Jedro

Skupno trije primeri sodne prakse, ki sta jih v pritožbah navajala zagovornika obeh obsojencev (eno izmed njih v utemeljitev svojih navedb navaja zagovornik tudi v vloženi zahtevi; VSK sodba in sklep IV Kp 70188/2010 z dne 06.02.2014), še ne predstavljajo utečene sodne prakse. Kazenska sankcija se skladno z načelom individualizacije presoja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera in za vsakega (so)storilca posebej. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta v obrazložitvi svojih odločb navedli razumne razloge, da so okoliščine konkretnega primera takšne, da kljub manjšemu znesku protipravno pridobljene premoženjske koristi (50,00 EUR) te narekujejo izrek zaporne kazni kot glavne kazni in ne opozorilne sankcije. To sta obe sodišči utemeljili z razlogi, da je obsojenec skupaj s soobsojencem ravnal s poudarjeno koristoljubnostjo, da je znesek nagrade od oškodovanca, ki je globo za prekršek želel poravnati, s svojo vztrajnostjo izterjal, pri tem pa je deloval tudi agresivno. Prav tako sta obrazložili, da je šlo za izrabo situacije družine iz tujine, pri čemer je glede na delovanje obsojenca kot cestninskega nadzornika DARS-a, v okviru državne uradniške službe, okrnjen tudi ugled države. Glede na izkazano vztrajnost obsojenca pa ne vidita niti pozitivne prognoze, da ta istovrstnih kaznivih dejanj, kljub menjavi službe, ne bo izvrševal tudi pri drugem delodajalcu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 700,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo X K 34188/2020 obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Vsakemu je izreklo kazen eno leto zapora in denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov, pri čemer je višino dnevnega zneska določilo na 10,00 EUR, kar znaša 1000,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 261. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jima je odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist v višini 50,00 EUR vsakemu, in na podlagi tretjega odstavka 95. člena ZKP naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa je v nerazdelno plačilo naložilo plačilo sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper obravnavano pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega B. B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, navaja pa tudi razloge za precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, v zvezi s čimer se sklicuje na uporabo 427. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču oziroma podrejeno sodišču druge stopnje. Zagovornik priglaša tudi stroške postopka in predlaga, da se obravnavajo kot nadaljnji stroški tega postopka.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede očitkov, ki jih v zahtevi podaja zagovornik, podalo tehtne, izčrpne ter prepričljive razloge v točkah 95 do 101 obrazložitve prvostopenjske sodbe. Očitki glede zavrnitve dokaznih predlogov ter dvomi o resnicoljubnosti oškodovanca in njegove žene so po mnenju državnega tožilca povsem brez podlage in kot taki tudi neutemeljeni.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo zagovorniku, ki se je o njem izjavil ter vztrajal pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnik v zahtevi najprej navaja, da so odločilna dejstva v obravnavani zadevi nepravilno ugotovljena; obsojenec ni prejel podkupnine, kot je to zmotno pokazal dokazni postopek sodišča prve stopnje, prav tako pa oškodovanec ni storil prekrška, ki je naveden v opisu kaznivega dejanja. Izpodbija tudi zanesljivost ter verodostojnost izpovedb oškodovanca C. C. in njegove žene D. D. S temi navedbami po presoji Vrhovnega sodišča zagovornik graja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar skladno z določili drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljen razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. S tem v zvezi se sicer sklicuje na določila 427. člena ZKP, vendar pa lahko Vrhovno sodišče to pooblastilo uporabi po uradni dolžnosti le, če nastane pri odločanju o zatrjevanih kršitvah materialnega ali procesnega zakona dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena z izpodbijano sodbo, medtem ko strankam, kot je bilo že pojasnjeno, dejanskega stanja z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno izpodbijati.

6. Vložnik v nadaljevanju zatrjuje, da je sodna prepoznava, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi, nezakonita. Sodišče namreč ni spoštovalo določb 242. člena ZKP, saj je dovolilo, da si je oškodovanec obsojenca ogledoval kar na dveh narokih za glavno obravnavo, šele nato je izvedlo sodno prepoznavo.

