Jedro

Pravno razmerje, ki je predmet te pravde, ni delovno razmerje A. A. (ki je nedvomno prešlo z njene prednice na prvo toženko), temveč razmerje med javnim zavodom, ki iztožuje odškodnino, ker je moral plačevati delavčevo zdravljenje in nadomestila njegove plače, ko ta ni bil zmožen za delo, in za delovno nezgodo odgovornim delodajalcem. Ko delitveni načrt jasno in določno ne razporeja, na koga preide to obveznostno razmerje, je odločilno, da se je delavec poškodoval v okvirih izvajanja tiste dejavnosti, ki se je z njene pravne prednice (ki je ohranila zgolj kabelsko dejavnost) prenesla na prvo toženko. Ta dejavnost in sporna obveznost sta tesno povezani, tvorita nekakšen zaokrožen premoženjski sklop ali podjetniško celoto in je zato takšna razlaga bližje pojmu obveznosti prenosne družbe v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na prevzemno družbo po delitvenem načrtu, v smislu šestega odstavka 623. člena ZGD-1.

Varovalni obroč lestve je zelo verjetno segal preko ravnine ograje podesta, zagotovo pa ji je bil preblizu; sestop ni bil enostaven, treba se je bilo tlačiti za ograjo, zlahka pa je bilo nanjo stopiti. Zanemarjeno je bilo tveganje padca v globino.

Preozek podest oziroma njegova ograja, postavljena preblizu hrbtnemu varovalu lestev, tako da jo lahko sestopajoči z nogo nehote doseže in stopi nanjo, je bila torej jasno predvidljiv vir nevarnosti za hudo poškodbo. Ta in takšna predvidljivost pa že vzpostavlja tudi odškodninsko odgovornost po splošnih pravilih.

Pritožbeno sodišče se samo ne ozira k vsemu gradivu, ki je bilo zbrano v prvostopenjskem sojenju. Svojega sojenja ne začne tako, da najprej preuči ves prvostopenjski spis. Vedno izhaja iz izpodbijane sodbe.

Izrek

I.Pritožbi toženk proti sodbi sodišča prve stopnje se zavrneta in se ta sodba potrdi.

II.Prvotoženkina pritožba proti sklepu sodišča prve stopnje se zavrne in se ta sklep potrdi.

III.Pritožnici sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba in sklep

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki solidarno dolžni tožniku plačati 17.570,26 EUR z obrestmi, v presežku (glede plačila 4392,37 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je napovedalo poseben sklep, ki bo upošteval razmerje pravdnega uspeha tožnika in toženk 80 : 20 %. Izdalo ga je po dveh tednih, po njem morata toženki tožniku povrniti 520,34 EUR z morebitnimi obrestmi, ravno tako v solidarni zavezi.

2.Toženki vsaka s svojo pritožbo izpodbijata ugodilni del sodbe, prva toženka pa se pritožuje še zoper sklep o stroških. Tožnik ni odgovoril na nobeno od pritožb.

Povzetek in materialnopravni preizkus sodbe sodišča prve stopnje

3.Pritožbeno sodišče soglaša s plačilom, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Na nekaj mestih sicer drugače od njega ocenjuje, katera pravila materialnega prava je treba uporabiti na poti do te iste končne pravne posledice.

Z njim se strinja, da je prvotoženkina obveznost utemeljena z določbo prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), da ima tožeči zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) pravico do povrnitve škode od delodajalca, če se je delavec poškodoval zaradi delodajalčevih opustitev ukrepov varstva pri delu, kot se je 29. 11. 2018 A. A., ko je opravljal elektroinštalacijska dela pri zamenjavi razsvetljave v brusilnici drugotožene steklarne. Drugače kot prvostopenjsko pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da druge toženke, ki je bila prvotoženkini univerzalni pravni prednici naročila izvedbo navedenih del, ni mogoče imeti za poškodovančevo delodajalko (tudi ne kot t. i. dejanskega delodajalca po kriterijih iz sodbe II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015, v vlogi katerega je Vrhovno sodišče prepoznalo tamkajšnjega glavnega izvajalca; prim. še sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 79/2022 z dne 13. 9. 2022, ki je ob istih kriterijih v tej vlogi zavrnilo videti glavnega izvajalca v svoji zadevi; samo zato, ker je delavec drugotožene naročnice, ki je skladno s Sporazumom o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu za to toženko skrbel za varnost pri delu in delavce peljal na mesto, kjer bodo delali, to še ne pomeni, da je ta toženka organizirala in nadzirala dela, ki jih je opravljal in pri opravljanju katerih se je poškodoval prvotoženkin delavec). Kljub temu tudi ona odgovarja, in to po pravilu iz druge povedi prvega odstavka 86. člena ZZVZZ, da ima ZZZS pravico do povrnitve škode od vsakogar, ki je iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja zavarovane osebe.

Solidarnost toženk pri njuni obveznosti plačila po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja iz četrtega, ampak prvega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki to pravno posledico določa za primer, da škodo povzroči več oseb skupaj.

