Jedro

Trditveno in dokazno breme o okoliščinah škodnega dogodka oziroma vzročni zvezi je bilo na tožniku. Tožnik v pravočasni trditveni podlagi ni navajal, da pri vstopu v stanovanje ni imel nikakršne možnosti pri izbiri neustreznih copatov brez usnjenega podplata, ker je ravnal po navodilu lastnice. Ni pravočasno očital zavarovanki toženke, da mu je zagotovila neustrezno obutev za hojo po spornih stopnicah. To je začel navajati šele v pripombah zoper izvedensko mnenje, ko je izvedenec izpostavil okoliščine, ki lahko vplivajo na drsnost in s tem vzrok za padec, kar je bilo prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek za tek zamudnih obresti od 26. 2. 2012 do 15. 3. 2012. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene zavarovalnice zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 9.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2012 naprej in povrnitev pravdnih stroškov. Pravdne stroške toženke v znesku 30,80 EUR je naložilo v plačilo tožniku.

2. Tožnik vlaga zoper sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da odloči o temelju in višini zahtevka, podrejeno pa, da zavrnilno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih ne priglaša oziroma specificira.

3. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, v njej pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. O odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali med samimi temi listinami. Nadalje sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z ogledom kraja samega, kjer bi tožnik lahko pojasnil mehanizem nastanka poškodbe ter okoliščine, v katerih mu je zdrsnilo. Izvedenec je ugotovil le drsnost stopnic v skladu z normativi. Ni podal ocene, ali suhe ali mokre stopnice ustrezajo varni uporabi, če je uporabnik stopnic obut v neustrezne copate iz blaga, brez usnjenega podplata. Izvedenec pa tudi ni natančno odgovoril na vprašanje, koliko časa bi moralo preteči, da bi bile stopnice po razlitju olja oziroma po povprečnem čiščenju varne za uporabo. Sodišče prve stopnje je v tč. 22 izpodbijane sodbe navedlo, da je tožnik različno izpovedoval glede kraja padca na stopnicah. Na ogledu kraja bi se lahko samo prepričalo, ali so suhe stopnice spolzke, posebej ob uporabi copatov brez usnjenih podplatov. Zmotna je tudi trditev sodišča, da so neprepričljive izpovedi prič in tožnika, da stopnice na splošno drsijo. Izvedenec je namreč pojasnil, kateri elementi lahko vplivajo na padec, med drugim neprimerna obutev in umazanija ali drugi nanosi na talnih površinah. Ocenil je, da je nemogoče ugotoviti, v kakšnem stanju so bile stopnice v letu 2011 in da je zato nemogoče izmeriti koeficient drsnosti v neznanih pogojih. Sodišče je zmotno ugotovilo, da so bile razmere ob škodnem dogodku običajne. Obe priči in tožnik so potrdili, da so bile le-te neobičajne, saj tožniku sicer ne bi zdrsnilo. Sodišče je spregledalo oziroma ni obrazložilo nespornih ugotovitev, da pri vstopu v stanovanje ni imel nikakršne možnosti pri izbiri copat, ampak je ravnal po navodilu lastnice objekta, da ni bil opozorjen na stanje stopnic. Izvedenec je ugotovil, da je glede na podatke spisa, nemogoče ugotoviti stanje stopnic ob škodnem dogodku in, ali so bile slabo očiščene. Izvedenec le domneva, da so bile površine stopnic v času nezgode že suhe, kar pa ni podprto z nobenim dokazom. Nadalje pritožnik v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da nobena od prič ni izpovedala, da je bilo na stopnicah spolzko zaradi olja in da bi prav zaradi tega drselo, povzema izpovedi prič T. in R. F. Meni, da je podana krivdna odgovornost zavarovane toženke, saj bi ga morala opozoriti na spolzke stopnice, ker R. F. ni dobro pobrisal stopnišča. Zavarovanka toženke je vedela za razlitje olja in za spolzkost stopnišča samega po sebi, zato bi morala tožnika o tem obvestiti. Tudi R. F. ga ni o tem opozoril. Sodišče v tč. 30 izpodbijane sodbe napačno zaključuje, da zavarovanka tožnika na stanje stopnic ni bila dolžna opozoriti. Tožnik je dokazal, da mu je na stopnicah zdrsnilo in da s strani zavarovanke na drsnost stopnic ob uporabi neustreznega copata ni bil opozorjen. Tudi v kolikor bi višje sodišče pritrdilo, da so bile stopnice v stanju kot običajno, bi bila lastnica vseeno dolžna opozoriti tožnika na nevarnost zdrsa. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja glede ugovora tožnika o verjetni nevročitvi splošnih pogojev toženkini zavarovanki. Toženka bi morala dokazati vročitev splošnih pogojev svoji zavarovanki.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti. Navedeni so obširni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo, zato jo je mogoče preizkusiti. Protispisnost pa je napaka tehnične narave. Podana je, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki in prepisi. Ob upoštevanju celotne obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni protispisno pojasnilo predlaganih in izvedenih dokazov. V sodbi je povzelo izpovedi zaslišanih prič in mnenje sodnega izvedenca. V okviru s strani pravdnih strank začrtanega obsega spora je vse dokazno medsebojno ocenilo in na tej podlagi ugotovilo odločilna dejstva. Navedene kršitve ni, pritožba dejansko graja dokazno oceno in na njeni podlagi ugotovljeno dejansko stanje.

