Jedro

Sporne besede, ki jih je toženec v prepiru izrekel tožnici, so resda objektivno žaljive, vendar pri tožnici glede na vse ugotovljene okoliščine primera niso mogle povzročiti tako dolgotrajnih in intenzivnih duševnih bolečin, ki bi glede na predpisana merila iz prvega odstavka 179. člena OZ lahko pomenile pravno priznano škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 10,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2015 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti 642,10 EUR njegovih pravdnih stroškov.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, ker je zaključilo, da toženec spornih drogov ni odžagal, temveč zgolj izpulil. Tožnica je ograjo popravila kmalu po dogodku, za potrebe pravde pa je pri isti trgovini pridobila predračun. Tega toženec ni izpodbijal, zato bi ga sodišče moralo šteti za priznanega. Brez ustreznega znanja in samovoljno je odločilo, da sta za popravilo ograje zadoščali le dve delovni uri. Tožničina hči ni mogla fotografirati škode, ki je nastala na vrtu, ko je toženec vlekel drog za zastavo po tožničini parceli, saj so jo toženčevi starši fizično napadli. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi prič, iz katerih izhaja, da je tožnica zaradi razdejanja urejala svoj vrt. Ni res, da razžalitev tožnici ni pustila negativnih posledic. Zaradi toženčevih izjav je bila izredno prizadeta. Dejstvo, da so v njene osebnostne pravice posegli tudi drugi člani toženčeve družine, je tožnica upoštevala pri višini odškodninskega zahtevka. Tožnica je res v sporu s toženčevimi starši, vendar toženca ni z ničimer vzpodbujala, da bi jo ta smel zmerjati. Do njenega odškodninskega zahtevka za strah pa se sodišče sploh ni opredelilo. Ponavlja, da jo je toženec, ki je večji in močnejši od nje, močno odrinil in ji grozil, da jo bo poškodoval, zaradi česar se je tožnica bala za svoje življenje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo oporeka pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in (ali) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Neupoštevne so zato pritožbene trditve, da toženec spornih drogov ni izpulil, ampak jih je odžagal, nadalje, da je bilo za popravilo ograje potrebnih več delovnih ur in da je toženec v obravnavanem prepiru uničil tudi rastlinje in vrt na tožničini parceli.

7. Dokazna ocena, s katero je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo presojo, je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tožnica bi lahko stroške za nabavo materiala za popravilo ograje dokazala le z ustreznim računom. Ponujeni predračun je sodišče pri dokazovanju te škode upravičeno zavrnilo, sploh ker je bila ograja popravljena v kratkem času po škodnem dogodku, medtem ko je bil predračun izstavljen več kot tri leta pozneje. Pri ugotavljanju, koliko delovnih ur je bilo potrebnih za popravilo ograje, je sodišče v skladu s pooblastilom iz 216. člena ZPP pravilno uporabilo prosti preudarek. Sicer pa gre tudi v tem primeru za dejansko vprašanje, zato tožnica ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da je popravilo trajalo več kot dve delovni uri. Končno bi tožnica v skladu z 243. členom ZPP morala predlagati dokaz z izvedencem, če je menila, da sodišče za odgovor na navedeno vprašanje nima ustreznega strokovnega znanja. Pritožbeno pojasnilo, zakaj tožnica v dokaznem postopku ni mogla predložiti fotografije uničenega vrta, pa je prepozno. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je v sporu majhne vrednosti ni mogoče upoštevati.

8. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožničin odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo (v izpodbijanem delu) kot nedokazan zavrnilo. Utemeljeno pa je tožnici odreklo zahtevano odškodninsko varstvo tudi za zatrjevano nepremoženjsko škodo. Pravilno je namreč zaključilo, da so sporne besede, ki jih je toženec v prepiru izrekel tožnici, resda objektivno žaljive, vendar pri tožnici glede na vse ugotovljene okoliščine primera niso mogle povzročiti tako dolgotrajnih in intenzivnih duševnih bolečin, ki bi glede na predpisana merila iz prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko pomenile pravno priznano škodo. Enako velja za škodo zaradi prestanega strahu, ki naj bi ga tožnici s svojimi grožnjami povzročil toženec. To škodo je obravnavalo skupaj z zatrjevano škodo zaradi razžalitve in posega v tožničine osebnostne pravice, zato je tožbena trditev, da jo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi spregledalo, očitno protispisna.

9. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, torej niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

10. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Tožnica je s pritožbo propadla, toženec pa z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi.