Jedro

Primeri, v katerih je video nadzor na delovnem mestu dovoljen, so izrecno opredeljeni kot izjemni, zato jih po presoji sodišča z razlago ni dopustno širiti onkraj njihove jasne jezikovne opredelitve, in to še posebno ne z uporabo splošnih določb, izjemo od katerih ti primeri smiselno pomenijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženec je s točko I.3 obravnavane odločbe, ki jo tožnik izpodbija s tožbo, tožniku naložil, da mora v roku enega dne od prejema odločbe prenehati izvajati avdio in video nadzor v prostorih za nego kože v salonu A. na ... Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik izvajal video nadzor v osmih prostorih za nego obraza, in sicer brez snemanja, s prenosom slike in zvoka v realnem času, z možnostjo spremljanja na zaslonu in prek slušalk ali zvočnika v posebnem prostoru vodje prodaje. Iz splošnih pogojev poslovanja izhaja, da je namen tega prenosa nadzor nad zaposlenimi, ki izvajajo tretmaje, zaradi zagotavljanja in izboljševanja kakovosti, o izvajanju video nadzora pa so v poslovnih prostorih na več mestih objavljena vidna obvestila. Tožnik je v inšpekcijskem postopku navedel, da gre tudi za varstvo strank pred morebitnimi neželenimi stranskimi učinki kozmetike, saj je treba pri vsaki stranki izvesti alergijski test in v primeru pozitivnosti tega testa prenehati s tretmajem. Zaradi zagotavljanja izvajanja tega testa se opravlja video nadzor, ki ga izvaja vodja prodaje kozmetike za nego kože. Tretma kože se namreč opravlja individualno, v ločenem prostoru, zato je video nadzor edina možnost nadzora kvalitete. Zaposleni so s tem seznanjeni in se z nadzorom strinjajo.

2. Toženec ugotavlja, da gre brez dvoma za video nadzor v smislu Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) in to kljub temu, da se podatki ne shranjujejo. Sklicuje se na 77. člen ZVOP-1, ki ureja video nadzor znotraj delovnih prostorov in ga dovoljuje le izjemoma, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, pa tega namena ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Tožnik ne izkazuje nujne potrebnosti izvajanja video nadzora v smislu te zakonske določbe, saj nadzor nad kakovostjo dela zaposlenih ne sodi med zakonite namene za njegovo izvajanje, varnost ljudi pa je mogoče zagotoviti tudi na druge načine, z milejšimi sredstvi, npr. z neposrednim nadzorom, ki ga tožnik že izvaja pri negi las ali v klicnem centru. Izvajanje video nadzora je tudi v izrazitem nasprotju z načelom sorazmernosti obdelave osebnih podatkov, saj gre za zelo invaziven poseg v zasebnost strank, sprotni nadzor pa pretirano posega tudi v zasebnost zaposlenih na delovnem mestu. Toženec dodaja še, da tožnik niti ne zmore in tudi dejansko ne izvaja stalnega video nadzora v vseh primerih nege kože, zato prihaja sam s seboj v nasprotje, ko od izvajanja takšnega nadzora pričakuje preventivne učinke, npr. zagotavljanje izvajanja alergijskega testa.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je spremljanje tretmajev potrebno zaradi zagotavljanja kvalitete in varstva strank pred morebitnimi neželenimi stranskimi učinki kozmetike. S tem namenom morajo namreč delavke pri vsaki stranki izvesti hitri alergijski test, zaradi zagotavljanja, da se delavke držijo protokola tega testa pa se v prostorih, kjer se opravljajo tretmaji, izvaja video nadzor. Poleg tega je tožnik že ob inšpekcijskem nadzoru pojasnil, da se video nadzor izvaja tudi v izobraževalne namene in sicer z namenom poučevanja novih sodelavcev. Pripominja še, da je pred pričetkom opravljanja video nadzora zaprosil Informacijskega pooblaščenca za mnenje, iz tega mnenja pa izhaja, da lahko opisani video nadzor izvaja, če vanj osebno privolijo posamezniki, ki mu bodo izpostavljeni. Tega se tožnik drži, saj so z video nadzorom seznanjeni in se z njim strinjajo tako sodelavci kot tudi stranke.

4. Tožnik meni, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni že splošni pogoji za obdelavo osebnih podatkov iz 8. in 10. člena ZVOP-1, tako da je "snemanje" dopustno in zakonito. Po navedenih zakonskih določbah se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če je za to podana osebna privolitev posameznika, določba 77. člena ZVOP-1, na katero se sklicuje toženec, pa ureja le primere, ko je zbiranje osebnih podatkov dopustno že na podlagi zakona. V zvezi s tem se sklicuje tudi na prakso Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da v primeru seznanitve in dovoljenja za snemanje ni mogoče govoriti o kršenju osebnostnih pravic in nezakonito pridobljenih dokazih.

5. Tožnik je toženca o tem, da razpolaga z vsemi potrebnimi soglasji za snemanje, še posebej obvestil po prejemu zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, toženec pa tega dopisa ni upošteval, temveč je izpodbijano odločbo izdal in jo tožniku izročil v času, ko z njegovo izjavo najverjetneje še ni razpolagal. Tožnik zato meni, da mu ni bilo omogočeno, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka.

6. Tožnik se ne strinja niti s stališčem toženca, da video nadzor krši načelo sorazmernosti obdelave podatkov. S tem nadzorom zasleduje dopusten, legitimen in zakonit cilj, in to tako, da je onemogočen dostop nepooblaščenih oseb do video nadzornega sistema. Gre za zdravje in varnost ljudi, osebne podatke pa se zbira v najmanjšem možnem obsegu, ki še zagotavljajo doseganje tega namena. Meni še, da stalna prisotnost nadzornika v kabini ne bi v ničemer zmanjšala posega v zasebnost. Izpodbijana odločba pomeni tudi nedopusten in neobrazložen odstop od toženčeve prakse, pri čemer se sklicuje na prej omenjeno mnenje, ki ga je pridobil od toženca, kar pomeni kršitev temeljnega načela zakonitosti.

7. Navaja tudi, da je izpodbijano odločbo že izvršil s tem, ko je celoten sistem za izvajanje video nadzora izklopil, vendar je to stanje reverzibilno, zaradi česar izkazuje pravni interes za vložitev tožbe v upravnem sporu. Zaradi nezakonite odločbe mu je nastala tudi škoda na ugledu, zaradi česar meni, da izkazuje pravni interes za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe.

8. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in predmetno odločbo v izpodbijanem delu odpravi oziroma podrejeno, naj ugotovi, da je predmetna odločba v izpodbijanem delu nezakonita, v vsakem primeru pa naj tožencu naloži povračilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe, poleg tega pa navaja, da se video nadzorni sistem ob inšpekcijskem ogledu ni uporabljal za izobraževalne namene, temveč izključno za video nadzor, da določbe ZVOP-1 o video nadzoru pomenijo specialno ureditev, ki izključuje uporabo splošnih določb 8. in 10. člena tega zakona, da je šlo pri mnenju, na katerega se sklicuje tožnik, za neobvezno pojasnilo, ne pa za odločbo, in da je bila odločba tožnikovemu pooblaščencu sicer res vročena neposredno po prejemu pripomb k zapisniku, kar pa je bilo mogoče zato, ker je toženec po prejemu te izjave ugotovil, da so bile navedbe deloma že upoštevane v pripravljeni odločbi, ali pa za odločitev niso bile pomembne. Sodišču zato predlaga, naj tožbo v celoti zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Za odločitev v tej zadevi je bilo najprej treba odgovoriti na vprašanje o razmerju med splošno opredelitvijo dovoljenosti obdelave osebnih podatkov (8. člen ZVOP-1), posebno v zasebnem sektorju (10. člen ZVOP-1) in posebno ureditvijo izvajanja video nadzora v delovnih prostorih po 77. členu ZVOP-1. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da je ureditev video nadzora na delovnem mestu do splošnih določb o obdelavi osebnih podatkov v razmerju specialnosti. Iz določb 8. in 10. člena ZVOP namreč izhaja, da so z njima določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni v vsakem primeru obdelave osebnih podatkov oziroma brez izpolnitve katerih osebnih podatkov sploh ni dovoljeno obdelovati (npr. "osebni podatki se lahko obdelujejo le (...)" - prvi odstavek 8. člena; "osebni podatki v zasebnem sektorju se lahko obdelujejo (...)" - prvi odstavek 10. člena). To nenazadnje izhaja že iz vsebine drugega in tretjega odstavka 10. člena, ki določata izjeme glede dovoljenosti obdelovanja osebnih podatkov v zasebnem sektorju tudi v nekaterih situacijah, ki niso zajete v prvem odstavku tega člena, torej s splošno ureditvijo ("ne glede na prvi odstavek tega člena (...)" - tretji odstavek 10. člena).

12. O tem, da gre pri ureditvi video nadzora za posebno ureditev, že na prvi pogled govori uvrstitev teh določb v VI. del zakona, med "področne ureditve", povsem jasno pa to opredeljuje prvi odstavek 74. člena ZVOP, po katerem se določbe tega poglavja (namreč poglavja z naslovom video nadzor) uporabljajo za izvajanje video nadzora, če drug zakon ne določa drugače. Očitno gre torej za področno ureditev, ki se ne uporablja alternativno s splošno ureditvijo iz 8. in 10. člena ZVOP, temveč ožje področje video nadzora ureja izključno in izčrpno. Ponovno to izhaja tudi iz prvega odstavka 77. člena ZVOP, po katerem se izvajanje video nadzora znotraj delovnih prostorov lahko izvaja le v izjemnih, tam naštetih primerih. Zakonodajalec je s tem očitno izključil izvajanje video nadzora v vseh drugih primerih, torej tudi v primerih, ko bi bila obdelava osebnih podatkov sicer na podlagi splošnih določb 8. in 10. člena ZVOP-1 dovoljena. Tudi zato, ker so primeri, v katerih je video nadzor na delovnem mestu dovoljen, izrecno opredeljeni kot "izjemni", jih po presoji sodišča z razlago ni dopustno širiti onkraj njihove jasne jezikovne opredelitve, in to še posebno ne z uporabo splošnih določb, izjemo od katerih ti primeri smiselno pomenijo.