Nadalje je bilo za sodišče prve stopnje pri tem, da se je A. A. poškodoval, ko je še delal za prvotoženkino pravno prednico in še preden je prišlo do njene delitve (oddelitve s prevzemom), pomembno to, da so se skladno z delitvenim načrtom na prvo toženko prenesla vsa pravna razmerja, povezana s predmetom oddelitve, vključno s pogodbami o zaposlitvi, sklenjenimi s 76 delavci, med katerimi je bil tudi A. A. (točka 10.1. delitvenega načrta). Vendar pa s stališča šestega odstavka 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) - po katerem "preide z delitvijo […] na prevzemno družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem[, …] prevzemna družba pa kot univerzalna pravna naslednica vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba" - po oceni pritožbenega sodišča pravno razmerje, ki je predmet te pravde, vendarle ni delovno razmerje A. A. (ki je nedvomno prešlo z njene prednice na prvo toženko), temveč razmerje med javnim zavodom, ki iztožuje odškodnino, ker je moral plačevati delavčevo zdravljenje in nadomestila njegove plače, ko ta ni bil zmožen za delo, in za delovno nezgodo odgovornim delodajalcem. V okoliščinah, kot so v tej zadevi, ko delitveni načrt jasno in določno ne razporeja, na koga preide to obveznostno razmerje (možno je, da tega razmerja sestavljalec načrta ni poznal niti ni mogel anticipirati), je po oceni pritožbenega sodišča odločilno, da se je delavec poškodoval v okvirih izvajanja tiste dejavnosti, ki se je z njene pravne prednice (ki je ohranila zgolj kabelsko dejavnost - gl. točko 1.4. delitvenega načrta) prenesla na prvo toženko. Ta dejavnost in sporna obveznost sta tesno povezani, tvorita nekakšen zaokrožen premoženjski sklop ali podjetniško celoto in je zato takšna razlaga bližje pojmu obveznosti prenosne družbe v zvezi s premoženjem, ki je prešlo na prevzemno družbo po delitvenem načrtu, v smislu šestega odstavka 623. člena ZGD-1.

Poleg tega in neoziraje se na to, je primerno pripomniti, da četudi dejstva iz tega okvira niso bila pretresena niti morda sploh ne zatrjevana na prvi stopnji, je prvotoženkina zaveza skoraj zanesljivo utemeljena tudi s pravilom iz prve povedi 636. člena ZGD-1, da so za vse obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, udeležene pri delitvi, vsaka do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za obveznosti, ki so ji bile dodeljene v delitvenem načrtu. Prisojenih okoli dvajset tisoč evrov je namreč skoraj zanesljivo v okvirih neto aktiv, ki so ob delitvi pripadle prvi toženki.

4.A. A. se je poškodoval v drugotoženkini brusilnici, ko je sestopal po fiksni lestvi, vendar nazadnje ni dosegel podesta, kamor je vodila lestev, temveč je stopil na njegovo varovalno ograjo, tam izgubil ravnotežje in padel okoli šest metrov globoko (med padcem je prebil še nepohoden montažni strop). Mesto nezgode je bilo videti tako (reproducirana je fotografija stanja takoj po nesreči iz dokazne priloge B 3, gl. 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe):

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki je pri tem sledilo izvedencu, je varovalni obroč lestve zelo verjetno segal preko ravnine ograje podesta (to ni povsem zanesljivo zaradi kota, pod katerim je narejena zgornja fotografija), zagotovo pa ji je bil preblizu; sestop ni bil enostaven, treba se je bilo tlačiti za ograjo, zlahka pa je bilo nanjo stopiti (prim. zlasti 11. točko obrazložitve, na dnu 13. in na vrhu 14. strani). A. A. je smel delo po svoji pogodbi o zaposlitvi opravljati na zavarovani višini, kakršna pa ta na navedenem kritičnem mestu ni bila. Pritožbeno sodišče sicer ne sledi prvostopenjskemu, da je bila kršena določba prvega odstavka 55. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, da mora delodajalec zagotoviti, da so območja v delovnih prostorih, kjer zaradi narave dela obstaja možnost padcev v globino, opremljena z napravami, ki preprečujejo dostop nepooblaščenim delavcem. Ne gre namreč za to, da za "dostop na ograjo", kamor je stopil A. A., ta ni bil pooblaščen, kakšen drug delavec pa bi morda lahko bil. Bistveno je, da je bilo na tistem kritičnem mestu zanemarjeno tveganje padca v globino in gre v resnici za kršitev prve povedi drugega odstavka 55. člena navedenega pravilnika, da mora delodajalec uvesti ustrezne varnostne ukrepe, s katerimi zavaruje delavce, ki so pooblaščeni za vstop na nevarna območja, pred tveganjem padca v globino.

Glede tega, kako bi bilo treba obvladati to tveganje, pa se pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, ki se je sklicevalo na izvedenca, da bi bila lahko - t. p. morala bi biti - pod podestom montirana na primer lovilna mreža, ki bi tudi po padcu čez ograjo preprečila padec v globino. Pravilna je tudi pravna kvalifikacija. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na točko 7.3. razdelka C (Dodatne zahteve za zagotovitev varnosti in zdravja pri gradbenem delu) Priloge IV (Zahteve za varnost in zdravje na gradbiščih) Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju: Uredba) v delu, ki določa, da kadar ustrezne "varnostne ograje iz tehnoloških razlogov ni možno izvesti, je nezavarovano delovno mesto na višini, katero bi po določilih iz 6. točke moralo biti zavarovano, potrebno zavarovati z lovilnimi mrežami, lovilnimi odri ali je varnost delavcev [treba] zagotoviti na drug način." Po napotilu iz tega citata so po oceni pritožbenega sodišča relevantne še določbe podtočke 6.3. (Delovna mesta na višini), zlasti del podtočke 6.3.1., ki se glasi: "Delovna mesta, s katerih obstaja možnost padcev v globino, morajo biti zavarovana […] nad višino 1 metra od tal na stopniščih, rampah, prehodih [in isto velja za] vse odprtine in poglobitve v tleh, medetažnih konstrukcijah, na strehah." To ne zajema zgolj mest, kjer delavec neposredno opravlja delo, temveč tudi dostope do njih.

