pravilna. Ves čas postopka je bilo namreč sporno, ali je pogodba o dobavi plina z dne 20.10.1999, sklenjena med pravdnima strankama, prenehala, s takšnim zahtevkom je tožeča stranka v postopku v celoti uspela, od odločitve o utemeljenosti tega zahtevka, pa je bila nadalje odvisna tudi odločitev o tožbenem zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki prenehati dobavljati plin po sporni pogodbi. Ker je tožeča stranka vrednost spornega predmeta v višini 8.000,00 EUR označila skupno za oba zahtevka in je z zahtevkom na ugotovitev, da je pogodba o dobavi plina prenehala, v celoti uspela, od uspeha tega pa bi bila (če v tem delu tožba ne bi bila umaknjena) odvisna tudi usoda nadaljnjega zahtevka, kot je bilo že navedeno, je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka, kot je odločilo že sodišče prve stopnje. Same odmere stroškov tožena stranka ne izpodbija.

7. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in na 155. členu ZPP.