Jedro

Ob pravilnem zaključku, da ima tožeča stranka pravico do odškodnine za izgubljeni dobiček, ki predstavlja dobiček od pričakovane prodaje pločevink njenim kupcem (veletrgovcem), do katere pa ni prišlo zaradi škodnega dejanja, v višini razlike v ceni, je sodišče prve stopnje imelo podlago za uporabo določbe 216. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako: - da se zavrne tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od glavnice 42.344,49 EUR in - da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se nanaša na odškodnino iz naslova izgubljenega dobička, za znesek 8.764,43 EUR z zamudnimi obrestmi od 11.7.2012 dalje.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu III. in V. točke izreka.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep ter sodba sodišča prve stopnje v II., IV. in V. točki izreka potrdita.

IV. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, toženi stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške v višini 272,65 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi umika predloga ustavilo postopek za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka ). Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo postopek za znesek 13.458,68 EUR (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačati odškodnino tožeči stranki v višini 66.241,45 EUR in sicer iz naslova dejanske škode 42.344,49 EUR z zamudnimi obrestmi od 30.9.2002 dalje, iz naslova uničenja pokvarjenega blaga 8.284 EUR z zamudnimi obrestmi od 30.1.2007 do plačila in iz naslova izgubljenega dobička 15.611,88 EUR z zakonskimi obrestmi od 11.7.2002 dalje (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za zneska 100.342,64 EUR z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).Odločilo je še, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Proti odločbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se je pritožila proti sklepu o umiku tožbe (II. točka izreka) in zavrnilnem delu sodbe (IV. in V. točka izreka). V pritožbi je zatrjevala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Tožena stranka se je pritožila proti obsodilnem delu sodbe (III. točka in V. točka izreka). V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, da ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke Pritožba je delno utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v postopku na prvi stopnje ugotovilo naslednja relevantna dejstva.

Pravdni stranki sta bili v poslovnem razmerju že od leta 1995. Od takrat dalje je tožena stranka kot proizvajalec dobavljala tožeči stranki različne vrste pasje in mačje hrane v pločevinkah. Poslovanje pravdnih strank je potekalo tako, da je na podlagi posameznih naročil tožeče stranke tožena stranka dobavljala tožeči stranki naročene količine blaga.

Tri pošiljke v letu 2002 in sicer po računih št. 5346 z dne 29.7.2002, št. 5225231 z dne 8.8.2002 in št. 5465 z dne z dne 10.9.2002 v skupni količini 64.440 komadov so se izkazale za neustrezne. Določena količina pločevink je kmalu po prispetju k tožeči stranki eksplodirala. Analiza vzorca z dne 20.9.2002, ki jo je opravil Inštitut za higieno in patologijo prehrane živali pri Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani po naročilu tožeče stranke je pokazala, da so v pločevinki prisotne sulfitreducirajoče klostridije in mezofilne bakterije. Po mnenju navedene institucije preiskani vzorec zaradi prisotnosti sulfitreducirajočih klostridij ni ustrezal zahtevam Pravilnika o zdravstveni ustreznosti krme (Ur. l. RS 65/2002).

Tožeča stranka je zato in ker so tudi njeni kupci med tem časom že podali reklamacije zaradi eksplozij pločevink, vse pločevinke iz teh treh pošiljk umaknila iz prodaje.

Tožeča stranka je o eksplozijah pločevink obvestila toženo stranko, ki je po svojih zastopnikih večkrat prišla k toženi stranki in pregledala pločevinke iz predmetnih pošiljk, tako tiste, ki so eksplodirale kot tiste, ki niso. Nekaj pločevink pa je vzela, da bi jih po svojih strokovnjakih pregledala.

Pravdni stranki sta pred pravdo in med postopkom poskušali rešiti nastalo situacijo zaradi neustreznih pločevink, vendar do dogovora med njima ni prišlo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno glede na trditve tožeče stranke zaključilo, da so bile pločevinke iz predmetnih treh pošiljk obremenjene s stvarno napako, saj niso imele lastnosti, ki so potrebne za njihovo običajno rabo. Ugotovilo je še, da je šlo za skrito napako ter da je tožeča stranka o napaki pravočasno notificirala toženo stranko. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje zaključke, tožena stranka pa teh razlogov ni uspela s pritožbo izpodbiti.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svoje zaključke o skriti napaki predmetnega blaga na izvedensko mnenje Biotehniške fakultete z dne 28.9.2010. Dejstvo, da le-to temelji na analizi Inštituta za higieno in patologijo prehrane živali pri Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani (A2) le ene pločevinke ne vpliva na verodostojnost izvedeniškega mnenja. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je med možnimi vzroki za napihovanje pločevink in njihovo eksplozijo tudi obstoj mikrobakterij v vsebini pločevink, do uničenja katerih ni prišlo v postopku sterilizacije. Preživeli mikroorganizmi v pločevinkah namreč proizvajajo pline, ki pa povzročajo eksplozijo pločevink. Iz analize Inštituta za higieno in patologijo prehrane živali pri Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani izhaja, da so bile v vsebini pregledane pločevinke najdene mikrobakterije, ki niso zgolj nevarne za zdravje (sulfitrerducirajoče cklostridiji), ampak tudi drugi mikroorganizmi, zaradi katerih lahko pride do tvorjenja plinov in napihovanja pločevinke ter posledično eksplozije (mezofilne bakterije). Ob upoštevanju, da je v kratkem času po prispetju predmetnih pošiljk prišlo do eksplozije precejšnega števila pločevink, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so vse pločevinke iz teh pošiljk obremenjene z enako napako.

