Jedro

S hišnim zaporom se lahko nadomesti le s pravnomočno sodbo izrečena kazen zapora do devetih mesecev.

Dejstvo, da se obsojenki v izrečeno kazen všteje čas, prestan v (hišnem) priporu, zaradi česar mora prestati še del kazni, ki je krajša od devetih mesecev zapora, ne pomeni, da se ta preostanek kazni lahko nadomesti s hišnim zaporom.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeno L. B. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo I K 270/2010 z dne 2. 9. 2010 obsojeno L. B. spoznalo za krivo storitve poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, za katero ji je določilo kazen eno leto zapora, storitve treh kaznivih dejanj zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, za vsako od katerih ji je določilo kazen dva meseca zapora, ter kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero ji je določilo kazen štiri mesece zapora. Na podlagi 53. člena KZ-1 je sodišče obsojenki za ta kazniva dejanja izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora, v katero ji je vštelo čas pridržanja in hišnega zapora. Z isto sodbo je sodišče obtožbo zoper obtoženo L. B. zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo, oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obtoženko pa je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, razen stroškov zagovornika, ki se izplačajo iz proračuna za brezplačno pravno pomoč. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 270/2010 z dne 26. 5. 2011 pritožbi obsojenkinega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je kaznivo dejanje na škodo D. B. pravno opredelilo po prvem odstavku 192. člena KZ-1, obsojenki je za to kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, nato pa ji ob upoštevanju določenih kazni za ostala zgoraj navedena kazniva dejanja na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora. Sodišče druge stopnje je obsojenki v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu, sicer pa je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Krškem obsojenkina predloga za nadomestitev izvršitve kazni zapora s hišnim zaporom in za nadomestitev prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist z dne 25. 7. 2011 zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Zoper pravnomočni sklep sta obsojenkina zagovornika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Zagovornika predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da sodišči nista storili zatrjevanih kršitev in se pridružuje razlogovanju sodišča druge stopnje. Glede na uvrščenost določbe tretjega odstavka 86. člena KZ-1 sistematična razlaga vodi do zaključka, da pomeni hišni zapor le izvršitev kazni zapora na način, da se ta nadomesti s hišnim zaporom. Izvrši se kazenska sankcija, izrečena s pravnomočno odločbo (prvi odstavek 2. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij). V konkretnem primeru je bila obsojenki izrečena enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora. Dejstvo, da je obsojenka del izrečene kazni prestala v hišnem priporu in da mora prestati še del kazni, ki je krajša od devet mesecev, ne pomeni, da se ta preostanek kazni lahko nadomesti s hišnim priporom. Sodišče tudi ni zagrešilo zatrjevanih kršitev, ko v sklepu ni odločilo, da se izrečena kazen v preostalem delu izvrši z delom v splošno korist. Zato vrhovna državna tožilka meni, da je treba zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki, ki se o njem ni izjavila, in njenima zagovornikoma. Slednja v izjavi navajata, da vztrajata pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti; da obsojenkina družina med njenim prestajanjem kazni v ZPKZ Ig zelo trpi; ter da je glede na spremenjeno določbo 86. člena KZ-1 treba upoštevati tudi obsojenkine družinske razmere.

B.

6. Ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona obsojenkina zagovornika navajata, da je stališče sodišč, da se po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 s hišnim zaporom lahko nadomesti le izrečena kazen zapora do devetih mesecev, zmotno. Obsojenki se je v izrečeno kazen zapora eno leto in štiri mesece vštel čas, prestan v priporu od 4. 1. 2010 od 10.15 ure do 2. 9. 2010 do 15.45 ure, kar pomeni, da ji je ostalo manj kot šest mesecev zapora. Po mnenju zagovornikov je treba omenjeno določbo KZ-1 razlagati v korist obsojenke in v povezavi z ostalimi določbami o izvrševanju kazenskih sankcij. Če bi zakonodajalec imel namen nadomestiti izrečeno kazen zapora do devetih mesecev s hišnim zaporom, bi to tudi določil. Glede na to, da mora obsojenka prestati še šest mesecev zapora, se bo za ta čas glede prestajanja zaporne kazni uporabljal Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), kar je tudi logično, saj se glede na vštevanje hišnega pripora del izrečene kazni šteje za že prestano. Že sam naslov 86. člena KZ-1 napotuje na razlago, da se lahko kazen zapora do devetih mesecev, ki jo je obsojenka še dolžna prestati po pravnomočni sodbi, lahko nadomesti s hišnim zaporom. Po mnenju zagovornikov se ta določba nanaša na prestajanje še neprestane kazni zapora v zaporih, zato je sodna praksa, na katero se sklicuje zunajobravnavni senat, nepravilna oziroma temelji na zmotni uporabi 86. člena KZ-1. Vložnika menita, da je nelogično, neživljenjsko in v nasprotju z namenom tretjega odstavka 86. člena KZ-1 v zvezi z določbami ZIKS-1 ter v nasprotju z namenom omejevanja represije, da se lahko s hišnim zaporom nadomesti le izrečena kazen zapora do devetih mesecev, ne pa tudi kazen zapora do devetih mesecev, ki še mora biti prestana po pravnomočni sodbi, upoštevaje okoliščine posameznega primera. Zaradi zmotne razlage kazenskega zakona bo obsojenka manjši del kazni morala prestati v zavodu za prestajanje kazni zapora.