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s prvostopenjskim, da je bila kršena tudi določba druge povedi drugega odstavka 55. člena zgoraj navedenega pravilnika, da navedeno nevarno območje kot takšno ni bilo jasno označeno s predpisanimi znaki.

5.Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zgoraj navedeno prvotoženkino kršitev neustreznega fizičnega varstva pred padcem v globino samo še drugače pravno kvalificiralo, ko je štelo, da je bila prekršena tudi določba tretjega odstavka 130. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, po kateri mora delodajalec zagotoviti dostop do začasnega delovnega mesta na višini, tako da prehod v obeh smereh med sredstvi za dostop in ploščadmi, etažami ali prehodi ne predstavlja dodatnega tveganja za padec. Ne bi naj bila spoštovana niti določba drugega odstavka 133. člena tega pravilnika, da če je to potrebno zaradi zagotovitve varnosti in zdravja pri delu, mora delodajalec zagotoviti namestitev varoval za preprečevanje padcev. Pritožbeno sodišče se posebej ne izreka o pravilnosti teh kvalifikacij, ker to za odločitev v tej zadevi ni nujno. Načeloma je pogoj, da se navedeni pravilnik uporabi, da gre tudi pri fiksni lestvi za delovno opremo (prim. 1. člen tega pravilnika), ali je tako, pa lahko ostane v tej zadevi odprto. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pri vprašanju obstoja odškod­ninske odgovornosti, kot je v tej zadevi, ni v nobeno pomoč pravilo, da so stvari, trajno spojene z nepremičnino, njene sestavine (8. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ), in torej po stališču toženk domnevno ne oprema. Vendar pa to pravilo ureja stvarnopravna razmerja, zato od njega ne more biti odvisno, ali je koga zavezovala kakšna dolžnost, da se pri uporabi lestev nihče ne bi poškodoval.

6.Nadalje je z izvedenčevo pomočjo sodišče prve stopnje kot kršitev obeh toženk prepoznalo to, da druga ni izdelala, prva pa zato ne podrobno preučila, kot bi bila sicer morala, varnostnega načrta, ki ga mora pred začetkom dela na gradbišču z dvema ali več izvajalci zagotoviti naročnik ali nadzornik projekta skladno s šes­tim v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Uredbe. Tam bi med drugim moral biti določen način varnega dostopa na delovna mesta na višini ter označitve in zavarovanja nevarnih mest (osma alineja 1. točke Priloge V Uredbe). S tem se pritožbeno sodišče strinja.

7.In še nazadnje glede podlage, druga toženka sicer najbrž je bila nekogaršnja delodajalka, vendar ne poškodovančeva. Zato pritožbeno sodišče prvostopenjskemu ne sledi (gl. 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je zanjo relevantna obveznost po že navedenem Pravilniku o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ki da je ni izpolnila oziroma tega ne dokazala, da periodično - z največ 36-mesečno periodo - pregleduje delovno opremo (gl. 43. člen tega pravilnika). Ni torej utemeljen zaključek, da drugotožena steklarna ni dokazala, da je zagotovila varno uporabo delovne opreme v smislu (šeste alineje) 19. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). To sicer lahko drži, vendar glede poškodovanega delavca ni (neposredno) relevantno, ker ni bila njegova delodajalka.

8.Pač pa se ključni razlog, iz katerega po presoji pritožbenega sodišča z vidika druge pravne kvalifikacije izhaja tudi drugotoženkina odškodninska odgovornost, kaže skozi prvostopenjske ugotovitve takoj v nadaljevanju (gl. nadaljevanje 10. točke). Sodišče prve stopnje je pritrjevalo izvedencu, da bi se ob drugotoženkinih rednih pregledih "na neki točki oz. na enem od pregledov gotovo izpostavilo, da lestev s hrbtnim varovalom in pripadajočim podestom ni konstruirana na način, da bi se preprečilo tveganja".

Bodisi bi se "pojavila zahteva po tem, da se lestev premontira oz. prestavi na način, da dostop z lestve ne bo več tako ozek, bodisi da se razširi podest in varovalna ograja prestavi na rob razširjenega podesta in bi to spet pomenilo, da se (katerikoli) delavec, ki bo sestopal, ne bo tlačil za ograjo oz. ne bo izpostavljen tveganju, da lahko stopi na rob varovalne ograje namesto na podest (in potem izgubi ravnotežje ter pade v globino)".