10. S sklicevanjem na izvedeniško mnenje je sodišče prve stopnje smiselno zavrnilo trditve tožene stranke, s katerimi je nasprotovala odgovornosti za ugotovljene napake pločevink iz predmetnih pošiljk. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je rezultat dokaznega postopka z izvedencem pokazal na odgovornost tožene stranke kot prodajalca pločevink, zaradi česar sodišču prve stopnje ni bilo potrebno še posebej odgovarjati na drugačne trditve tožene stranke. Iz istega razloga pa se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati do mnenja, ki ga je podal Institut Nehring GmbH z dne 21.1.2007, saj ga je tožena stranka povzela v svojo trditveno podlago, ki jo je kot rečeno sodišče prve stopnje zavrnilo.

11. Tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje selektivno obravnavalo dokazne listine ne drži, saj je upoštevalo vse dokaze, ki so bili na razpolago. Iz podatkov v spisu izhaja, da je prav tožena stranka v dokazne namene predlagala dokaz z izvedencem, vendar na poziv sodišča ni pravočasno podala nobenega predloga o vprašanjih, na katere naj odgovori izvedenec. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je izvedensko mnenje jasno, zaradi česar je pravilno zavrnilo predloge obeh strank za dopolnitev izvedenskega mnenja.

12. Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala konkretnih trditev o vzroku, zaradi katerega naj bi prišlo do eksplozije pločevink, saj je naštela zgolj možne vzroke, kar je presplošno, da bi se lahko utemeljeno razbremenila odgovornosti. Tudi sklicevanje na mnenje Instituta Nehring GmbH z dne 21.1.2007 ni upoštevno, saj iz njega ne izhaja, da je izključil vzrok za eksplozijo pločevink, kot ga je zatrjevala tožeča stranka in ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitek, da je vzorec le ene pločevinke, na podlagi katerega tožeča stranka zatrjevala neustreznost vseh treh pošiljk nerelevanten, ne drži. Tožena stranka je imela možnost sama preizkati vzroke eksplozij, pa tega ni storila. Iz mnenja Instituta Nehring GmbH pa izhaja, da je tožena stranka predložila v pregled komaj štiri pločevinke, kar ni bistveno več.

13. Drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno povzelo vsebino odgovora na reklamacijo z dne 17.9.2009 (A109). Iz nje ne izhaja, da bo tožena stranka krila tudi stroške izgube dobrega imena tožeče stranke. Vendar sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev ni oprlo na vsebino te listine, zaradi česar ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339.člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno zaključilo, da je tožena stranka zaradi ugotovljenih skritih napak na predmetnih pločevinkah odškodninsko odgovorna tožeči stranki, saj ni pravilno izpolnila svoje pogodbene obveznosti.

15. Tožeča stranka je navajala, da je zaradi nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti s strani tožene stranke utrpela škodo, in sicer navadno škodo in izgubljeni dobiček. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka z vlogo z dne 30.1.2007 tožbeni zahtevek zvišala na znesek na skupni znesek 180.042,77 EUR, nato pa ga je v vlogi z dne 16.9.2008 dokončno opredelila, tako, da je zahtevala plačilo skupno 167.669,60 EUR. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izdalo posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe po oceni pritožbenega sodišča ni vplivalo na pravilnost sodbe, saj se je tožena stranka v postopku na prvi stopnji spustila v obravnavanje dokončno postavljenega tožbenega zahtevka, ki po vsebini predstavlja ustalitev škode.

