Jedro

Način, kako je toženka do denarja, ki ga sedaj vtožuje tožeča stranka prišla, ni pravno odločilno dejstvo pri ugotavljanju obstoja nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, temveč kaže zgolj na verjetnost obstoja terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje z izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepoveduje obremenitev in odtujitev nepremičnin, vpisanih v zemljiško knjigo pri parc. št. 115/12 in 213/6 k.o. Š. p. D. do pravnomočne rešitve tega pravdnega postopka ter se prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi; da se organizaciji za plačilni promet - H. L. d.d., K., pri kateri ima dolžnica odprt transakcijski račun in katerikoli drugi organizaciji za plačilni promet (v nadaljevanju OPP), pri kateri ima dolžnica odprt transakcijski račun nalaga, da dolžnici ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnega zneska iz navedenega računa ali kateregakoli drugega računa dolžnice do višine 440.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2014 do plačila; da začasna odredba velja od dneva izdaje do vključno 8. dne po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe izdane v tem postopku; ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči vse pravdne stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe (točka I. izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije stroške predloga za izdajo začasne odredbe (točka II. izreka).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njegovo spremembo oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje. Sodišče je pravilno ocenilo, da je podana verjetnost obstoja terjatve in s tem izpolnjen objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe, ne pa tudi glede vprašanja obstoja subjektivnega pogoja oz. nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, in da bo dolžniku z začasno odredbo nastala le neznatna škoda. Glede obstoja nevarnosti se sklicuje na že v predlogu dane navedbe, da podatkov o toženkinem odtujevanju, skrivanju ali drugačnem razpolaganju z njenim premoženjem nima, je pa glede na način in višino nezakonito pridobljenih sredstev očitno, da če bo toženka denar prenakazala na druge račune, npr. v tujino ali ga dvignila, tožnik do svojega denarja ne bo prišel nikoli več. Splošno znano dejstvo je, da je terjatev 440.000,00 EUR s pripadki od fizične osebe skoraj nemogoče izterjati, čemur je v izpodbijanem sklepu pritrdilo tudi sodišče in je edino upanje za tožnika, da pride do poplačila izdaja začasne odredbe, s čimer bi se toženki onemogočilo razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko služilo kot sredstvo za uveljavitev terjatve. Po mnenju tožeče stranke je logično in življenjsko, da podatkov o dejanskem, konkretnem in subjektivnem ravnanju tožene stranke v smeri onemogočanja oz. oteževanju uveljavitve terjatve, glede na to, da je tožena stranka fizična oseba, nima. Pripominja pa, da je mož toženke državljan B. in tam tudi posluje, saj iz tega razloga utemeljeno sklepa, da bodo sredstva nakazana oz. odtujena v tujino, v B., kjer se pogosto nahaja tudi toženka. Tožnik tudi ne razpolaga z izvršilnim naslovom, ki bi mu omogočal vpogled v zbirke podatkov o premoženju tožnice (pravilno toženke) in njenem razpolaganju z njim in dejansko ne more biti seznanjen z dejanji v njeni zasebni sferi, razen že omenjenih. Sklicuje se na sklep VS RS III Ips 78/99 z dne 10. 6. 1999, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se nevarnost kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima za posledico onemogočanje ali otežkočenje izvršbe, ne glede na to, da je dolžnikov cilj prav to. Po mnenju tožeče stranke je že samo dejstvo, da je tožnica (pravilno toženka) do sredstev prišla zvijačno in krivdno kaže na to, da protipravno pridobljenega oz. samovoljno odvzetega denarja ne namerava vrniti. Nobene garancije ni, da toženka s sredstvi pred pravnomočno odločitvijo v tem postopku ne bo razpolagala, ravno nasprotno, po mnenju tožnika bo takoj, ko bo to mogoče in se bo seznanila s tem postopkom, sredstva odtujila z namenom preprečitve učinkovite izvršbe na podlagi sodbe, ki bo v tem postopku izdana. Tožena stranka ne bi bila zaradi izdaje začasne odredbe prikrajšana v izvrševanju lastninske pravice, omejena bo le v tem, da je ne bo mogla obremeniti oz. je odtujiti, v zvezi s čemer je lahko njena škoda le neznatna, pa še za to ni verjetno, da naj bi sploh nastala (sklep VSL I Cpg 591/98 in I Cp 2084/99). Glede prepovedi izplačila OPP sodišče ni upoštevalo, da gre za sredstva, ki si jih je toženka sama, v okviru delovnih obveznosti pri tožeči stranki protipravno in brez pooblastila nakazala na svoj transakcijski račun. Pomembno je torej upoštevati dejstvo in način na katerega je toženka posegla v premoženje in lastninsko pravico tožeče stranke ter upoštevati konkretni primer, da je šlo za nezakonito, neutemeljeno, sprevrženo razpolaganje s sredstvi tožeče stranke, katerih zavarovanje slednja zahteva. Nenazadnje se sklicuje na dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo verjetnost obstoja terjatve, kar pomeni, da je verjetno izkazano, da bo uveljavitev verjetno izkazane terjatve po zaključku pravde onemogočeno ali vsaj oteženo. V bolj zapletenih primerih se pri izdaji začasnih odredb ocenjuje zgolj verjetnost celotne trditve ene oz. druge stranke. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in v njej v celoti prereka pritožbene navedbe, za določene pritožbene trditve se sklicuje, da predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, sicer pa se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe. V zvezi z obstojem neznatne škode se sklicuje na sodbo VSL I Cp 1187/2015 z dne 6. 5. 2015. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), medtem ko preizkus nekonkretizirano zatrjevanih kršitev v pritožbi ni bil mogoč. Sodišče prve stopnje je zaključke o neutemeljenosti predlagane začasne odredbe sprejelo na podlagi dejanskih ugotovitev, razloge zanjo pa je skrbno in prepričljivo ter argumentirano obrazložilo. Pridružuje se jim sodišče druge stopnje, le zaradi odgovora na pritožbena izvajanja še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z zavarovanjem njene denarne terjatve, ker le-ta poleg verjetnosti obstoja terjatve (izkazanost verjetnosti obstoja le-te je sodišče prve stopnje to ugotovilo) ni izkazala za verjetno obstoja enega izmed ostalih zavarovanih pogojev iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Zatrjevala je obstoj pogoja iz drugega ter obstoj pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, verjetnost vsaj enega izmed njiju pa bi morala izkazati poleg verjetnega obstoja terjatve, da bi bila začasna odredba utemeljena (zakonska zahteva obstoja kumulativnosti).

