Jedro

Kadar ima dolžnik judikatno terjatev do upnika, lahko v izvršilnem postopku utemeljeno ugovarja, da je upnikova terjatev prenehala zaradi pobota.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da je ugovor dolžnice utemeljen, zato se sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne. Pod tč. II. pa je odločilo, da upnik sam nosi stroške odgovora na ugovor. Štelo je, da je utemeljen upničin ugovor o tem, da je terjatev prenehala zaradi pobota.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita, da je napačno zaključilo, da je dolžničina terjatev prenehala na podlagi 8. tč. I. odst. 55. čl. ZIZ. Takšen ugovorni razlog je možno uveljavljati le, če je dejstvo prenehanja terjatve nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, vendar v času, ko tega dejstva dolžnik ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. V tem primeru je bila sklenjena sodna poravnava, zato bi morala dolžnica ugovor pobota uveljavljati ob sklepanju sodne poravnave. Stranki sta ob sklepanju te poravnave dejansko šteli v korist upnika tudi dolžničin odstop od terjatev iz obeh izvršilnih naslovov. Zato meni, da je sodna poravnava jasna in jo je treba obravnavati tako, kot je zapisano in sicer, da je dolžnica ob sklepanju sodne poravnave dolgovala upniku 100.000,00 EUR. Ta poravnava je bila v zadevi N 67/2005 sklenjena zaradi razdružitve solastnine in sta z njo bivša zakonca uredila svoja premoženjska razmerja. Iz teh razlogov je dolžničin ugovor pobotanja neutemeljen, zato ga sodišče ne bi smelo dopustiti. Če bi sodišče izvedlo dokaze, ki jih je predlagal v odgovoru na ugovor bi lahko dokazal svoje trditve. Zato meni, da bi sodišče moralo izvesti te dokaze. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep spremeni tako, da se dolžničin ugovor v celoti zavrne in se ji naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Dolžnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba v celoti zavrne kot neutemeljena, saj je utemeljeno v skladu z določbo I. odst. 312. čl. OZ predlagala, da se terjatev pobota z njeno terjatvijo. S sodno poravnavo so bila le urejena premoženjska razmerja med strankama iz naslova skupnega premoženja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je dolžnica uveljavljala ugovorni razlog iz 8. tč. I. odst. 55. čl. ZIZ in pravilno zaključilo, da je le-ta zaradi uveljavljanja pobota utemeljen. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi lahko dolžnica ta razlog uveljavljala le, če bi dejstvo prenehanje terjatve nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem vendar v času, ko tega dejstva dolžnik ni mogel več uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Niti ne drži, da bi lahko dolžnica ugovor pobota uveljavila le ob sklepanju sodne poravnave, ki je v tej izvršbi izvršilni naslov. Po večinsko sprejeti sodni praksi se lahko v izvršilnem postopku utemeljeno ugovarja, da je terjatev prenehala zaradi pobota, kadar ima dolžnik svojo, pravnomočno ugotovljeno terjatev do upnika, torej, ko gre za dve judikatni terjatvi (materialnopravni pobot). Določbe Obligacijskega zakonika( členi 311 do 318), ki urejajo pobot časovno ne omejujejo uveljavljanje terjatev v pobot, zato upnik nima prav, da bi dolžnica morala uveljavljati v pobot svojo nasprotno terjatev v nepravdnem postopku (sklep VS RS III Ips 57/97). Dolžnica je imela možnost uveljavljati svojo terjatev v pobot kadarkoli, tudi v izvršilnem postopku. Dolžnica tudi s pobotno izjavo ni posegla v pravnomočno razsojeno stvar (v izvršilni naslov), pač pa je svojo judikatno obveznost izpolnila s tem, ko je v pobot uveljavljala svojo nasprotno pravnomočno terjatev.

Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni upoštevalo upnikovih navedb o tem, da je bila dolžničina terjatev pobotana že v nepravdnem postopku. Iz sodne poravnave, ki je bila sklenjena v nepravdnem postopku izhaja, da je bilo razdruženo skupno premoženje- nepremičnina in sicer tako, da je dolžnica pridobila na njej izključno lastninsko pravico in se zavezala izplačati solastninski delež. Iz te sodne poravnave ne izhaja niti vrednost nepremičnine niti kakršnokoli dejstvo iz katerega bi izhajalo, da sta sklenitelja v času sklepanja poravnave upoštevala kakršnokoli drugo že zapadlo in iztoženo terjatev. Zato ne držijo upnikove navedbe, da so bila ob sklepanju poravnave upoštevana vsa dejstva o premoženjskih razmerjih med bivšima zakoncema, saj iz poravnave jasno izhaja, da je bilo razdruženo le solastno nepremično premoženje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo predlog upnika za zaslišanje mediatorke, saj gre za izvršilni postopek, ki se vodi na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova, sodišče pa je tudi pravilno zaključilo, da ni nobene potrebe za ugotavljanje, zakaj je bila s sodno poravnavo dogovorjena obveznost dolžnice samo v takšni višini in ne v višjem znesku.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je dolžničin ugovor utemeljen, ker je terjatev prenehala zaradi pobota, ki ga je uveljavljala. Zato pritožba upnika ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka, dolžnica pa stroškov ni priglasila.