Jedro

ZPP stranki nalaga odgovornost, da substancirano in obrazloženo prereka navedbe nasprotne stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za potrebe nepremičnine parc. št. 269/9 obstaja v breme vsakokratnega lastnika služečih nepremičnin parc. št. 269/11 in 269/12 služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili v širini 2,5 m po celotni dolžini nepremičnin, ki poteka po vzhodnem delu nepremičnin v smeri od juga proti severu od parc. št. 268/9 do parc. št. 268/10. Tožencu je kot lastniku služečega zemljišča parc. št. 269/1 (očitno prav 269/11) in 269/12, obe k.o. ..., prepovedalo vsakršno onemogočanje izvrševanja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili ter da je dolžan opustiti na obstoječi služnostni poti postavljanje cvetličnih korit. Tožencu je naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške.

2. Zgoraj opisani del sodbe s pravočasno pritožbo izpodbija toženec. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločitev pred drugim sodnikom. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanega prekarističnega razmerja v smislu dovoljenja za vožnje zaradi bližnjega sorodstva strank, vezanega torej na osebo.

6. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Ni pa nujno, da bi bil odgovor na navedbe strank vselej izrecen, saj je v nekaterih primerih iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje seznanilo s temi navedbami, jih obravnavalo in nanje odgovorilo, saj je pojasnilo, zakaj je ugodilo zahtevku na ugotovitev obstoja služnosti, torej s tem, zakaj je gre za prekaristično razmerje. Zato ni podana zatrjevana kršitev pravice do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

7. Pritožba navaja, da je tožnica zgolj v zahtevku uveljavljala obstoj služnosti v širini cca 2,5 m oziroma toliko, da zadošča za varen prehod z osebnim vozilom in dolžini cca 20 m na poti, ki poteka po spodnjem oziroma vzhodnem delu parcele 269/10. Trdi, da tožnica nikoli ni trdila, da bi po delu toženčeve parcele hodila in vozila z vsemi vozili, ker je zgolj pavšalno zatrjevala, da služnost obstoji zaradi poteka dobe 22 let, v katerih se je služnost hoje in vožnje z vsemi osebnimi vozili izvrševala v dobri veri in brez nasprotovanj lastnika služečega zemljišča. Že ob teh pritožbenih trditvah, s katerimi so povzete (le nekatere) tožničine trditve, se pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo dejstev o širini 2,5 m ter o izvrševanju služnosti z vsemi vozili od leta 1990 dalje upoštevalo trditve, ki jih ni zatrjevala nobena od strank, izkaže za očitno neutemeljenega.

8. Toženec zatrjuje, da je na naroku 18. 12. 2012 prerekal širino in dolžino zatrjevane poti. Zato prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ugotovilo (pod 23. točko obrazložitve), da med strankami ni bilo spora ne o širini in dolžini služnostne trase, kot tudi ne o samem poteku in obsegu stvarne služnosti.

9. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 18. 12. 2012 (na listovni številki 123 spisa) izhaja, da „tožena stranka prereka tudi zatrjevanje širini in dolžino zatrjevane poti, pri čemer meni, da tožeča stranka tudi v tem kakšnih trditev v tožbi ni podala.“

10. ZPP stranki nalaga odgovornost, da (substancirano, obrazloženo) prereka navedbe nasprotne stranke. Neprerekana dejstva se štejejo za priznana. To izhaja iz 9. člena ZPP (načela resnicoljubnosti in poštene uporabe pravic), iz 212. člena ZPP, po katerem mora stranka (med drugim) navesti dejstva, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika ter iz 287. člena ZPP, po katerem se dokaz izvede glede spornih dejstev. Glede dejstev, navedenih v tožbi, pa ta zahteva izhaja že iz določbe, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen (drugi odstavek 277. člena ZPP). Toženec s pritožbeno izpostavljenimi navedbami na naroku 18. 12. 2012 ni navedel dejstev in dokazov, s katerimi bi konkretno utemeljeval bodisi ožjo in krajšo služnost, bodisi njen drugačen potek in obseg. Prvo sodišče je zato ravnalo pravilno, ko teh navedb ni upoštevalo kot obrazloženega prerekanja in je zato zatrjevana dejstva o širini služnosti 2,5 m in o izvrševanju služnosti z vsemi vozili pravilno štelo za neprerekana in tako glede teh dejstev ni bilo potrebno izvesti dokazovanja (213. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da začetek izvrševanja služnosti sega v leto 1990, torej v čas pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Zato je treba uporabiti določbo 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Ta v prvem odstavku določa, da se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če lastnik gospodujoče stvari dejansko izvršuje služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ne nasprotuje. Ker od leta 1990, ko se je začela izvrševati služnost, do 1. 1. 2003, ko je začel veljati SPZ, še ni poteklo 20 let, tožnica do uveljavitve SPZ služnosti še ni priposestvovala. V skladu s prvim odstavkom 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ (in se do uveljavitve SPZ še ni iztekla), uporabijo pravila SPZ. Ta v 217. členu omogoča priposestvovanje služnosti v desetih letih, če je bilo izvrševanje služnosti dobroverno (t.i. pravo priposestvovanje), v primeru nedobrovernega izvrševanja služnosti pa je za priposestvovanje potrebno dvajsetletno izvrševanje brez nasprotovanja lastnika (t.i. nepravo priposestvovanje).