Preozek podest oziroma njegova ograja, postavljena preblizu hrbtnemu varovalu lestev, tako da jo lahko sestopajoči z nogo nehote doseže in stopi nanjo, je bila torej jasno predvidljiv vir nevarnosti za hudo poškodbo. Ni bistveno, da je sodišče ugotovilo, da bi se to pokazalo ob periodičnih pregledih delovne opreme, temveč očitnost te nevarnosti; ta očitnost je otipljiva tudi iz ocene zaslišanj poškodovanega delavca in njegovih kolegov v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe: "Priče, predvsem te, ki so se tam gibale in so zato najbolj verodostojne, so izpovedale, da je bilo med lestvijo in pa ograjo zelo malo prostora. Govora je recimo o dolžini 40 do 50 cm max (zavarovanec tožeče stranke), pa o 30 cm od lestve do [ograje] podesta (priča B. B. [gl. prepis njegovega zaslišanja, str. 15]) pa o tem, da se je bilo treba stisniti k lestvi in potem sestopiti dol na podest (priča C. C.), da je bilo med lestvijo in ograjo 30, 40 cm oz. dolžina čevlja (priča D. D.). Oseba je morala biti vitkega stasu, da se je stlačila za ograjo oziroma je bil sestop z lestve pravzaprav narejeno tako, da je tisti, ki je po lestvi sestopal, na ograjo (lahko) stopil nevede, ker je bilo tako malo prostora med lestvijo in ograjo, da ni bilo nepričakovano, da je delavec, ki je sestopal, ograjo uporabil za enakovreden oz. sestavni del poti navzdol." (Prva toženka v pritožbi graja, da je sodišče prve stopnje uporabilo izraz (s)tlačiti se, vendar ta zelo dobro povzame ugotovljeno stanje.) Ta in takšna predvidljivost pa že vzpostavlja tudi drugotoženkino odškodninsko odgovornost po temeljnem načelu, da se mora vsakdo vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (10. člen OZ), in po splošnem pravilu, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ; o objektivni predvidljivosti nastanka škode kot kriteriju protipravnosti ravnanja, vključno z opustitvenim, gl. še N. Plavšak v M. Juhart in N. Plavšak, urednika: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 701-704). Po oceni pritožbenega sodišča ta lestev sicer ni bila nevarna stvar v smislu 149. člena OZ, saj je krivdna odgovornost pravilo, objektivna pa izjema in jo je kot takšno treba tolmačiti ozko. Sodobno pravo je zožilo doseg objektivne odgovornosti na stvari in dejavnosti, ki že same po sebi, manj pa glede na vsakokratne okoliščine primera, pomenijo povečano nevarnost. Če namreč nekaj postane nevarno šele zaradi določenih okoliščin, je te večinoma možno pripisati ravnanju ali opustitvam določenih oseb. Takšne primere je bolj ustrezno presojati v okvirih krivdne odgovornosti, saj to sili tiste, ki ne ravnajo ustrezno, da svoje ravnanje v prihodnosti uskladijo s tem, kar se od njih glede na njihov položaj pričakuje (to stališče je to sodišče tako izrazilo že v zadevi II Cp 3674/2012).

8. Sodišče prve stopnje je vsestransko ovrednotilo prispevek A. A. k nesreči, izhajajoč iz njegove dolžnosti, da tudi sam skrbi za svojo varnost pri delu. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom in zaključku iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil delavčev prispevek 20 %. Ob tem še poudarja, da je ta zaključek pravilen glede na zgoraj, v tem razdelku opisane in potrjene kršitve prve in druge toženke, in to celo že samo zaradi neizvedbe fizičnih varnostnih ukrepov pred tveganjem padca v globino (odsotnost lovilnih mrež ali odrov). Ta kršitev je bila po oceni pritožbenega sodišča glavna in najresnejša, le komplementarni pa sta bili opustitvi označitve nevarnega območja in priprave varnostnega načrta, ki bi med drugim obravnaval varnost dostopa do delovnih mest na višini ter označitev in zavarovanje nevarnih mest. Izpodbijana sodba vsebuje razloge tudi o drugih kršitvah, ki pa so obstranskega pomena in se ta obrazložitev z njimi ne ukvarja.

9. Delno drugačne pravne kvalifikacije na pritožbeni stopnji so bile vse v okvirih, ki bi jih skrbna stranka mogla predvideti, zato stališča pritožbenega sodišča niso terjala nikakršnega dodatnega izjavljanja strank (prim. drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Neutemeljenost prvotoženkine pritožbe

10. V tej pritožbi je velik razkorak med njenim močno pretiranim obsegom (57 strani) in njeno vsebinsko praznostjo. Ta razkorak meji na zlorabo pravice, zagotovo pa je v nasprotju z načelom, da se je treba skrbno pravdati (prim. prvi odstavek 11. člena ZPP), kar vključuje prizadevanje za selekcijo bistvenega od nebistvenega in osredotočenje samo na prvo od tega dvojega.

11. Pritožbeno sodišče se samo ne ozira k vsemu gradivu, ki je bilo zbrano v prvostopenjskem sojenju. Svojega sojenja ne začne tako, da najprej preuči ves prvostopenjski spis. Vedno izhaja iz izpodbijane sodbe. Ta mu večinoma zadostuje in praktično mora le njo prebrati, da lahko opravi preizkus po uradni dolžnosti, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in ali obstajajo nekatere absolutno bistvene procesne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zunaj teh okvirov pa mora vsak pritožnik, da bi lahko upal na uspeh, svoje razloge usmeriti zoper izpodbijano sodbo. Z njo se mora soočiti, tj. utemeljiti, kaj naj bi bilo z njo ali v procesu njenega nastanka narobe in zakaj, npr. da je pravočasno navajal oziroma predlagal določena dejstva ali dokaze, vendar ostal v negotovosti, ali jih sodišče ni kar prezrlo; da je narobe ocenilo določene dokaze itd. Svojih razlogov ne more uveljaviti mimo izpodbijane sodbe. Prva toženka pa namenja obsežne pasuse zatrjevanju dejanskih okoliščin, povzemanju vsebine listin in prepisovanju svojih vlog ter svojim pravnim stališčem, ki niso neposredno in jasno ali sploh kakorkoli povezani z zaključki in ugotovitvami sodišča prve stopnje (tipičen, a še zdaleč ne edini tak del je celotna 2. točka obrazložitve pritožbe: ni jasno, čemu se pritož­nica sklicuje na mnenje E. E., da se na zadevnih lestvah ni bilo treba vpenjati z varnostnim pasom, saj izpodbijana sodba ne temelji na očitku, da se je delavec poškodoval, ker ne bi bil vpet; ravno tako ni jasno, čemu poudarek na zaključku iz tistega mnenja, da "delavec nevarno opravilo (sestopanje po kovinski lestvi) ni opravil z ustrezno pozornostjo in skrbjo za varno delo, pri čemer je očitno hote ali nehote stopil na zgornjo horizontalno konstrukcijo kovinske og­raje", ko pa je bilo vse to v izpodbijani sodbi že upoštevano in natančno ovrednoteno v okviru delavčevega soprispevka k nezgodi). Ni utemeljeno pričakovanje, da bo pritožbeno sodišče samo povezovalo takšne dele pritožbe z morebitnimi napakami izpodbijane sodbe. Te bi tedaj iskalo samo, tj. po uradni dolžnosti in v nasprotju z razmejitvijo iz 350. člena ZPP. Delov, ki niso konkretna in neposredna kritika izpodbijane sodbe ali procesnih dejanj ali opustitev sodišča v postopku, v katerem je tista sodba nastala, pritožbeno sodišče v tej sodbi (razen zgornjega zgleda) ne analizira niti sploh ne povzema.

