Jedro

Vlagatelja zahteve za priznanje položaja prizadete stranke v tej zahtevi navajata dejanski in ekonomski interes, ne pa pravnega interesa, zato nista izkazala pogojev iz 2. oziroma 3. odstavka 19. člena ZUS-1.

Izrek

Zahteva C.C. in D.D. za priznanje položaja stranke se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Župana Občine Medvode št. 321-29/09-26 z dne 25. 5. 2010 in predlog za izdajo začasne odredbe o zadržanju izvrševanja navedene odločbe Župana do izdaje pravnomočne odločbe. Z izpodbijano odločbo je Župan Občine Medvode ugodil pritožbi A.A. s.p. 1. točka izreka), in mu do 31. 12. 2010 dovolil poslovati v podaljšanem obratovalnem času gostinskega obrata dnevno nočni bar B. in sicer: ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek in sobota od 22.00 do 04.00 ure, nedelja pa od 22.00 do 03.00 ure (2. točka izreka). S 3. točko izreka izpodbijane odločbe je Župan Občine Medvode odločil, da se podaljšanje obratovalnega časa gostinskega obrata za leto 2011 ne dovoli, če bo v času veljavnosti tega dovoljenja prišlo do ponovnega navajanja kršitev javnega reda in miru v nočnem času. Iz 4. točke izreka navedene odločbe izhaja, da stroški v zvezi z vodenjem tega postopka niso nastali.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. in 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) ter kršitve 67. in 72. člena Ustave.

Tožeča stranka hkrati vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe o zadržanju izvrševanja izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe.

Dne 5. 7. 2010 sta C.C. in D.D. vložila zahtevo za priznanje položaja stranke v upravnem sporu, ker naj bi jima sprememba oziroma odprava izpodbijanega upravnega akta povzročila neposredno škodo. Navajata, da občinska uprava Občine Medvode do izdaje drugostopenjske odločbe ni odločala o njuni zahtevi za udeležbo v postopku v skladu s 43. in s 142. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in spremembe – ZUP), ki sta jo vložila 20. 4. 2010. Navajata, da sta solastnika objekta in najemodajalca gostinskega obrata, ki ga ima v najemu A.A. s.p., da sta zadolžena in da jima dohodek od najemnine dnevno-nočnega bara omogoča odplačevanje posojil. Zatrjujeta, da D.D. prejema najnižjo zajamčeno pokojnino, C.C. pa naj bi se kot težje zaposljiva oseba vključila v program iskanja zaposlitve in jo je najemnik A.A. s.p. 1. 9. 2009 na podlagi pogodbe o subvencioniranju zaposlil za določen čas (do 1. 9. 2010) kot snažilko v dnevno-nočnem baru z dohodkom v višini 511,88 EUR. Menita, da bi moral najemnik zaradi spremenjenih okoliščin odstopiti od najemne pogodbe, če bi sodišče izdalo začasno odredbo, oziroma če bi zadržalo izvršitev izpodbijanega upravnega akta, ki najemniku dovoljuje obratovanje do 3.00 oziroma do 4.00 ure. S tem naj bi tudi najemodajalca izgubila dohodek, s katerim odplačujeta s hipoteko zavarovano posojilo. Navajata, da bosta v tem primeru ostala brez lokala in tudi brez doma, saj predvidevata, da bo upnik posojilo poplačal v izvršilnem postopku s prodajo njune nepremičnine. Prizadeta stranka A.A. s.p. pa v svojem odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe predlaga tudi, naj sodišče o upravnem sporu obvesti C.C. in D.D. Sodišče je zahtevo za priznanje položaja stranke zavrnilo iz naslednjih razlogov: Položaj stranke v upravnem sporu imajo tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon (16. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 19. členu ZUS-1 ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, po drugem odstavku istega člena pa sodišče obvesti tretje osebe, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njihove pravice ali na zakon oprte neposredne koristi, ali če se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo (tretji odstavek). Po 19. členu ima torej položaj stranke po tretji alineji 16. člena ZUS-1 le prizadeta oseba, osebe iz drugega in tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 pa imajo položaj udeleženca.

Zakon torej položaj prizadete stranke priznava le osebam, ki bi jim bila odprava ali sprememba izpodbijanega akta v neposredno škodo. Odprava ali sprememba izpodbijanega akta je v neposredno škodo tretji osebi, če bi zaradi odprave ali spremembe izpodbijanega akta izgubila neko pravico ali če bi bilo poseženo v njen pravni interes. Vlagatelja zahteve z navedbami o predvideni izgubi dohodka od najemnine utemeljujeta zgolj dejanski in ekonomski interes, ne pa pravnega interesa. Pravna podlaga za njun dohodek iz najemnine namreč ni izpodbijana odločba, temveč najemna pogodba. Odprava ali sprememba izpodbijane odločbe pa nima pravnih posledic na najemno razmerje, na katerega se sklicujeta. Poleg tega iz najemne pogodbe, ki jo prilagata, niti ne izhaja, da bi bil obratovalni čas bistvena sestavina najemne pogodbe.

Z navajanjem domnevnih ekonomskih posledic, ki naj bi vplivale na poslovne odločitve najemnika in s tem na ekonomski položaj vlagateljev zahteve, nista izkazala niti pogojev iz drugega oziroma tretjega odstavka 19. člena ZUS-1. Zato jima ni mogoče priznati niti položaja udeležencev v postopku.

Ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje položaja strank, niti pogoji za priznanje položaja udeležencev v postopku, je sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.