7. Kot sta izpostavili tako prvostopenjsko kot tudi višje sodišče, predmetna (sodna) prepoznava res ni bila opravljena skladno z določbami 242. člena ZKP, saj te zapovedujejo, da v primeru, ko je potrebno, da se ugotovi, ali priča pozna osebo ali predmete, se od nje najprej zahteva, naj jih opiše in navede znake, po katerih se razlikujejo; šele potem se ji pokaže oseba ali predmet, in sicer skupaj z drugimi, njej neznanimi osebami oziroma po možnosti skupaj s predmeti iste vrste. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (v točkah 67 do 74 obrazložitve prvostopenjske sodbe), da se vse do zaslišanja C. C. vprašanje zmote o osebah ni pojavilo, niti obramba te zmote ni uveljavljala. To je bil tudi razlog za opravo prepoznave šele v kasnejši fazi postopka, ter obrazložilo, kar je po presoji Vrhovnega sodišča ključno, da ne gre za odločilen ali morebiti edini dokaz, na katerega je oprlo svojo odločitev. Drži namreč, da takšna »hibna« prepoznava ne predstavlja nezakonitega dokaza, ki bi se moral izločiti iz spisa (kar bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), je pa dokazna vrednost takšne prepoznave bistveno manjša, saj je njena verodostojnost lahko vprašljiva. Zato terja presoja takšne prepoznave večjo previdnost sodišča.1 Temu je sodišče prve stopnje tudi zadostilo, ko se je do opravljene prepoznave v okviru proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) korektno opredelilo in ji ni podelilo pomembnejše dokazne vrednosti, temveč le dopolnjujočo k oškodovančevi izpovedbi ter ostalim izvedenim dokazom, zato ni podana niti zatrjevana kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.

8. Vložnik sodišču prve stopnje dalje očita, da je to neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe in s tem v zvezi ni podalo ustrezne obrazložitve. Zatrjuje kršitev pravice do obrambe, natančneje pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist ter pravice do izjave, ki jo obsojencu zagotavlja 22. člen Ustave, tretja alineja prvega odstavka 29. člena Ustave, tretji odstavek 16. člena ZKP, četrti odstavek 329. člena ZKP in smiselno enako d. točka tretjega odstavka 6. člena Konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

9. Vrhovno sodišče se najprej pridružuje oceni sodišča druge stopnje, da je obrazložitev glede zavrnitve dokaznih predlogov zanesljivo podana v točkah 95 do 101 prvostopenjske sodbe, zato je očitek vložnika, da je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva in je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljen. Ni mogoče slediti niti navedbam, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe. Sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Tako je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za pravilno razsojo, in le, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu ter obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti.2 V sodni praksi Vrhovnega sodišča so se za izvedbo razbremenilnega dokaza izoblikovala sledeča merila: obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; (2) dokazno sredstvo, in (3) z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca.3 Sodišče pri dokaznem predlogu presoja, ali je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja in ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Dokazni predlog lahko zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.4

10. Sodišče prve stopnje je tako zavrnitev dokaznega predloga za opravo poizvedbe glede splošne predkaznovanosti oškodovanca C. C. za prekrške v Republiki Sloveniji utemeljilo z razumno razlago, da obsojenec ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu, saj ni z zadostno stopnjo verjetnosti utemeljil materialnopravne relevantnosti dokaza. Kot je pojasnilo tudi višje sodišče, obsojenec svojo obrambo temelji na goli domnevi, da se je oškodovanec želel maščevati nadzornikom DARS za predhodno obravnavanje prekrškov. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi celo pridobilo podatke iz prekrškovne evidence DARS, ter v sodbi utemeljilo, da ni življenjsko logična razlaga, da bi se oseba zaradi morebitnih obravnavanih prekrškov na splošno v Republiki Sloveniji želela maščevati konkretnim nadzornikom DARS, zato podatkov iz splošne prekrškovne evidence ni pridobilo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je izvedba tega dokaza nepotrebna, saj gre za neprimeren dokaz, ker z njim zatrjevanega dejstva sploh ni mogoče dokazati. Tudi dejstvo, ki ga vložnik zatrjuje šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi s pridobitvijo podatkov o njegovi predkaznovanosti bilo mogoče izpodbiti verodostojnost oškodovanca, ni utemeljeno z zadostno stopnjo pravne relevantnosti, saj morebitna predhodna obravnavanost za prekrške v Republiki Sloveniji ne bi mogla v tolikšni meri vplivati na presojo sodišča o njegovem pričanju v konkretni zadevi, da bi njegova izpovedba s tem postala neverodostojna.