12. Po prvih dveh odstavkih prvotoženkine pritožbe (v katerih je podobno stališče, vendar drugačen končni pravni zaključek glede univerzalnega pravnega nasledstva med delodajalko A. A. v času njegove nesreče in prvo toženko, kot je bilo pojasnjeno v prejšnjem razdelku te obrazložitve) se prvi ustrezno izpeljan očitek (konkretno kaj naj bi bilo v izpodbijani sodbi narobe in zakaj) pojavi šele na 15.-16. strani, k njemu pa se je pritožnica nato povrnila še na 50. strani. Niti ta pa ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso, pri viru katere je sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 751/2006 z dne 16. 10. 2007. Iz nje ne izhaja ("dogma"), da je ZZZS nezmotljiv in da v njegove račune ni dopustno podvomiti, kar za pritožnico ni sprejemljivo. Pač pa je v tisti sodbi pojasnjeno, da je tožnik oseba z javnimi pooblastili, katere organiziranost in pristojnosti določa zakon. Ker njegovega poslovanja ne usmerjajo zasebni interesi niti ga ne ogrožajo običajni poslovni riziki, se predpostavlja, da svoje obveznosti v skladu s svojimi javnimi pooblastili korektno izpolnjuje. Zato je v primeru uveljavljanja regresnih zahtevkov dolžan dokazovati lastna plačila in utemeljenost s strani izvajalcev zdravstvenih storitev izdanih računov, le če obstojijo tehtne okoliščine, ki vzbujajo resen dvom v to, da svojih obveznosti ni izpolnil oziroma da jih je izpolnil brez upravičenega temelja (npr. plačal zdravstvene storitve, ki niso bile opravljene). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi iz 20. točke izpodbijane sodbe, da prva toženka ni navedla tehtnih (pravzaprav nobenih konkretnih, povezanih s poškodovancem, pač pa le splošne) razlogov za dvom zoper pravilnost iztoževanih škodnih postavk in da so te (vzročno) povezane z zadevno delovno nezgodo. Načelno sicer drži, da obstajajo primeri, da se zavarovanci zdravijo zaradi različnih vzrokov, vendar pa zgolj s tem splošnim stališčem ni mogoče podreti utrjene sodne prakse in stvarno utemeljenih razlogov zanjo. Pritožnica zlasti ni razložila, da bi bilo v primeru kakšne posamezne zdravstvene storitve (te so bile razčlenjeno specificirane v tožbi ter v njej priloženih Potrdilu o stroških za zavarovano osebo in Seznamu naročil dokumentacije za regrese) mogoče podvomiti, da so plačila povezana z zdravljenjem in nadomestili plače A. A. zaradi njegovega padca. Svojemu trditvenemu bremenu je tožnik zadostil že v tožbi, zato niso relevantni očitki o domnevnih kršitvah sodišča prve stopnje, ko je na drugem naroku v okviru materialnega procesnega vodstva v zvezi s pravkar obravnavanim izrazilo svojo dilemo in tožniku omogočilo dodatno utemeljevanje zahtevka po višini.

13. V zvezi z vsem preobsežnim pritožbenim poudarjanjem sodbe Višjega sodišča v Celju Cpg 45/2019 z dne 15. 5. 2019 je mogoče odgovoriti, prvič, da v našem pravu ni vezanosti sodišča na odločbe sodišč v drugih zadevah (obstaja le prepoved neobrazloženega odstopa od ustaljene sodne prakse, kar pa ena odločba višjega sodišča ni), in drugič, da zadevi v bistvenem sploh nista primerljivi (tam je bilo ugotovljeno, da je delavcu pri sestopanju po fiksni lestvi izključno po lastni nepazljivosti zdrsnilo, ker je na klin stopil s konico stopala, in da to ni bila posledica nikakršne delodajalčeve opustitve; nadalje je tam delavec sestopal z višje etaže, vendar ni jasno, ali na ravna tla; v zdaj obravnavani zadevi pa je sestopal na preozek podest, katerega ograja je bila zaradi prevelike bližine lestvam namesto dejavnika varnosti dejavnik nevarnosti, delavec pa je preko nje potem še padel šest metrov nižje). In podobno velja za pritožbeno izpostavljanje sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 666/2018 z dne 16. 10. 2020. Ta z ničimer ni neposredno zavezovala sodišča prve stopnje, ki pa je tudi pravilno pojasnilo, da se dejansko stanje v tisti in v tej zadevi bistveno razlikuje. Tam je šlo za gradnjo enodružinske hiše, tu za nevarnejša dela pod stropom industrijskega objekta; tam je bil izvajalec eden, tu jih je bilo več. Slednje je sodišče prve stopnje utemeljilo (v 13. točki svoje obrazložitve) s pravilnim sklepanjem, da če je bil toženkama potreben nesporno sklenjeni pisni sporazum na skupnem delovišču (ki je po 39. členu ZVZD-1 obvezen na deloviščih, kjer hkrati opravlja dela dvoje ali več delodajalcev), potem je bil potreben tudi manjkajoči varnostni načrt (s čimer je sodišče v resnici izhajalo iz iste sistematične razlage 4. člena Uredbe kot upravno sodišče v zgoraj navedeni sodbi, tj. da je tak načrt potreben, kadar na gradbišču dela več izvajalcev). Poleg tega izhaja tudi iz drugih delov obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila poleg prvotoženkine pravne prednice kot podizvajalke na tistem delovišču navzoča tudi izvajalka "X." (gl. npr. 12. točko).