7. Pritožbena graja, da je tožeča stranka izkazala za verjetno nevarnost, da bo zaradi toženkinega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (pogoj določen v drugem odstavku 270. člena ZIZ), ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ima o neobstoju tega pogoja pravilne razloge v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožba priznava, da tožnik ni zmogel trditvenega bremena o tem, da bi obstajalo konkretno in subjektivno ravnanje toženke v smeri razpolaganja s premoženjem, sklicuje pa se na to, da že sam način protipravno pridobljenega oz. samovoljno odvzetega denarja, ki ga vtožuje v tem postopku, ko je do le-tega toženka prišla zvijačno in krivdno kaže na to, da ga ne namerava vrniti in bo ta sredstva odtujila takoj, ko bo izvedela za tek tega postopka, ravno z namenom preprečitve učinkovite izvršbe. Tovrstna pritožbena izvajanja niso utemeljena. Način, kako je toženka do denarja, ki ga sedaj vtožuje tožeča stranka prišla, ni pravno odločilno dejstvo pri ugotavljanju obstoja nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, temveč kaže zgolj na verjetnost obstoja terjatve, ki pa jo sodišče prve stopnje ugotavlja. Sicer pa tožeča stranka ne zatrjuje nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na domnevo, da toženka želi s svojim premoženjem kakorkoli razpolagati z namenom izogniti se plačilu morebitne terjatve, ki naj bi jo tožeča stranka šele pridobila v tem pravdnem postopku. Za utemeljenost zavarovanja denarne terjatve z izdajo začasne odredbe je potrebno zatrjevati (in izkazati) konkretno in subjektivno ravnanje dolžnika (v našem primeru toženke) v smeri onemogočanja oz. oteževanja uveljavitve terjatve, ki pripelje do objektivne posledice, torej do stanja, ko je oz. bo izterjava ogrožena. Zgolj možnost, da bo toženka s svojim premoženjem razpolagala (z nepremičnino, katere lastnica je in z denarnimi sredstvi, ki jih je pridobila od tožeče stranke), ni moč šteti kot izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tožeča stranka ne zatrjuje nobenih subjektivnih okoliščin takšnega ravnanja s premoženjem, okoliščin, ki bi kakorkoli merile na izigravanje tožeče stranke kot upnice v morebitnem kasnejšem uveljavljanju denarne terjatve zoper njo (seveda, če bi v tem postopku s svojim denarnim zahtevkom uspela). Začasne odredbe za zavarovanje denarnih terjatev so namenjene zavarovanju njihove bodoče izvršbe, kar pomeni, da lahko sodišče izda vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen tega zavarovanja (prvi odstavek 271. člena ZIZ), na strani predlagatelja začasne odredbe pa je dokazno breme izkazati subjektivno in konkretno delovanje nasprotne stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave, ki bi lahko pripeljalo do objektivne posledice, torej do stanja, ko je (oz. bo) izterjava ogrožena(1). Ker torej tožeča stranka ni zatrjevala nobenih konkretnih okoliščin o toženkinem ravnanju z njenim premoženjem, ki bi merilo na izigravanje tožeče stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni podan.

