Jedro

Izostanek obeh pravdnih strank z naroka za glavno obravnavo je v rednem pravdnem postopku razlog za mirovanje postopka (prvi odstavek 209. člena ZPP), ne glede na to, da je bila predvidena izvedba dokaza z zaslišanjem pravdnih strank. Izostanek strank z naroka ne povzroči mirovanja, če gre samo za narok za izvedbo dokazov pred predsednikom senata ali zaprošenim sodnikom, ne pa če gre za narok za glavno obravnavo. Glavne obravnave ni mogoče opraviti brez navzočnosti vsaj ene pravdne stranke ali pooblaščenca oziroma zakonitega zastopnika. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na naroku za glavno obravnavo brez navzočnosti pravdnih strank izvedlo listinske dokaze in nato izdalo sodbo, pomeni, da glavna obravnava ni bila opravljena. Gre za kršitev pravdnega postopka, iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ga pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP ne upošteva po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi svoj sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št...., s katerim je bilo toženi stranki (dolžniku) naloženo plačati tožeči stranki (upniku) 1.532,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, ki sestavljajo to glavnico in ji povrniti 60,99 EUR stroškov sklepa o izvršbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2007 do plačila.

Tožena stranka je v pravočasni pritožbi, vloženi iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (smiselno pa tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja) predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve istemu sodišču v novo sojenje. Vabilo na glavno obravnavo ji naj ne bi bilo pravilno vročeno, ker je bila na dopustu. Nezadostni bi naj bili dokazi o pogodbenem razmerju pravdnih strank in o delnem plačilu dolga. Po mnenju pritožbe je nesmiselno sklepati kakršnekoli pogodbe, ker si lahko upniki kar sami izmišljajo, kakšne terjatve bodo uveljavljali.

Pritožba ni utemeljena.

Vabilo na narok za glavno obravnavo 8.7.2008 je bilo toženi stranki vročano 12.6. in 13.6.2008, vendar vročitev po 140. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07) ni bila mogoča, tožena stranka pa nato vabila v 15 dneh od drugega poskusa vročitve in od obvestila o prispelem pisanju ni dvignila na pošti. Po določbi drugega odstavka 141. člena ZPP se je štelo, da ji je bilo vabilo vročeno 13.6.2008. Za vročanje vabila na narok za glavno obravnavo ne velja določba prvega odstavka 142. člena ZPP o osebnem vročanju stranki, niti osebno vročanje ne pomeni v vsakem primeru osebne izročitve stranki, kot si očitno zmotno predstavlja tožena stranka. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb ZPP o vročanju vabila na glavno obravnavo, s tem pa tudi ni podana bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka ni navedla, kdaj od prvega poskusa vročitve 12.6.2008 dalje je bila odsotna, oziroma kdaj je prevzela obvestilo o prispelem pisanju in kako je ravnala. V 15 dneh odkar je prenehal vzrok zamude roka za glavno obravnavo bi lahko po drugem odstavku 117. člena ZPP predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Sodba ji je bila vročena 26.7.2008. Na narok za glavno obravnavo 8.7.2008 ni pristopila nobena pravdna stranka. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da po tretjem odstavku 209. člena ZPP ni bilo pogojev za mirovanje postopka, ker je pravdni stranki na glavni obravnavi nameravalo zaslišati. Takšno stališče ni pravilno. Izostanek obeh pravdnih strank z naroka za glavno obravnavo je v rednem pravdnem postopku razlog za mirovanje postopka (prvi odstavek 209. člena ZPP), ne glede na to, da je bila predvidena izvedba dokaza z zaslišanjem pravdnih strank. Izostanek strank z naroka ne povzroči mirovanja, če gre samo za narok za izvedbo dokazov pred predsednikom senata ali zaprošenim sodnikom, ne pa če gre za narok za glavno obravnavo. Glavne obravnave ni mogoče opraviti brez navzočnosti vsaj ene pravdne stranke ali pooblaščenca oziroma zakonitega zastopnika. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na naroku za glavno obravnavo brez navzočnosti pravdnih strank izvedlo listinske dokaze in nato izdalo sodbo, pomeni, da glavna obravnava ni bila opravljena. Gre za kršitev pravdnega postopka, iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ga pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP ne upošteva po uradni dolžnosti, medtem ko ga tožena stranka ni uveljavljala. Po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev postopka na prvi stopnji ni bilo.

Tožena stranka se v pritožbi sprašuje, od kod sodišču prve stopnje zaključki o dobavljenem stavbnem pohištvu in opravljenem delu tožeče stranke za toženo stranko. Sodišče prve stopnje je uporabilo listinske dokaze, ki jih je v smislu 8. člena ZPP preizkusilo in sprejelo prepričljive zaključke. Med drugim je razpolagalo s ponudbo tožeče stranke in predračuni, s podpisanim zapisnikom o izročitvi nekaterih del, pozivom Ministrstva za okolje in prostor toženi stranki za dopolnitev vloge, z odgovorom tožene stranke ministrstvu in z računi tožeče stranke. Dokazi potrjujejo navedbe tožeče stranke, da je toženi stranki dobavila in vgradila energetsko varčno stavbno pohištvo, za katerega je tožena stranka uveljavljala finančne vzpodbude vlade. Sodišče prve stopnje ni potrebovalo pisne pogodbe in je pravilno obrazložilo, da je prodajna pogodba (enako pogodba o delu) bila veljavno sklenjena tudi ustno (prvi odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 - 97/07). Obrazložilo je tudi, da je tožeča stranka upoštevala dobropis toženi stranki, plačani del terjatve in da je vtoževala del dolga, ki še ni bil poravnan.

Tožena stranka, razen zaslišanja strank, ni predlagala dokazov. V bistvu je zanikala vsakršno dolžniško - upniško razmerje s tožečo stranko. Te ugovore je tožeča stranka s svojimi dokazi prepričljivo ovrgla, sodišče prve stopnje pa je po zavrnitvi ugovorov tožene stranke tudi glede višine utemeljeno sledilo dokazom tožeče stranke. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na katere dokaze je oprlo svojo sodbo in da odločitev pomeni kršitev načel pravne države. V nasprotju s temi načeli je naročanje blaga in storitev, po zahtevi za njihovo plačilo pa sklicevanje, da ni bila sklenjena pisna pogodba.

V pritožbi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, medtem ko pritožbeno sodišče ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu s prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08) je uporabilo ZPP, ki je veljal v času izdaje sodbe prve stopnje.

Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker niso bili priglašeni.