12. Pritožba nepravilno izpostavlja, da je pravni prednik tožnice (E. G.) služnost pričel izvrševati kvečjemu v letu 1991, ko je postal lastnik gospodujoče nepremičnine ter da ni odločilno, da je hojo in vožnjo po spornem zemljišču izvrševal že prej (od leta 1990). Za priposestvovanje stvarne služnosti namreč ni pomembno, kdo - lastnik gospodujočega zemljišča ali morda posestnik tega zemljišča s soglasjem njegovega lastnika - jo izvršuje. Odločilni so zlasti način, obseg in namen dejanske uporabe služečega zemljišča, čas trajanja uporabe ter odnos lastnika služeče nepremičnine do izvrševanja služnosti.(1)

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med pravnim prednikom tožnice in tožencem iz razloga, ker pravni prednik tožnice ni imel drugega dostopa do hiše, obstajal (ustni) dogovor o uporabi poti po služečem zemljišču, v vsebini, ki ustreza ustanovitvi stvarne služnosti. Na podlagi uporabe služečega zemljišča se je ta dogovor tudi realiziral. Pritožbeno sodišče soglaša z materalnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru, podlaga za uporabo poti služnostna pravica in ne dovoljenje do preklica (prekarij), saj možnost preklica rabe niti ni bila zatrjevana.(2)

14. Ker se dobra vera po 9. členu SPZ domneva, je dokazno breme glede neobstoja dobre vere na strani lastnika služeče stvari - torej na strani toženca. Ker toženec z ničemer ni dokazoval, da tožnica oziroma njen pravni prednik ni bil v dobri veri, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da se je služnost dejansko izvrševala v dobri veri.

15. Okoliščin, ki jih v zvezi z nedobrovernostjo navaja pritožba, ob odsotnosti trditev, zakaj niso bile navajane že predhodno, ni moč presojati, ker gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Pritožbeno zatrjevano dejstvo, da ima tožnica možnost dostopa do stanovanjske hiše na parc. št. 269/9 tudi po drugi poti, ne predstavlja ovire za ugotovitev obstoja vtoževane služnosti (214. in 220. člen SPZ).

17. Pritožba meni, da bi se v izreku opisana trasa služnosti lahko razlagala tako, kot da služnost obstoji na kateremkoli pasu dveh in pol metrov v območju vzhodno od stanovanjske hiše. Zato trdi, da bi morala biti trasa opisana še z označbo na ustrezni listini, skici ali podobnem.

18. Prostorske meje služnosti so dovolj natančno opisane s tem, ko so opredeljene z „po celotni dolžini nepremičnin, ki poteka po vzhodnem delu nepremičnin v smeri od juga proti severu od parc. št. 268/9 do parc. št. 268/10“ (19. člen Zakona o zemljiški knjigi). Kakšna dodatna označba ni potrebna, ker je že iz te opredelitve povsem jasno, da ne gre za katerikoli pas dveh in pol metrov v območju vzhodno od stanovanjske hiše, temveč le vzhodni del nepremičnin parc. št. 269/11 in 269/12. Na polemiziranja pritožbe, da bo tožencu povsem onemogočena uporaba lastnih nepremičnin, pa gre pojasniti le, da se mora po 219. členu SPZ služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar.

19. Ob neizpodbiti prvostopni ugotovitvi, da se je služnost hoje in vožnje dejansko izvrševala v dobri veri celotno priposestvovalno dobo od parc. št. 268/9 do parc. št. 268/10 na širini 2,5 m vzhodnega dela nepremičnin parc. št. 269/11 in 269/12, se izkaže odločitev prvega sodišča za materialnopravno pravilno.

20. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

21. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato do povrnitve nastalih pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 419/2008 z dne 24. 11. 2011. Op. št. (2): Prekarij, ki ga je urejal 974. paragraf Občega državljanskega zakonika, je vrsta posodbene pogodbe, za katero je poleg izročitve stvari v brezplačno rabo, značilna tudi obveznost stvar vrniti.