8. Pritožbena izvajanja o tem, da se toženka in njen mož pogosto nahajata v tujini in slednji tam tudi posluje predstavljajo pritožbeno novoto, saj tožeča stranka ne navaja nekrivdnih razlogov, zaradi obstoja katerih ni mogla navedena dejstva izpostaviti že pravočasno v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbene novote so nedopustne in zato neupoštevne v pritožbenem postopku.

9. Nadalje so neutemeljena pritožbena izvajanja v smeri zatrjevanja obstoja neznatne škode. Pritožba obstoj tega pogoja prav tako pogojuje z načinom s strani toženke pridobljenih sredstev, ki so predmet izterjave v tem pravdnem postopku (zatrjuje enake okoliščine kot za obstoj pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do vprašanja obstoja neznatne škode, ko je ugotovilo, da slednja ne obstaja, saj prepoved razpolaganja še neobremenjene nepremičnine last toženke, niti prepoved OPP, da izplača denarni znesek iz TRR toženke, samo po sebi ne predstavlja neznatne škode (točka 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka trditev o tem, zakaj toženki ne bi nastala nikakršna škoda v primeru prepovedi razpolaganja z njenim nepremičnim premoženjem sploh ne zatrjuje, medtem ko se s predlagano omejitvijo razpolaganja z denarnimi sredstvi pri OPP in v zvezi s tem toženki nastalo le neznatno škodo ponovno sklicuje na način, kako je do premika sredstev, ki jih tožeča stranka izterjuje v tem postopku prišlo. Šele v pritožbi prvič izpostavljena izvajanja v smeri zatrjevanja neznatne škode glede omejitve razpolaganja z nepremičnino pomenijo nedopustno in s tem neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona). Zatrjevanja, da bo toženki nastala neznatna škoda v primeru ugoditve začasni odredbi na prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi zaradi načina, kako je toženka do denarja prišla, pa samo po sebi ne more predstavljati razloga za to, da toženka s takšno prepovedjo ne bo utrpela nikakršne škode in s tem tožeča stranka ni izkazala za verjeten obstoj tega pogoja.

10. V posledici vsega navedenega, ker torej tožeča stranka v predlagani začasni odredbi ni izkazala obstoja subjektivne nevarnosti, konkretnega toženkinega ravnanja glede njenega premoženja (nepremičnin in denarnih sredstev) v smislu onemogočanja oz. oteževanja uveljavitve bodoče denarne terjatve (v primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka v tej pravdi), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa jih iz navedenih razlogov ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdila. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

11. Sodišče druge stopnje na vsa ostala pritožbena izvajanja ni odgovarjalo, saj v ničemer niso pravno odločilna, glede sklicevanja se v pritožbi na sodno prakso pa je potrebno povedati, da je bila sodna praksa v zadevi upoštevana in sodna praksa na katero se sklicuje tožeča stranka ni drugačna od odločitve v tej zadevi zavarovanja.

12. Tožeča stranka je s pritožbo propadla, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve (155. člen ZPP), zato krijeta stranki vsaka svoje stroške, ki so jima v pritožbenem postopku nastali (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) VSL sklep I Cp 2357/2012 z dne 19. 9. 2012, VSL I Cp 1946/2012 z dne 9. 7. 2012, VSM sklep I Cpg 27/2015 z dne 5. 2. 2015.