Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dejstva, da si je obsojenka s svojim ravnanjem pridobila protipravno premoženjsko korist, ni mogoče zanikati z utemeljitvijo, da sodišče ni odločilo o odvzemu koristi, ki jo je obsojenka pridobila s kaznivim dejanjem goljufije, čeprav je tak odvzem obvezen.
Zahteva zagovornika obsojene D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati povprečnino v znesku 1.000 EUR.
A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je D.M. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dve leti. Obsojenka je kaznivo dejanje storila s tem, da je v začetku meseca novembra 1999 v Ljubljani po telefonu lažno zatrjevala D.G., da bo zanj opravila nakup bonov BS, kar je varna in dobra naložba in ga tako prepričala, da ji je na tekoči račun nakazal 1.000.000,00 SIT, vendar obljubljenega nakupa ni opravila, ampak je denar porabila ter si s svojim ravnanjem pridobila 1.000.000,00 SIT protipravne premoženjske koristi. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik dne 25.1.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, "kršitve določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP" in drugih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vložnik navaja, da sodišči prve in druge stopnje nista ocenili listine "Obvestilo ... o odobritvi nakazila na TR", ki naj bi bil edini materialni in zato tudi najbolj verodostojen dokaz. Oškodovanec se nikoli ni počutil oškodovanega ali ogoljufanega in mu ni nastala škoda, ki je zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Nobeno sodišče po mnenju vložnika očitno ne ocenjuje, da si je obsojenka pridobila protipravno premoženjsko korist, saj bi ji bila le-ta v nasprotnem primeru odvzeta. Zato naj ne bi bili podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Sodišči naj bi kršili načelo neposrednosti izvajanja dokazov, saj naj bi se sodišče prve stopnje pri izreku obsodbe oprlo na ovadbo oškodovanca, ki je bila na glavni obravnavi le prebrana in je v nasprotju z njegovo izpovedbo. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenko oprosti obtožbe.
3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Pri tem pritrjuje stališču zahteve, da je sodišče kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov, ker se je pri izreku obsodilne sodbe oprlo na ovadbo oškodovanca, ki je po vsebini nasprotna njegovi izpovedbi na glavni obravnavi.
4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil vročen obdolženki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.
B.
5. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik. To pomeni, da je vložnik zahteve dolžan navesti konkretne kršitve zakona in jih tudi ustrezno obrazložiti. V zahtevi ni opredeljeno, katero kršitev uveljavlja vložnik z navedbo, da sodišči prve in druge stopnje nista ocenili listine, ki je po njegovem mnenju edini in najbolj verodostojni dokaz o nakazilu spornega zneska oškodovanca na obsojenkin račun.
6. Iz listine, na katero opozarja vložnik (priloga B17), je mogoče razbrati, da je oškodovanec obsojenki dne 11.11.1999 nakazal znesek 1.000.000,00 SIT. To odločilno dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov, predvsem izpiska prometa na obsojenkinem tekočem računu in izpovedi oškodovanca na glavni obravnavi. Sodba prve stopnje ima razloge o tem odločilnem dejstvu. Listine, na katero opozarja vložnik, sodišče ni posebej ocenilo, saj je dejstva, ki jih listina vsebuje, ugotovilo iz ostalih izvedenih dokazov. Vložnikova navedba, da bi moralo sodišče to listino ocenjevati v luči očitka, da je obsojenka oškodovanca nagovarjala, naj ji ta znesek nakaže, je nerazumljiva, saj iz listine ni mogoče razbrati dejanskega motiva, ki ga je zasledoval oškodovanec ob nakazilu denarja na obsojenkin bančni račun. Glede na takšne navedbe v zahtevi je mogoče sklepati, da vložnik nakazuje na zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tega razloga po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.