7. Tožnik vtožuje plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 16. 10. 2011, ki se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje pripetil okrog 10. ure. Tedaj je tožnik padel v stanovanjskih prostorih zavarovanke T. F., in sicer na podestu oziroma prvi stopnici. Trdil je, da mu je spodrsnilo na spolzkih ploščicah, ki so bile s strani zavarovankinega sina R. F. ravnokar očiščene zaradi izlitja jedilnega olja. Hkrati je navajal, da so ploščice same po sebi spolzke, zaradi česar je padel in se poškodoval. Zavarovanki toženke je očital, da bi ga morala na stanje stopnic opozoriti. Tožnik v svoji trditveni podlagi ni navajal, da je vzrok padca iskati v slabo očiščenih ploščicah, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne, saj tožnik ne pojasni, zakaj jih pravočasno pred sodišče prve stopnje brez svoje krivde ni mogel podati. Sklicevanje na izpovedbo priče T. F., ki tudi zgolj domneva, da bi bil padec lahko posledica slabo pobrisane stopnice, pa tudi ne nadomešča pomanjkljive trditvene podlage. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno dodatno pojasnilo, da tudi priči T. in R. F. nista izpovedali, da je bilo na stopnicah spolzko zaradi olja in da bi prav zaradi tega na stopnicah drselo. Priči niti nista znali izpovedati, ali so bile ploščice očiščene dobro ali slabo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, v okviru pravočasne trditvene podlage, s katero sta pravdni stranki omejili obseg spora, ugotavljalo, ali je tožnik padel zaradi (očitane) opustitve zavarovanke toženke in ali mu je škoda nastala zaradi nje (vzročna zveza).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je za zavrnitev dokaznega predloga za ogled na kraju samem navedlo nižje sodišče. Sodišče mora namreč izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev, in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega zavlačevanja postopka. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ogled na kraju samem glede na to, da so v spisu fotografije kraja spornega dogodka, v obravnavani zadevi ni (bil) potreben. V pritožbenem postopku ni več sporno, kdaj in kje je tožnik padel na stopnicah in si pri tem poškodoval levi gleženj. Ogled je opravil tudi sodni izvedenec, dr. B. G., na podlagi katerega je izdelal izvedeniško mnenje o zdrsnosti samih stopnic. Gre za strokovno vprašanje, o katerem sodišče nima ustreznega znanja, zato je za razjasnitev glede vzroka padca oziroma zatrjevanega nedopustnega ravnanja zavarovanke toženke, ki je bila v času spornega škodnega dogodka lastnica nepremičnine, kjer je do njega prišlo, angažiralo sodnega izvedenca.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in ne nasprotnim stališčem pritožbe, da v obravnavanem primeru tožnik ni uspel dokazati, da je padel zaradi nepravilnega ravnanja zavarovanke toženke. Pojasnjena je v jasnih, popolnih in življenjsko logičnih razlogih v točkah 22-28 in 30. Pritožbeno sodišče v njih ne najde protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus, niti vrzeli, ki jih očita pritožba. Dokazna ocena ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Opravljena je upoštevaje vsa metodološka pravila iz 8. člena ZPP in je pritožba z opozarjanjem na posamezne dokaze, ki bi utegnili biti v korist, ne omaje.

10. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca pravilno ugotovilo, da podlaga stopnic, tako keramika kot kamen, ustreza glede drsnosti. Izvedenec je opravil ogled kraja dogodka in natančne meritve drsnosti, pri čemer je še ugotovil, da material stopnic ni vodovpojen. Obrazložil je, da gre za varno podlago tako v suhem kot v mokrem stanju. V pritožbi pavšalno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem, v katerem je bilo izčrpno in strokovno odgovorjeno na ključne pripombe, ne vzbuja dvoma o pravilnosti mnenja. Glede na laične izpovedi tožnika ter prič T. in R. F., da stopnice na splošno drsijo ob uporabi copat, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da očitek o običajni drsnosti stopnic ni utemeljen, saj suha in mokra podlaga ustreza varni uporabi ter protizdrsnim standardom. Očitek o neustreznih stopnicah ni bil dokazan.

11. Drži, da je izvedenec pojasnil, da lahko na padec po spornih stopnicah vplivajo tudi neprimerna obutev ali različni nanosi na talnih površinah (kot na primer čistila, umazanija, olje, itd.), a je hkrati tudi pojasnil, da je v tej zadevi nemogoče ugotoviti, v kakšnem stanju so bile stopnice v letu 2011 in posledično izmeriti koeficient drsnosti v neznanih pogojih. Do tega se je sodišče prve stopnje v tč. 25 izpodbijane sodbe opredelilo. Trditveno in dokazno breme o okoliščinah škodnega dogodka oziroma vzročni zvezi je bilo na tožniku. Tožnik v pravočasni trditveni podlagi ni navajal, da pri vstopu v stanovanje ni imel nikakršne možnosti pri izbiri neustreznih copatov brez usnjenega podplata, ker je ravnal po navodilu lastnice. Ni pravočasno očital zavarovanki toženke, da mu je zagotovila neustrezno obutev za hojo po spornih stopnicah. To je začel navajati šele v pripombah zoper izvedensko mnenje, ko je izvedenec izpostavil okoliščine, ki lahko vplivajo na drsnost in s tem vzrok za padec, kar je bilo prepozno. Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomeščati izvajanje dokazov. Sodišče prve stopnje se zato pravilno ni ukvarjalo s to okoliščino. Očitek o nemožnosti pri izbiri copatov pa je tudi sicer neizkazan, saj o tem nista izpovedovala ne tožnik ne priča T. F. 12. Vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo oziroma okoliščine, v kakšnem stanju so bile sporne stopnice v času škodnega dogodka, mora podati in jih dokazati tožnik. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile stopnice oziroma podlaga na mestu tožnikovega padca očiščene - pobrisane s krpo (brez čistil) že kar nekaj časa pred tožnikovim prihodom, in da je od njegovega prihoda, ko mu pri hoji navzgor ni zdrsnilo, do odhoda (hoji navzdol) preteklo vsaj pol ure, pri čemer podlaga ni bila vodovpojna in se jo je dalo enostavno in z lahkoto pobrisati. Gre za ugotovitve, ki imajo oporo v ocenjenem dokaznem gradivu. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj ne sledi tožniku, da je bilo razlito olje počiščeno neposredno pred prihodom tožnika. Ključna je pravilna ugotovitev, da je bila nevodovpojna podlaga pobrisana kar nekaj časa pred tožnikovim prihodom in da se je glede na časovni odmik do odhoda tožnika posušila, kar ima oporo tudi v izvedenskem mnenju, v katerem izvedenec z večjo verjetnostjo dopušča možnost, da so bile stopnice ob njegovem odhodu že suhe. Četudi bi morebiti še bile mokre ali vlažne v posledici čiščenja s krpo zaradi predhodnega razlitja olja, je bilo ugotovljeno, da je bila protizdrstnost podlage dobra tudi v mokrem stanju. Uporaba neustreznega obuvala in neustrezno čiščenje olja nista bila zatrjevana kot vzrok za zatrjevano škodo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal zatrjevane vzročne zveze niti protipravnega ravnanja zavarovanke tožene stranke. Glede na ugotovljeno stanje stopnic po razlitju olja ob tožnikovem odhodu, opozorilo o običajnem stanju tal ni bilo potrebno. Tako ni izkazana njena odgovornost za tožnikovo škodo, kot pravilno izhaja iz razlogov nižjega sodišča. Ocena sodišča prve stopnje, da je vzrok tožnikovega padca tako lahko iskati le v njegovi lastni nepazljivosti, je upoštevaje tudi izvid SB X. in izjavo priče D. M., ki je škodnega dne pregledal tožnika, pravilna. Ob navedenem je bil zahtevek na podlagi pravil o krivdni odgovornosti po določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika pravilno zavrnjen.

13. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe (glede zavarovankinega prejema splošnih pogojev v tč. 29 izpodbijane sodbe) ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbi, glede na obrazloženo, niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni zagrešilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Ker tožnik ni priglasil pritožbenih stroškov, je odločitev o njih odpadla.