14. Najobsežnejši očitki so namenjeni dokazovanju z izvedencem. Pred odgovorom nanje je treba spomniti, da se ta dokaz izvede, kadar je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člena ZPP). V splošnem gre za eno od sredstev, namenjenih ugotavljanju dejstev, katerega izsledke sodišče vrednoti prosto (8. člen ZPP), medtem ko je uporaba prava v zvezi s tako posredovanimi ugotovitvami v celoti pridržana sodišču (prim. tretji odstavek 180. člena ZPP). In vendar je, kot ilustrirajo zadeve, kot je ta, zaradi obsežne in podrobne regulacije varstva pri delu ugotavljanje, kaj je strokovno utemeljeno, zelo blizu temu ali naličje tega, kar je pravno potrebno (in je v primeru opustitve protipravno). Kljub temu je angažiranje izvedenca na tem področju pogosto utemeljeno za "pravilno konkretizacijo oz. ovsebinjanje pravnih standardov" (J. Zobec v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV, Ljubljana 2006, str. 478), iz kakršnih je zgrajeno tudi temeljno načelo o zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev pri delu iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1. In kljub nadalje tudi še temu, da so ti standardi večinoma že konkretizirani in ovsebinjeni v podzakonskih aktih, kot sta zgoraj navedena pravilnika in Uredba, so izvedenčevo strokovno znanje in izkušnje vseeno lahko potrebni ali smotrni za lažjo, hitrejšo in boljšo identifikacijo vseh v poštev prihajajočih pravnih obveznosti. Končno (kritično) besedo o njih mora imeti sodišče, izvedenec pa mu tedaj pravno odločilna dejstva v smislu 243. člena ZPP prej kot ugotoviti pomaga razjasniti. Tako je bilo tudi v tej zadevi.

15. Ob zavedanju, da je to v določeni meri sad vzvratnega pogleda, pritožbeno sodišče še pripominja, da za utemeljitev izpodbijane sodbe (gl. povzetek ugotovitev in razlago pravilne uporabe materialnega prava v prejšnjem razdelku obrazložitve) postavitev izvedenca ni bila nepogrešljiva. Strnjeno povedano, na mestu, prikazanem na zgornji fotografiji (ta je del ugotovljenega dejanskega stanja), je očitna (objektivno predvidljiva) možnost hude nesreče, ki torej ni običajno tveganje, ki bi ga bil kdorkoli pripravljen sprejeti (prim. N. Plavšak v zg. nav. komentarju OZ, str. 702), tako da je tako po splošnem temeljnem načelu o prepovedi povzročanja škode kot po (specialnem in strožjem) temeljnem načelu, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje pri delu, pravni zaključek o odškodninski odgovornosti toženk zanesljiv tudi brez izvedenčeve pomoči. Že zato ne more uspeti pritožbeni očitek, da bi bilo moralo sodišče prve stopnje angažirati drugega izvedenca.

16.Sicer pa ta očitek tudi utemeljen ni. Novi izvedenec se postavi, če se pomanjkljivosti dela dotedanjega ne dajo odpraviti najprej z njim (prim. drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP), pritožbeno sodišče pa pritrjuje prvostopenjskemu, ki je mnenje prof. dr. F. F. sprejelo kot razumljivo, jasno in konsistentno ter prepričljivo in temelječe na pravilih znanosti in stroke. Napak, ki mu jih pritožnica pripisuje, v njem bodisi ni ali pa niso bistvene. Pojasnjeno je že bilo, da 8. člen SPZ ničesar ne pove o tem, kakšna in čigava je odgovornost za brezhibnost fiksnih lestev, zato je bila izvedenčeva zavrnitev tega pravnega izhodišča pravilna. Nikakor tudi ni njegova "huda strokovna napaka", da je te lestve imel za delovno opremo. Spričo tega, da prenosne ali viseče lestve to gotovo so (njim Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme namenja poseben razdelek Zahteve za uporabo lestev), takšno pravno stališče ni očitno napačno, pojasnjeno pa je tudi že bilo, da za odškodninsko odgovornost v tej zadevi ni nujna dokončna opredelitev o njem. Ko se torej pritožnica po dveh in pol straneh v celoti podčrtanega besedila sklicuje na pravkar zavrnjena stališča ter na zgoraj navedeni sodbi Cpg 45/2019 in I U 666/2018, to ne podpira njenega zaključka na 23. strani pritožbe, da je iz teh razlogov izvedensko mnenje prof. F. F. v vsem bistvenem strokovno povsem zgrešeno.