13. Tožbene navedbe, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za zakonito obdelavo osebnih podatkov na podlagi 8. in 10. člena ZVOP-1, zaradi česar so določbe 77. člena ZVOP-1 za odločitev brezpredmetni, so torej neutemeljene. Ker niso izpolnjeni že temeljni pogoji za dovoljenost obravnavanega video nadzora, se sodišče z vprašanji sorazmernosti načina njegovega izvajanja ni ukvarjalo.

14. Sodišče se strinja s tožencem, da video nadzor v obravnavani situaciji, namreč pri uporabi kozmetičnih sredstev, ni nujno potreben zaradi varnosti ljudi oziroma njihovega zdravja in se strinja z razlogi, ki jih toženec navaja za to svoje stališče. Tudi po mnenju sodišča je mogoče enak namen v obravnavani situaciji doseči z milejšimi sredstvi, kot je npr. neposreden osebni nadzor, ki ga je treba šteti za milejšo obliko vdora v zasebnost že zato, ker je z navzočnostjo nadzornika povsem jasno, kdaj se izvaja, nad kom in v kakšnem obsegu. Prav tako se sodišče strinja s tožencem, da nesorazmernost oziroma nepotrebnost izvajanja video nadzora izhaja tudi iz (neizpodbijane) okoliščine, da tožnik nima možnosti, da bi nadzornik prek njega spremljal potek dela ves čas na vseh delovnih mestih, kar očitno negira njegovo nujnost v primerjavi z drugimi možnimi oblikami nadzora. Sodišče pa pripominja še, da tudi sicer iz podatkov zadeve ne izhaja, da bi šlo pri uporabi kozmetičnih sredstev za tako tvegano dejavnost, da bi bilo mogoče zagotoviti varnost ljudi le s stalnim, podrobnim, tehnično podprtim nadzorom nad vsemi delavci. Po presoji sodišča so iz navedenih razlogov tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na nujnost oziroma sorazmernost video nadzora neutemeljene.

15. Predmet izpodbijane odločbe oziroma inšpekcijskega nadzora v obravnavani zadevi je bilo izključno izvajanje video nadzora, ne pa tudi prenos slike in zvoka za izobraževalne namene, zato se sodišče do navedb v tej smeri v tožbi in odgovoru na tožbo ne opredeljuje, saj so za odločitev brezpredmetne.

16. Tožnik svoje stališče, da se toženec z njegovimi pripombami na zapisnik o inšpekcijskem ogledu ni niti seznanil, opira izključno na časovni potek postopka. Toženec je po presoji sodišča v odgovoru na tožbo ustrezno in dovolj verjetno pojasnil, kako je prišlo do tega časovnega poteka, tako da na te okoliščine same po sebi ni mogoče opreti ugotovitve o tem, da bi prišlo do zatrjevane kršitve določb upravnega postopka. Po drugi strani se sodišče strinja s tožencem, da se predmetna odločba v izpodbijanem delu ne opira na nobeno dejstvo ali okoliščino, do katere se tožnik ne bi mogel izjasniti, kar izhaja tudi iz povzetka njegovih navedb v obrazložitvi odločbe. Tudi ti tožbeni ugovori so zato po presoji sodišča neutemeljeni.

17. Sodišče se s tožencem strinja tudi glede tega, da njegovih stališč v dopisu tožniku, čeprav se je nanašal prav na dejavnost, obravnavano v tej zadevi, ni mogoče enačiti z njegovimi predhodnimi odločbami oziroma z "ustaljeno prakso" in spremembe tega stališča s posegom v načelo zakonitosti odločanja. Taka praksa namreč lahko smiselno temelji le na pravno zavezujočih odločitvah, kar dopis oziroma stališče očitno ni že zato, ker temelji na dejanskem stanju, kot ga je predstavil tožnik in ne ugotovil toženec v postopku, predpisanem z nakonom.

18. Iz navedenih razlogov na odločitev niso mogle vplivati niti nadaljnje tožbene navedbe, posebno v zvezi z načinom izvajanja video nadzora, dostopom do video nadzornega sistema, strinjanjem zaposlenih in strank z nadzorom ter škode na ugledu, ki naj bi jo izpodbijana odločba povzročila tožniku. Sodišče je zato ugotovilo, da je predmetna odločba v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, pravilen pa je bil tudi postopek pred njeno izdajo, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Tožnik je v tožbi predlagal izvedbo več dokazov, vendar se ti dokazi deloma nanašajo na listine v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina med strankama nista sporna, deloma pa na okoliščine, naštete v prejšnjem odstavku, ki po povedanem ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

20. V primeru, če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.