Jedro

Napako je očitno zagrešilo Okrajno sodišče v Murski Soboti pri sestavi poizvedovalnega zapisnika z dne 3. 4. 1948, na podlagi katerega je lastninska pravica na sporni nepremičnini prešla v splošno ljudsko premoženje, pri čemer je bilo očitno spregledano, da sporna parcela predstavlja kanal in ne potoka. Do napake je prišlo pri nastanku nove zemljiške knjige in ne zaradi geodetske izmere. Tožnika sta zatrjevala pomotni vpis, kar je izvedenec D. tudi ugotovil in ustrezno obrazložil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožeči stranki vsaka do 1/2 solastnici parc. št. 345/3 k.o. T., ki je sedaj vpisana na ime tožene stranke in je tožena stranka dolžna to priznati in izstaviti listino za zemljiškoknjižni prenos navedene nepremičnine na ime tožečih strank za vsakega do 1/2, tožena stranka pa je dolžna dovoliti bremen prost vpis in vknjižbo navedene parcele na ime tožečih strank za vsakega do 1/2, ker bo sicer takšno listino nadomestila sodba.

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno njene razveljavitve in vrnitve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek na treh trditvenih podlagah: - da je tožeča stranka nepremičnino priposestvovala, - da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico z gradnjo na tujem svetu, - da je bila vknjižba parc. št. 345/3 k.o. T. na toženo stranko posledica zmotne vknjižbe, ki jo je zagrešila Geodetska uprava Republike Slovenije (GURS) in za katero tožeča stranka ni vedela.

7. Parc. št. 345/3 k.o. T. je bila v zemljiški knjigi vknjižena kot vodno zemljišče v družbeni lastnini, kar med pravdnima strankama ni sporno.

8. Priposestvovanje nepremičnin, ki so bile predmet lastninjena na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini je že načelno izključeno. Do ukinitve družbene lastnine je prišlo postopoma z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Ustavni amandma IX k Ustavi Socialistične Republike Slovenije je določil, da sta družbena lastnina in zasebna lastnina enakopravni (drugi odstavek 6. točke amandmaja IX, Uradni list SRS št. 32/89). V 17. členu Ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX je predpisan rok za uskladitev republiških zakonov, ki niso v skladu z amandmaji do 31. 12. 1990. Ta rok je bil podaljšan do 31. 12. 1991 z Ustavnim zakonom o spremembah ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev IX do LXXXIX k Ustavi RS (Uradni list RS št. 4/91). Enak režim je bil v načelu ohranjen tudi z Ustavnim zakonom za izvedbo Ustave RS - UZIU (Uradni list RS 33/91). Ta je v 1. členu določil, da predpisi in splošni akti, ki so veljali na dan razglasitve Ustave RS ostanejo v veljavi. Določbe predpisov, ki niso v skladu z Ustavo RS je treba z njo uskladiti najkasneje do 31. 12. 1993. V takšni situaciji, ko je bil zakonodajalcu dan rok za prilagoditev zakonov, sprejetih na drugačni ustavni podlagi, novi Ustavi, je bilo torej do sprejetja novih zakonov potrebno spoštovati vse prejšnje zakone. Do ukinitve družbene lastnine je zato prišlo postopoma, in sicer z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini pa je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine in s tem tudi določbe 29. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je določal, da se na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ne more priposestvovati (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 184/2011).

9. Na podlagi določila prvega odstavka 182. člena Zakona o vodah - ZV-1, Uradni list RS 67/2002 z dne 26. 7. 2002, ki je stopil v veljavo 10. 8. 2002, so zemljišča, ki so na dan uveljavitve tega zakona vpisana v zemljiško knjigo kot vodna zemljišča in so javno dobro, splošno ljudsko premoženje, družbena lastnina ali imajo na njih pravne osebe pravico uporabe, prešla z dnem uveljavitve tega zakona v last Republike Slovenije. Republika Slovenija je tako postala lastnica parc. št. 345/3 k.o. T. 10. 8. 2002 in je takrat tudi prenehala obstajati družbena lastnina na tem zemljišču. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je, dokler ni bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine.

10. Tožba v tej pravdni zadevi je bila vložena 29. 12. 2010, zato desetletna priposestvovalna doba še ni mogla izteči (drugi odstavek 43. člena SPZ).

11. Enako kot za priposestvovanje na družbeni lastnini velja tudi za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. Gradbeno dovoljenje, ki ga je kot edini dokaz za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču predložila tožeča stranka, je bilo izdano 16. 8. 2005, torej še v času, ko je bilo zemljišče družbena lastnina. Drugih trditev o gradnji pa tožeča stranka ni postavila.