7. V zvezi z vprašanjem razlage določbe tretjega odstavka 86. člena KZ-1, ki ga izpostavljata vložnika v zahtevi, je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 331/2009 z dne 14. 1. 2010 obrazložilo, da glede na uvrščenost te določbe KZ-1 v poglavje o izvrševanju kazenskih sankcij sistematična metoda razlage zakona privede do zaključka, da pomeni hišni zapor le izvršitev kazni zapora na način, da se zapor nadomesti s hišnim zaporom. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZIKS-1 se kazenska sankcija izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire. Izvrši se lahko tako le pravnomočna sodba, v kateri je izrečena kazen. Zato zakonsko besedilo ni nejasno, kot menita vložnika, in tudi ne dopušča drugačne interpretacije, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, da je mogoče nadomestiti s hišnim zaporom le s pravnomočno sodbo izrečeno zaporno kazen do devetih mesecev zapora. Izvrši se lahko le kazenska sankcija, v konkretnem primeru izrečena kazen s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 270/2010 z dne 26. 5. 2011 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I K 270/2010 z dne 2. 9. 2010 eno leto in štiri mesece zapora. Dejstvo, da se obsojenki v izrečeno kazen všteje čas, prestan v hišnem priporu, v trajanju (skoraj) osem mesecev, zaradi česar mora prestati še del kazni, ki je krajša od devetih mesecev zapora (šest mesecev), ne pomeni, da se ta preostanek kazni lahko nadomesti s hišnim zaporom. Nadalje je Vrhovno sodišče v citirani sodbi še obrazložilo, da na enak zaključek, da je zakonsko besedilo jasno in da ne dopušča drugačne interpretacije, privede tudi razlaga zakonskega besedila po namenu. Namen izvršitve zaporne kazni do devetih mesecev zapora z nadomestitvijo s hišnim zaporom izhaja iz dejstva, da se lahko nadomesti kratkotrajna zaporna kazen (gre za obliko individualizacije izvršitve zaporne kazni z nadomestitvijo kazni s hišnim zaporom). Sodobna kriminalna politika si prizadeva za omejevanje represije, kadar ta ni potrebna oziroma smotrna. Takšno omejevanje pa je smotrno le pri kaznih zapora, ki so izrečene v kratkem trajanju in je potrebno tako izhajati tudi iz namena nadomestitve zaporne kazni s hišnim zaporom. Obe metodi razlage zakona tako privedeta do zaključka, da se lahko nadomesti s hišnim zaporom le s pravnomočno sodbo izrečena kazen zapora do devetih mesecev.

8. Nadalje vložnika menita, da sta sodišči zmotno uporabili tudi določbo četrtega odstavka 83. člena (pravilno 86. člena) KZ-1, saj nista pravilno presojali objektivnih in subjektivnih pogojev za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da obsojenka ni specialna povratnica, nato pa je zmotno zaključilo, da je vseeno povratnica, saj je bila že večkrat obsojena za kazniva dejanja, zaradi česar ni mogoče uporabiti določbe četrtega odstavka 83. člena (pravilno 86. člena) KZ-1. Po prepričanju vložnikov bi moralo sodišče obsojenki, ki je mati sedmih otrok, ob pravilni in popolni presoji subjektivnih in objektivnih okoliščin dati priložnost, da se izkaže, da se je sposobna rehabilitirati tudi s pomočjo splošno koristnega dela. Če bi obsojenka delala, bi lahko prestavljala vzgled svojim otrokom, lahko bi pridobila delovne navade in izkušnje, kar bi ji pomagalo pri vključevanju v družbo. Sodišči nista upoštevali vseh okoliščin, ki jih je obramba izpostavila, in jim nista dali ustrezne teže. 9. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izključeno je torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog pa med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodna odločba. Vložnika v zvezi s pogoji za presojo možnosti nadomestitve izrečene kazni zapora z deli v splošno korist izpodbijata izključno oceno nižjih sodišč o subjektivnih in objektivnih pogojev za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. S tem v zvezi Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči zaključek o neutemeljenosti predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oprli zlasti na oceno obsojenkinih družinskih razmer. Sodišči sta zaključili, da je obsojenka bila spoznana za krivo storitve štirih kaznivih dejanj zanemarjanja svojih mladoletnih otrok ter da je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem II K 5798/2010 z dne 25. 1. 2010 obsojena za kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ), storjeno v sostorilstvu z mladoletnim sinom D., kar njeno materinstvo prikaže v drugačni luči, kot mu jo pripisujeta zagovornika. Nestrinjanje vložnikov s takim zaključkom nižjih sodišč predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

10. V uvodu zahteve za varstvo zakonitosti navedenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP vložnika ne konkretizirata, zato se Vrhovno sodišče do njih ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

11. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenkinih zagovornikov zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Glede na podatke prvostopenjske sodbe o obsojenkinem premoženjskem stanju ter njeno dolžnost preživljati štiri mladoletne otroke je Vrhovno sodišče obsojenko na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.