7. Neutemeljena je trditev vložnika, da niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ker naj oškodovancu ne bi nastala škoda, obsojenka pa si naj ne bi pridobila protipravne premoženjske koristi. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj so v opisu kaznivega dejanja zajeti vsi bistveni elementi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 21.10.2004, opr. št. I Ips 222/2003, natančneje opredelilo bistvene elemente kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Poleg časa in kraja storitve kaznivega dejanja, ki sta obvezni sestavini vsakega kaznivega dejanja, mora opis tega kaznivega dejanja obsegati storilčev namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, izvršitveno dejanje, to je navedbo okoliščin, s katerimi je opisano storilčevo spravljanje oziroma puščanje v zmoti druge osebe ter prepovedano posledico, to je opis aktivnega ali pasivnega ravnanja oškodovanca v škodo lastnega ali tujega premoženja. V strukturi temeljne oblike kaznivega dejanja goljufije je nastanek škode, ki se odraža v zmanjšanju oškodovančevega ali tujega premoženja ali oškodovanju drugih premoženjskih pravic in ki je posledica storilčevega goljufivega ravnanja, konstitutivni znak tega kaznivega dejanja. Ta znak kaznivega dejanja je v konkretnem primeru opisan z navedbo, da je oškodovanec obsojenki na tekoči račun nakazal 1.000.000,00 SIT zato, da obsojenka zanj kupi bone BS, česar ni storila in je denar porabila za drug namen. Prav tako iz opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da si je obsojenka s svojim ravnanjem pridobila 1.000.000,00 SIT protipravne premoženjske koristi. Tega dejstva ni mogoče zanikati z utemeljitvijo, da sodišče ni odločilo o odvzemu koristi, ki jo je obsojenka pridobila s kaznivim dejanjem, čeprav je tak odvzem obvezen (prvi odstavek 95. člena KZ). Kolikor vložnik s svojimi navedbami v zahtevi opozarja na kršitev prvega odstavka 95. člena KZ, je potrebno pojasniti, da je uveljavljanje te kršitve v škodo obsojenki, zato zahteva zagovornika v tem delu ni dovoljena. Kolikor vložnik izraža dvom v resničnost in dokazanost teh odločilnih dejstev, pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).
8. Prav tako ni podana uveljavljana kršitev načela neposrednosti izvajanja dokazov. Navedeno načelo izhaja predvsem iz določbe prvega odstavka 355. člena ZKP, po kateri sme sodišče sodbo opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ne drži trditev vložnika zahteve (in vrhovnega državnega tožilca), da je sodišče sodbo oprlo na ustno ovadbo, ki jo je oškodovanec podal policiji. Res je bil zapisnik o sprejemu ustne ovadbe na glavni obravnavi prebran, pri čemer je bil oškodovanec z navedbami iz nje soočen in je pojasnil, da ni v celoti verodostojna. To dejstvo je sodišče prve stopnje navedlo tudi v obrazložitvi sodbe, vendar v razlogih sodbe niti ni povzelo vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, niti iz drugih delov obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče svojo odločitev oprlo na ustno ovadbo oškodovanca ali na kakšen njen del. V razlogih sodbe se je sodišče oprlo na oškodovančevo izpovedbo, ki jo je le-ta podal na glavni obravnavi. Oškodovanec je povedal, da je znesek 1.000.000,00 SIT nakazal obsojenki, pri čemer sta bila dogovorjena, da obsojenka zanj kupi bone BS. Pri ugotavljanju teh dejstev se je sodišče oprlo na izpovedbo oškodovanca, dano ob zaslišanju na glavni obravnavi in ne na njegovo ustno ovadbo. Ostalih odločilnih dejstev sodišče ni ugotavljalo na podlagi podatkov, ki jih je dal oškodovanec policiji ob podaji ustne ovadbe ali kot priča na sodišču, temveč je na njihov obstoj sklepalo iz drugih izvedenih dokazov.
9. Vložnik zahteve uvodoma uveljavlja tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar v nadaljevanju zahteve ne pojasni, v čem naj bi bila ta kršitev, zato je Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).
10. Ker kršitve, ki jih uveljavlja vložnik, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.
11. Obsojenka je dolžna plačati povprečnino v znesku 1.000 eurov. Pri odločanju o višini povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom ter dejstvo, da je obsojenka zaposlena, je solastnica stanovanjske hiše in nima preživninskih obveznosti. Drugi stroški v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom niso nastali.