Jedro

Določbi 37. in 38. člena ZIntPK urejata dolžnost uradne osebe, da se nasprotju interesov izogne, ga razkrije in se po potrebi izloči iz odločanja. Gre za določbi, ki urejata ravnanje funkcionarja oziroma uradne osebe v postopku odločanja, torej za pravila preventivne in procesne narave, usmerjena v zagotavljanje integritete odločanja v javnem sektorju. ZIntPK za kršitev teh določb ne določa sankcije ničnosti pravnega posla, sklenjenega kot posledice take kršitve. Če zakonodajalec za kršitev določenega prisilnega predpisa ne določi ničnosti, je treba posebej presoditi, ali je glede na namen kršene norme, naravo varovanega interesa in okoliščine konkretnega primera ničnost sploh ustrezna in nujna sankcija.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 8. 2024 (imenovana Sklep o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi in vročena dne 9. 9. 2024), ki jo je toženka podala tožnici, nezakonita in brez pravnih učinkov ter se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženki na delovnem mestu "Raziskovalec" ni prenehalo z dnem 2. 9. 2024, temveč je trajalo od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 1. 4. 2025 in od 1. 10. 2025 do dneva razsodbe v tej zadevi. Zavrnilo je reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo denarnega povračila. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2.Tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi nična in da tožnici zato ne pripada pravno varstvo. Pri tem naj se sodišče ne bi opredelilo do ključnih okoliščin, zlasti do dejstva, da je bil upravni odbor toženke seznanjen z morebitnim konfliktom interesov direktorja, da je ta funkcijo prenehal opravljati že julija 2024 ter da je novi zakoniti zastopnik kljub temu dopustil nadaljnje izvajanje pogodbe. Tožnica poudarja, da je v tem času opravljala delo in ustvarjala rezultate za toženko, ki pogodbe ni štela za nično, kar naj bi kazalo na drugačen odnos do veljavnosti pogodbe, kot ga je zavzelo sodišče. Nadalje pritožba očita, da sodišče ni pravilno presodilo dejanskega stanja glede okoliščin zaposlitve, zlasti kadrovskih potreb toženke in kompetentnosti tožnice, niti ni presojalo dejanskega izvajanja pogodbe. Po mnenju tožnice bi te okoliščine morale vplivati na presojo ničnosti. Pritožba nasprotuje stališču, da kršitev določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) o konfliktu interesov sama po sebi povzroči ničnost pogodbe. Meni, da gre za skrajno sankcijo, ki v obravnavanem primeru ni utemeljena, saj ravnanje ni doseglo takšne stopnje nemoralnosti, ki bi upravičevala ničnost, kar naj bi potrjevalo tudi ravnanje toženke pred začetkom spora. Pritožba izpodbija tudi zaključek o domnevnem naklepnem ravnanju tožnice in njeni solidarni odgovornosti. Navaja, da sodišče za takšne ugotovitve ni podalo ustrezne obrazložitve niti izvedlo dokazov, ter da zgolj sorodstveno razmerje z direktorjem ne zadostuje za sklep o seznanjenosti ali nedobrovernosti. Ob tem poudarja, da tožnica ni bila zavezanka po predpisih o preprečevanju konflikta interesov in da je delo opravljala kot delavka v razmerju do delodajalca. Pritožba nadalje izpostavlja, da opravljeno delo ne more biti nično in da bi moralo sodišče upoštevati tudi določbe delovnega prava, zlasti glede dejanskega obstoja delovnega razmerja. Ker je toženka kljub poznavanju vseh okoliščin dopustila nadaljnje delo tožnice brez ukrepanja, so nastale pravne posledice v smislu obstoja delovnega razmerja po zakonu. Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na nepravilnih pravnih izhodiščih ter selektivni presoji dejstev, zaradi česar je odločitev nepravilna in nezakonita. Priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo toženka pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnica v tem postopku izpodbija sklep toženke z dne 26. 8. 2024, na podlagi katerega ji je dne 2. 9. 2024 prenehalo delovno razmerje zaradi neuspešno opravljenega trimesečnega poskusnega dela. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ker je presodilo, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, nična. Ugotovilo je, da je takratni direktor toženke, ki je bil mož tožnice, sodeloval v postopku njenega zaposlovanja, ne da bi razkril nasprotje interesov ali se iz postopka izločil, s čimer je kršil določbe 37. in 38. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Na tej podlagi je zaključilo, da je pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli ter je zato nična po 86. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Nadalje je presodilo, da ničnost učinkuje za obe pogodbeni stranki, saj naj bi tožnica vedela za okoliščine konflikta interesov in pri sklenitvi pogodbe ravnala naklepno, zaradi česar je ni mogoče šteti za dobroverno sopogodbenico. Posledično je štelo, da pogodba ne povzroča pravnih učinkov in da tožnica iz nje ne more uveljavljati nobenih pravic iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi uporabo 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj je menilo, da v primeru absolutne ničnosti pogodbe ni mogoče priznati obstoja delovnega razmerja na podlagi dejanskega opravljanja dela. Ker je izhajalo iz ničnosti pogodbe, se ni spuščalo v presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, temveč je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

6.Čeprav pritožba formalno uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka ni konkretiziran. V okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče takšnih kršitev ne ugotavlja. Utemeljena pa je pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

7.Sodišče prve stopnje je stališče o ničnosti pogodbe oprlo na ugotovitev, da je takratni direktor toženke pri sklepanju pogodbe ravnal v nasprotju z 37. in 38. členom ZIntPK, ker ni razkril nasprotja interesov in se iz postopka ni izločil. Pritožbeno sodišče soglaša, da takšno ravnanje pomeni kršitev dolžnega ravnanja uradne osebe po ZIntPK. Vendar pa iz te ugotovitve še ne izhaja pravilen sklep, da je pogodba o zaposlitvi zato nična.

Določbi 37. in 38. člena ZIntPK urejata dolžnost uradne osebe, da se nasprotju interesov izogne, ga razkrije in se po potrebi izloči iz odločanja. Gre za določbi, ki urejata ravnanje funkcionarja oziroma uradne osebe v postopku odločanja, torej za pravila preventivne in procesne narave, usmerjena v zagotavljanje integritete odločanja v javnem sektorju. ZIntPK za kršitev teh določb ne določa sankcije ničnosti pravnega posla, sklenjenega kot posledice take kršitve. Če zakonodajalec za kršitev določenega prisilnega predpisa ne določi ničnosti, je treba posebej presoditi, ali je glede na namen kršene norme, naravo varovanega interesa in okoliščine konkretnega primera ničnost sploh ustrezna in nujna sankcija.