11. Dalje vložnik v vloženi zahtevi navaja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe za neposredno zaslišanje oškodovanca C. C. in priče D. D. na glavni obravnavi, temveč je zaslišanje izvedlo preko videokonference, ki neposrednemu zaslišanju ni enakovredno. Trdi, da je sodišče s tem storilo relativno bistveno kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravno stališče vložnika tudi v tem delu zmotno, saj je zaslišanje priče preko videokonference, izvedeno skladno z določili 244.a člena ZKP, neposredno zaslišanje. Zgolj dejstvo, da zaslišanje poteka preko tehničnih sredstev, na neposrednost izvajanja dokaza nima vpliva. Zaslišanje priče poteka namreč skladno s procesnimi pravili (331. členom ZKP), oziroma ustreza načelu neposrednega izvajanja dokazov na glavni obravnavi v smislu prvega odstavka 355. člena ZKP.5 Sodišče prve stopnje je v zvezi s samo izvedbo videokonference pojasnilo tudi, da sta priči izpovedovali brez mask ter da je njuna obraza bilo preko ekrana zelo dobro videti in s tem mogoče spremljati njuno obrazno mimiko. Nasprotna zatrjevanja pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, kar je zunaj presoje Vrhovnega sodišča. Neutemeljene so prav tako navedbe vložnika, da glede priče D. D. sodišče prve stopnje ni preverilo pogoja po 4. točki prvega odstavka 244.a člena ZKP, saj je to v točki 96 obrazložitve svoje odločbe izrecno pojasnilo, da je opravičilo (nahajajoč v spisu na list. št. 143 - 144) zaradi zdravstvenih, službenih in varnostnih razlogov s strani C. C. bilo posredovano v imenu obeh, torej tako v njegovem imenu kot v imenu njegove žene, D. D. 13. Neutemeljene so tudi navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga ogleda kraja kaznivega dejanja glede dinamike gibanja vozil. Vrhovno sodišče se pri tem v celoti pridružuje razlogom nižjih sodišč. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev razumno obrazložilo in skladno z zgoraj navedenimi merili tudi ta dokazni predlog zavrnilo. To je utemeljilo predvsem z razlogi, da zagovornik ni navedel, zakaj dinamika vozil, kot jo je v izpovedbi opisal oškodovanec, ni mogoča in tako ni vzpostavil niti dvoma o tem, da je takšno premikanje vozil na parkirišču bilo izvedljivo. Dodalo je še, da sodišče ni dolžno na splošno preverjati vsake posamezne izjave prič ob zaslišanju, predvsem takrat, ko ne gre za odločilna dejstva v zadevi, pri čemer možnost premikanja vozil na parkirišču, upoštevajoč druge izvedene dokaze in ugotovljeno dejansko stanje, razumno ni presodilo kot odločilno. Temu se je v točki 22 obrazložitve drugostopenjske sodbe v celoti pridružilo tudi višje sodišče, zato ni mogoče slediti niti razlogu, da je obrazložitev pritožbenega sodišča v tem delu pomanjkljiva in da je s tem kršen prvi odstavek 395. člena ZKP ter ustavna pravica do pritožbe po 25. členu Ustave.

14. Zagovornik sodišču prve stopnje očita tudi, da je izrečena zaporna kazen enega leta prestroga in zatrjuje, da ta odstopa od primerljive sodne prakse, s čemer je bilo poseženo v ustavno pravico obsojenca do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Trdi, da bi bila glede na razsojo v podobnih primerih primerna sankcija za obsojenega, upoštevajoč merila po tretjem odstavku 58. člena KZ-1, že sankcija opominjevalne narave, to je pogojna obsodba. Pri tem navaja tudi, da sta nižji sodišči udeležbo obsojenca napačno opredelili kot sostorilstvo, saj da je šlo le za pomoč, kar narekuje milejše kaznovanje.

15. V zvezi z navedenim vložniku ni mogoče pritrditi v tem, da je obsojeni v obravnavani zadevi ravnal kot pomagač. Glede na način izvršitve, sta tudi po presoji Vrhovnega sodišča oba obsojenca pri izvršitvi kaznivega dejanja zavestno sodelovala, prispevek vsakega izmed njiju pa je tudi odločilen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je njuno ravnanje bilo namreč usklajeno, naloge cestninskega nadzora sta opravljala v dvoje, v postopku z oškodovancem sta ob njem tudi bila ves čas navzoča, pri tem pa sta skladno – izmenjujoč izjave in odredbe dosegla, da je oškodovanec ravnal, kot sta zahtevala in jima v zameno za opustitev vodenja postopka po 50.a členu Zakona o cestninjenju (ZCestn) zaradi nepravilno zalepljene vinjete izročil zahtevani znesek 100,00 EUR. Tega sta si obsojena tudi enakovredno razdelila; vsak izmed njiju je vzel 50,00 EUR. Glede na podano dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, je obsojenčev prispevek enakovreden soobsojenčevemu, zato je sodišče prve stopnje, kateremu je sledilo tudi višje sodišče, pravilno pravno opredelilo, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno v sostorilstvu skladno z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in s tem v zvezi tudi ni bila storjena očitana kršitev kazenskega zakona kot razlog po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Če pa se vložnik ne strinja z ugotovljeno vlogo obsojenca pri izvršitvi kaznivega dejanja, pa uveljavlja le nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