17.V nadaljevanju pritožbe prva toženka na 23.-37. strani dobesedno reproducira (po principu "copy-paste") vseh svojih 31 pripomb na mnenje sodnega izvedenca s prve stopnje, nato pa na 39.-49. strani podaja še "kratko opredelitev" do izvedenčevega "dopisa" z dne 15. 12. 2023 (v resnici dopolnitve mnenja oziroma odgovora na pripombe obeh toženk) v prav tako prekopiranih 31 točkah. Kot že pojasnjeno, mora pritožnik razložiti, kaj je z izpodbijano sodbo po njegovem narobe, tako da se z njo sooči, temu pa vse to prepisovanje ne zadosti. Kolikor je sodišče prve stopnje izvedenčeve ugotovitve in pravne ocene sprejelo, je bilo to večidel že obravnavano in glede prve toženke ob delno drugačnih materialnopravnih stališčih tudi potrjeno v prejšnjem razdelku te obrazložitve.

18.Temu je še treba dodati, da odločba Upravne enote Hrastnik z dne 29. 5. 1996, v kateri naj bi bilo navedeno, da druga toženka izpolnjuje pogoje glede tehnične opremljenosti in varstva pri delu za opravljanje registrirane dejavnosti podjetja, pri čemer naj bi bila zadevna fiksna lestev montirana že tedaj, ne vpliva na zaključke o kršitvah obeh toženk. Uporabno dovoljenje se sicer med drugim nanaša tudi na varnost objektov, vendar ne pomeni odveze pred odškodninsko odgovornostjo in ne derogira obveznosti po ZVZD-1 in OZ.

19.Nikakršna kršitev postopka ni bila, da je sodišče v pozivu izvedencu, da odgovori na pripombe toženk, zapisalo, da so prvotoženkine vloge predolge in nepregledne in naj iz njih po možnosti izlušči bistvo. Kot določa prvi odstavek 252. člena ZPP, sodišče vodi dokazovanje z izvedenci, se pravi, da njihovo delo usmerja - k bistvenemu. To je le poseben primer rokovanja s postopkom, ki je naloga sodišča (285. člen ZPP), in že omenjene še splošnejše obveznosti prizadevanja vseh procesnih udeležencev, da se postopek izvede hitro in učinkovito (prvi odstavek 11. člena ZPP). Napačno je pritožbeno stališče, da bi se moral izvedenec opredeliti do vseh prvotoženkinih pripomb v celoti, kolikor ima pritožnica s tem v mislih, da bi morala izvedenec ali sodišče na vse podati izrecen odgovor, kaj šele enako podrobnega in obsežnega. Kadar sodišče jasno opredeli (tudi izvedencu ali pa sprejme njegovo sugestijo o tem), kaj je materialnopravno odločilno (npr. da je iztoževana terjatev zastarala), je s tem pogosto že molče, a jasno sporočilo, zakaj se z vsem ostalim ni ukvarjalo. Naloga pritožnika v takšnih primerih gre v dveh smereh: prikazati mora, da se je sodišče motilo pri izbiri odločilnih dejstev (ker je napačno razložilo materialno pravo), ali da je v okviru dejstev, ki jih je imelo za odločilna, prezrlo kakšno strankino navedbo ali dokaz. Ničesar takšnega pritožnici v tej zadevi ni uspelo uveljaviti.

20.Ne drži, da ji je sodišče vzelo pravico do izjave, ko je stranke pozvalo, naj po dopolnitvi izvedenskega mnenja ne pošiljajo dodatnih vlog. Ta poziv je mogoče razumeti kot poskus maloprej omenjenega procesnega vodstva (usmerjanja pravde). Stranke se lahko pravdajo bolj ali manj konstruktivno, s samim navedenim pozivom pa pritožnici ni bilo preprečeno, da vlaga nadaljnje vloge ali poda navedbe na naroku (prim. 16. člen in četrti odstavek 286. a člena ZPP). Sodišče bi storilo kršitev, samo če se na pravočasno strankino izjavljanje ne bi z ničimer op­redelilo (ne izrecno ne posredno), pritožbeno sodišče pa v prvotoženkinem primeru nobenega ničesar takšnega ni ugotovilo.

21.Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP to pritožbo skupaj z njenim stroškovnim zahtevkom zavrnilo.

Neutemeljenost drugotoženkine pritožbe

22.Na dobršen del te pritožbe je bilo odgovorjeno že v prejšnjih dveh razdelkih te obrazložitve.

23.Okoliščina, da naj bi bilo sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo prehitro glede na izdelavo prepisa posnetka zadnjega naroka za glavno obravnavo, ker naj vmes še ne bi bil potekel petdnevni rok za drugotoženkin ugovor zoper pravilnost tega prepisa po četrtem odstavku 125. a člena ZPP, je po ustaljeni sodni praksi kvečjemu kršitev relativno bistvenega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP), pri teh pa je treba izkazati, kako naj bi ravnanje sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožnica tega ni storila.

24.Pritožnica ni navedla, s čim v zvezi je predlagala (in ali je sploh šlo za njene pred­loge), kar naj bi bila "verjetno" bistvena dokaza, in sicer poročilo varnostnega inženirja D. D. z dne 9. 9. 2021 (A 4) in raziskavo poškodbe pri delu z dne 30. 11. 2018 (A 21), do katerih naj se sodišče prve stopnje ne bi bilo opredelilo. Vendar pa je sodišče med dokaznimi listinami, ki jih je prebralo, naštelo tudi ti dve (v 5. točki svoje obrazložitve). In ker iz njiju nikakor ne izhaja, kot se trdi v pritožbi, da je do nezgode prišlo izključno zaradi delavčeve nepazljivosti, temveč iz obeh, da je "delavec iz neznanega razloga stopil mimo varovalne ograje", jima sodišče prve stopnje utemeljeno ni posvečalo posebne pozornosti. Sodišče ne mora prav vsakega posameznega dokaza opisati, preden njegov prispevek k ugotovljenemu dejanskemu stanju zavrne kot nepomemben ali zanemarljiv. To lahko pokaže tudi konkludentno (tj. posredno).