16. V zvezi s pokvarjenimi pločevinkami je tožeča stranka zahtevala povrnitev plačila prvih dveh pošiljk v skupni višini višini 28.035,98 EUR. V zvezi z pokvarjenimi pločevinkami je uveljavljala tudi stroške za veterinarske preglede pločevink ob uvozu v skupni višini 237,29 EUR, stroške pristojbin ob uvozu blaga v skupni višini 95,55 EUR, stroške carine za vse tri pošiljke v skupni višini 6.336,02 EUR. Nadalje je tožeča stranka uveljavljala kot škodo stroške za prevoz pločevink nazaj v svoje skladišče in stroške sortiranja teh pločevink v skupni višini 7.065,71 EUR. Tožeča stranka je zaradi eksplodiranih pločevink imela še stroške za kemično čiščenje enega vozila (41,73 EUR, stroške za čiščenje svojega skladišča (2542,97 EUR) in čiščenja skladišča njene stranke A. (79,07 EUR). Uveljavljala je tudi stroške pregleda blaga in za izstavitev certifikartov, ki jih je opravila družba I., d. d., v skupni višini 528,92 EUR ter stroške analize vzorcev, ki jih je opravil Inštitut za higieno in patologijo prehrane živali v višini 1.607,11 EUR prav tako pa še stroške za uničenje pločevink in odvoz uničenih pločevink v višini 9.464,57 EUR.

17. Tožeča stranka je predložila za vse stroške, ki jih je uveljavljala kot škodo zaradi neustreznih pločevink, račune in dokazila, da je stroške plačala, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izkazala, da so ji stroški nastali. Pri določitvi višine stroškov se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca S. P. z dne 18.6.2012, ki je pregledal dokumentacijo, ki jo je tožeča stranka priložila in podal izračun vsote materialnih stroškov, ki izhajajo iz nje.

18. V postopku na prvi stopnji je tožena stranka na splošno nasprotovala vsem s strani tožeče stranke zatrjevanim stroškom. Konkretno pa je nasprotovala zatrjevani količini uničenih pločevink in v zvezi s tem stroškom uničenja le-teh.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila celotna količina vseh treh pošiljk pasje hrane obremenjena s stvarno napako. Pri tem je pravilno sledilo zatrjevanju tožeče stranke, da je zaradi ugotovljene mikrobiološke neustreznosti vsebine pločevink, ki je potencialno strupena in tako nevarna za zdravje ljudi in živali, celotno količino teh treh pošiljk umaknila iz prodaje in uničila, kolikor že niso bile uničene v posledici eksplozij. Tega zaključka tožeča stranka s posplošenimi pritožbenimi navedbami o spornosti količine neustreznih pločevink, ni uspela izpodbiti. Hkrati pa tudi ne višine ugotovljenih stroškov v zvezi z uničenjem le-teh.

20. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na izvedenčeve pomisleke glede določenih stroškov, saj tožena stranka sama v postopku na prvi stopnji takšnih pomislekov ni pravočasno izrazila. Glede na to pa se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno argumentirano opredeljevati do stališč sodnega izvedenca, ampak le do stališč pravdnih strank. Nedovoljeno pritožbeno novoto pa predstavlja nasprotovanje tožene stranke računom št. 45, št. 46 in št. 52, zaradi česar jo pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znaša izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti prodaje pokvarjenih pločevink 6.865,45 EUR. Ob dejstvu, da tožeča stranka ni izkazala marže (RVC) v zatrjevani višini 58% se je sodišče prve stopnje pri izračunu izgubljenega dobička pravilno oprlo na povprečje marž (RVC), ki jih je tožeča stranka v predhodnem obdobju dosegala pri prodaji enakovrstnih izdelkov. Ob pravilnem zaključku, da ima tožeča stranki pravico do odškodnine za izgubljeni dobiček, ki predstavlja dobiček od pričakovane prodaje pločevink njenim kupcem (veletrgovcem), do katere pa ni prišlo zaradi škodnega dejanja, v višini razlike v ceni je sodišče prve stopnje imelo podlago za uporabo določbe 216. člena ZPP. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

22. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom odpravilo napako, na katero je pritožba opozorila glede teka zamudnih obresti od odškodnine za izgubljeni dobiček. Pritožbeno sodišče se zato s to trditvijo ni ukvarjalo.

23. Utemeljeno pa pritožba napada sodbo v delu, ki se nanaša na odškodnino za izgubljeni dobiček zaradi nezmožnosti realizacije letnega plana prodaje za leto 2002. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je škodni dogodek v vzročni zvezi s dejstvom, da tožeča stranka ni izpolnila plana prodaje tega leta. Utemeljeno je namreč zatrjevanje tožene stranke, da ni bila dolžna tožeči stranki stranki dobavljati pločevink do konca leta 2002. Sklicevanje tožeče stranke na utečeno dalj časa trajajoče poslovanje strank ni upoštevno, saj tožene stranke ni zavezovalo, da dobavlja pasjo hrano tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno sklepalo iz dejstva, da sta pravdni stranki dalj časa poslovno sodelovali na obveznost tožene stranke tožeči stranki dobavljati pasjo hrano kadarkoli oziroma do konca leta 2002. Ker pa tožena stranka dejansko takšne dolžnosti ni imela ni odškodninsko odgovorna za neuresničitev plana prodaje tožeče stranke za leto 2002. 24. Pritožba utemeljeno nasprotuje sodbi sodišča prve stopnje tudi v delu, glede zamudnih obresti od zneska 42.344,49 EUR od 30.9.2002 dalje.

25. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (1. in 2. odst. 335. člena OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (1. odst. 336. člena OZ). Zastaranje pa nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člena OZ).

26. V predmetnem primeru je tožeča stranka terjala plačilo dejanske škode višini 42.344,49 EUR, ki ji je nastala zaradi prekršitve pogodbene obveznosti, ki je zapadla v plačilo z vložitvijo tožbe 30.2.2002. Takšna terjatev zastara v času določenem za zastaranje te obveznosti (3. odst. 352. člena OZ). Gre za obveznost iz gospodarske pogodbe, ki zastara v treh letih (1. odst. 349. člena OZ).

27. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka postavila zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dejanske škode, ki je zapadla kot rečeno v plačilo 30.9.2002 šele z vlogo z dne 30.1 2007. Do tega dneva bi terjatev iz naslova dejanske škode že zastarala, saj bi triletni zastaralni rok potekel 30.9.2005. To pa pomeni, da je zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti od dejanske škode v višini 42.344,49 EUR do tega dneva zastaral, glede na določbo 344. člena OZ saj gre za stransko terjatev.

28. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi delno ugodilo in tožbeni zahtevek za odškodnino za neuresničitev plana za leto 2002 v višini 8.764,43 EUR in za zakonite zamudne obresti od zneska 42.344,49 od 30.9.2002 dalje, zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke Pritožba ni utemeljena.

29. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka z vlogo z dne 17.2.2003 delno umaknila tožbo. Iz vloge tožeče stranke izhaja, da je tožbo umaknila za znesek 13.458,69 EUR. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zapisalo znesek 13.458,68 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da razlika v zneskih predstavlja očitno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadar koli odpravi.

30. Navedena očitna pomota pa ni vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

31. Zmotna je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo delne zavrnitve tožbenega zahtevka. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka je z vlogo z dne 19.9.2008 zahtevala plačilo odškodnine v skupni višini 167.669,60 EUR, s predhodno vlogo z dne 30.1.2007 pa je zahtevala skupno 180.042,77 EUR. Tožbeni zahtevek za razliko v višini 12.373,17 EUR ni umaknila, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tej višini pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

32. Sodišče prve stopnje je podalo jasne in logične razloge, s katerimi je utemeljilo višino prisojene odškodnine, zaradi česar ni bilo dolžno še posebej podajati razloge za zavrnjeni del tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju višine dejanske škode oprlo na seštevek izkazanih stroškov, kot jih je izračunal izvedenec. Takšno nalogo je izvedencu predlagala tožeča stranke, njegovemu izračunu pa v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala. Očitno pa je, da je prišlo do določenih razlik, zaradi različnih tečajev, ki sta jih uporabila izvedenec in tožeča stranka.

33. Tožena stranka tudi neutemeljeno napada zaključke sodišča prve stopnje glede višine škode iz naslova izgubljenega dobička, ki temeljijo na ugotovitvah izvedenca S. P. Tožena stranka s posplošenimi trditvami, da izvedenec ni upošteval določb ZGD in ZDDPO ni uspel izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo izvedeniško mnenje izvedenca ekonomske stroke izdelano skladno s pravili stroke.

34. V postopku na prvi stopnji je izvedenec je v svojem dopolnjenemu mnenju z dne 18.6.2012 pojasnil, zakaj pripombe tožeče stranke glede davka od dobička ne more upoštevati. Zato ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenčevemu izračunu.

35. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke iz naslova stroškov napora in aktivnosti za razrešitev nastale situacije. Z razlogi, ki jih je o tem podalo sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša. Tožeča stranka pa jih s pritožbo ni uspela izpodbiti, saj v njej ponavlja razloge, ki jih je že zavrnilo sodišče prve stopnje s pravilnimi razlogi.

36. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

37. Pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve o pravdnih stroških ne glede na delni pritožbeni uspeh tožene stranke. Pri tem se sklicuje na enake razloge, ki jih je podalo sodišče prve stopnje in ocenjuje, da drugačna odločitev ni utemeljena.

38. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Z odgovorom na pritožbo pa ni pripomogla k odločitvi o pritožbi tožene stranke, zaradi česar tudi sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 155. člena ZPP).

39. Pritožbeno sodišče je priznalo toženi stranki pritožbene stroške po Odvetniški tarifi 2003 za sestavo pritožbe 1.375 točk, 2% materialnih stroškov (skupaj 772,50 EUR) in sodno takso v višini 1.324,82 EUR. Ob upoštevanju, da je tožena stranka s pritožbo uspela v obsegu 13% je tožeči stranki naložilo, da mora povrniti toženi stranki znesek 272,65 EUR.