16. Ni pa mogoče slediti niti očitku, da je z izrečeno kazensko sankcijo bil kršen 22. člen Ustave (enako varstvo pravic), ki pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju sodnega in drugega varstva pravic. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave zagotavlja, da sodišče ne sme neenakopravno obravnavati primerov tako, da bi v določeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Načelo enakosti od sodišča zahteva tudi, da v enakih pravnih položajih odloči enako in v različnih različno.6 Različna obravnava bistveno enakih položajev je dopustna le takrat, ko zanjo obstaja razumen in stvaren razlog, katerega mora sodišče navesti in obrazložiti v razlogih sodbe, kar omogoča presojo njene zakonitosti oziroma (ne)arbitrarnosti. Tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča je že utrjeno stališče, da načelo enakosti in načelo enakega varstva pravic sodišče zavezujeta da (1) v podobnih zadevah odloča podobno in v različnih različno ter (2) da strankam zagotovi enako obravnavanje.7

17. S tem v zvezi gre pritrditi višjemu sodišču, da skupno trije primeri sodne prakse, ki sta jih v pritožbah navajala zagovornika obeh obsojencev (eno izmed njih v utemeljitev svojih navedb navaja zagovornik tudi v vloženi zahtevi; VSK sodba in sklep IV Kp 70188/2010 z dne 06.02.2014), še ne predstavljajo utečene sodne prakse. Kazenska sankcija se skladno z načelom individualizacije presoja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera in za vsakega (so)storilca posebej. Tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče sta v obrazložitvi svojih odločb navedli razumne razloge, da so okoliščine konkretnega primera takšne, da kljub manjšemu znesku protipravno pridobljene premoženjske koristi (50,00 EUR) te narekujejo izrek zaporne kazni kot glavne kazni in ne opozorilne sankcije. To sta obe sodišči utemeljili z razlogi, da je obsojenec skupaj s soobsojencem ravnal s poudarjeno koristoljubnostjo, da je znesek nagrade od oškodovanca, ki je globo za prekršek želel poravnati, s svojo vztrajnostjo izterjal, pri tem pa je deloval tudi agresivno. Prav tako sta obrazložili, da je šlo za izrabo situacije družine iz tujine, pri čemer je glede na delovanje obsojenca kot cestninskega nadzornika DARS-a, v okviru državne uradniške službe, okrnjen tudi ugled države. Glede na izkazano vztrajnost obsojenca pa ne vidita niti pozitivne prognoze, da ta istovrstnih kaznivih dejanj, kljub menjavi službe, ne bo izvrševal tudi pri drugem delodajalcu.

18. Upoštevajoč navedeno sta nižji sodišči po presoji Vrhovnega sodišča svojo odločitev zanesljivo obrazložili in zanjo podali tudi konkretne ter razumne razloge, zakaj pogojna obsodba kot opozorilna sankcija v konkretnem primeru ne bi bila pravična sankcija za obsojenca. Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), iz katerega je izpeljano enako varstvo pravic po 22. členu Ustave, tako ni bilo kršeno.

C.

19. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je skladno z določili 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7113, 7119 in 7152 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojenca.

21. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali dr. Primož Gorkič, mag. Aleksander Karakaš, Maja Baškovič in Marjana Lubinič. Barbara Zobec je dala odklonilno, dr. Primož Gorkič pa pritrdilno ločeno mnenje.

1 Tako mag. Horvat Š. v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 560. 2 Prim. odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in Vrhovnega sodišča I Ips 70/97 z dne 25. 2. 1999. 3 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017, I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in številne druge. 4 Tako denimo sodba Vrhovnega sodišča I Ips 218/2008 z dne 27. 11. 2008 in druge. 5 Tako Vrhovno sodišče tudi v sodbi I Ips 3795/2010-342 z dne 29. 5. 2014. 6 Prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-4/95 z dne 19. 12. 1996 in Up-27/94 z dne 19. 6. 1997 ter mnoge druge. 7 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006, I Ips 312/2004 z dne 23. 3. 2006 in I Ips 159/2003 z dne 9. 3. 2006, med novejšimi pa I Ips 59244/2020 z dne 13. 10. 2022. *******************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=20230329113130 "Povezava na pdf dokument") PRITRDILNO LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA dr. PRIMOŽA GORKIČA [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=20230329113129 "Povezava na pdf dokument")