25.Ni utemeljen očitek o neobrazloženosti vzročne zveze med opustitvijo in nezgodo. V teh primerih vzročnost ni naravna, ampak vrednostna, po teoriji ratio legis. Če je cilj prekršenih norm preprečitev padca v globino, kar je v tej zadevi - vsaj glede v tej sodbi potrjenih kršitev - evidentno, je med kršitvijo teh norm in padcem v globino vzročna zveza podana.

26.V 7. točki te obrazložitve je bil citiran del prvostopenjske dokazne ocene izpovedb delavcev, iz katerih je sodišče prve stopnje, skupaj z zgoraj reproducirano fotografijo zaključilo, da je bilo med lestvijo in ograjo malo prostora. Te ocene pritož­nica ne zamaje s premalo natančnim povzemanjem poškodovančeve izpovedbe, da naj bi bila razdalja celo 70 cm. Kar pa je A. A. dejansko rekel, je, da ko so "šli po[]tem ozkem, ne vem[,] koliko je ozko, 50, 70 cm je ozek ta balkon, komaj se premikaš[,] no[,] v glavnem" (2. str. prepisa posnetka), kar kaže, prvič, da je bilo tudi po njegovi izpovedbi tam zelo ozko, in drugič, da je s tistimi 70 cm govoril o širini podesta, pri čemer je z zgornje fotografije lepo vidno, da lestev ni montirana tako, da bi se privijala k steni, pač pa jo je od nje nemalo odmikala prečna cev, s čimer je bila razdalja lestev do ograje znatno manjša od (po A. A. spominu 70 cm širokega) podesta. Niti izpovedba D. D. v nasprotju s pritožničinim mnenjem dokazni oceni sodišča prve stopnje nič ne vzame (prim. 34.-35. str. prepisa posnetka). V 4. točki te obrazložitve so bila navedena mesta v izpodbijani sodbi, na katerih je sodišče prve stopnje podalo svojo oceno o majhni razdalji med lestvijo in ograjo (poleg izvedenca in že navedenih izpovedb delavcev se je sklicevalo tudi na fotografijo stanja takoj po nezgodi B 3), tako da ne drži, da se je oprlo samo na izvedenca.

27.Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da poškodovančev prispevek ni bil 20-, ampak 99-odstoten. Pritožnica pri tem med drugim poudarja okoliščine ("o njegovi usposobljenosti za delo na višini ne more biti dvoma", gl. 16. točko pritožbenih navedb), ki niso bile ugotovljene v izpodbijani sodbi ("je tudi povedal, da običajno tako visoko - pod streho proizvodne hale ni delal - takega dela ni bil navajen", gl. 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ne da bi bila slednje izpodbila. Bistveno pa je tole. Ker so vzročnost in prispevki v zadevi, kot je ta, vredno(s)tno utemeljeni in ne fizikalno izmerljivi, bi bilo po presoji pritožbenega sodišča napačno vrednotiti opustitve varstva pred tveganjem padca v globino s strani obeh toženk kot simbolične (1 %), temveč so bile glavni vzrok, h kateremu je delavec prispeval, vendar v vrednotno gledano manjši meri (na ravni 20 %). Tveganje, da sestopajoči na navedenem mestu z nogo za svojim hrbtom doseže ograjo, je bilo očitno, kakor tudi to, da v takem primeru ograja na robu podesta izgubi svojo funkcijo varovalne ograje. Brez tega tveganja se A. A. sploh ne bi mogel znajti na ograji, zato je to, da se je napačno odzval, ko se je enkrat tam znašel, drugotnega pomena nasproti opustitvam toženk.

28.Tudi navedbe te pritožnice zoper utemeljenost tožbenega zahtevka po višini so bile splošne.

29.Ker niti pritožbeni očitki te toženke niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče tudi to pritožbo (vključno z njenim stroškovnim zahtevkom) zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Neutemeljenost pritožbe zoper sklep o stroških

30.Sodišče prve stopnje (kljub drugačnemu videzu) odločanja o stroških ni oprlo na izjemo iz četrtega odstavka 163. člena ZPP, po kateri sme v končni odločbi odločiti le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, ter sklep o višini stroškov izdati po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (lahko tudi po strokovnem sodelavcu ali sodniškem pomočniku). Pri izpodbijanem sklepu ne gre niti za delno, niti za dopolnilno, niti za nadomestno odločbo (prim. 314. in 325. v zvezi s 332. členom ter 343. a v zvezi s 366. členom ZPP), temveč objektivno za preuranjen sklep o višini stroškov v smislu navedene določbe. Vendar je takšen, kakršen je, vsebinsko pravilen. Pritožnica ga je izpodbijala, zgolj ker bi po njenem zaradi neutemeljenega tožbenega zahtevka vsi pravdni stroški morali bremeniti tožnika. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, nima prav, v izpodbijanem sklepu pa ni niti uradoma upoštevnih kršitev, zato ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (366. v zvezi s 353. členom ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 243, 350, 350/2 Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 86, 86/1, 87, 87/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 186, 186/1, 433 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 623, 623/6, 636

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.