12. Neutemeljena je pritožbena graja, da napak geodetskega organa ni mogoče odpraviti v pravdnem postopku. Do pomotne vknjižbe lastninske pravice na parc. št. 345/3 k.o. T. na toženo stranko je prešlo ob razgrnitvi podatkov izmere in razgrnitve katastrskih načrtov v letih 1945 - 1947, ki so se opravljali na podlagi mapnih kopij iz leta 1938. Do vknjižbe tako ni prišlo na podlagi odločbe državnega organa, ampak ob novi nastavitvi zemljiške knjige leta 1947. Podlaga za vknjižbo je bil zapisnik z dne 9. 3. 1948 Okrajnega sodišča v Murski Soboti (Poizvedovalni zapisnik).

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca Demšarja in koncesijske pogodbe št. 10084/1898 z dne 12. 3. 1898 ugotovilo, da je bila parcelna številka 79 pripisana k vl. št. 98 Davčne občine Tešanovci v lasti pravnih prednikov tožnikov iz drugega paragrafa pogodbe izhaja, da je bila pravnim prednikom tožnikov dovoljena vodna uporaba za mlin, ki je stal na parc. št. 79 k.o. T., za kar je bilo potrebno poleg mlinskega branika napraviti še gornji in spodnji mlinski kanal. Potrebno je bilo torej vodo po kanalu speljati iz potoka na mlin in nato od mlina nazaj v potok. V kolikor bi mlin stal na potoku, to ne bi bilo potrebno, ampak bi bilo potrebno napraviti le kanal, ki bi tekel iz potoka in nazaj v potok. Med pravdnima strankama ni bilo nikoli sporno, da je mlin stal na zemljišču tožnikov iz koncesijske pogodbe pa izhaja, da so pravni predniki tožnikov skopali kanal iz potoka do mlina in od mlina naprej v potok. Pravni predniki tožnikov so s koncesijsko pogodbo dobili dovoljenje za uporabo vode, ne pa tudi za izgradnjo kanalov, kar bi bilo potrebno, če kanali ne bi potekali po njihovem zemljišču, iz česar je mogoče zaključiti, da je bilo zemljišče, po katerem je bil zgrajen kanal od potoka do mlina in od mlina do potoka, last pravnih prednikov tožnikov. Kanal (zgornji in spodnji del) predstavlja danes parc. št. 345/3 k.o. T. 14. Lastninska pravice se seveda ne more dokazati po dejanski rabi, lahko pa se dokaže s pomotnim vpisom, kar sta storila tožnika.

15. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi morala tožnika vložiti izbrisno in ne ugotovitveno tožbo. Položaj tožnikov, ki sta bila (njuni pravni predniki) vpisana v zemljiško knjigo, v postopku vzpostavitve nove zemljiške knjige pa sta iz nje izpadla, je po vsebini primerljiv položaju nevknjiženega imetnika originarno pridobljene lastninske pravice, zato lahko svoj položaj varujeta z izbrisno ali s tožbo na ugotovitev lastninske pravice (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 745/2008). Tožnika sta tako glede na dejansko stanje pravilno vložila ugotovitveno tožbo.

16. Tožnika sta trdila, da so bili njuni pravni predniki še pred nastankom SFRJ (1941) lastniki sporne parcele in da je napačno vknjižbo zagrešila geodetska uprava oziroma ustrezen organ. Napako je očitno zagrešilo Okrajno sodišče v Murski Soboti pri sestavi poizvedovalnega zapisnika z dne 3. 4. 1948, na podlagi katerega je lastninska pravica na sporni nepremičnini prešla v splošno ljudsko premoženje, pri čemer je bilo očitno spregledano, da sporna parcela predstavlja kanal in ne potoka. Do napake je prišlo pri nastanku nove zemljiške knjige in ne zaradi geodetske izmere. Tožnika sta zatrjevala pomotni vpis, kar je izvedenec D. tudi ugotovil in ustrezno obrazložil. 17. Tožeča stranka svojega dokaznega bremena ni prenesla na izvedenca, saj je temu bremenu zadostila s trditvijo, da je do vknjižbe lastninske pravice tožene stranke prišlo zaradi pomotne vknjižbe, kar je s pomočjo svoje strokovnega znanja ugotovil tudi izvedenec D..

18. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se listine, ki jih je predložila tožena stranka 15. 12. 2012, to je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, predložene prepozno (286. člen ZPP).

19. Listine, vpogledane v dokaznem postopku, so natančno naštete in sodišče prve stopnje je v dokazne namene vpogledalo prav te naštete listine. Uvodni stavek „vso listinsko dokumentacijo, predvsem pa“ ne more pomeniti, da je sodišče prve stopnje vpogledalo dovolilo tudi dokaz z vpogledom v prepozno predložene listine, saj je dokaz z njimi v nadaljevanju izrecno zavrnilo.

20. V okviru materialno procesnega vodstva sodišče strankam ne sme naložiti predložitve arhivskih listin, saj dokler te nima predložene sodišče, zanje ne more vedeti. Toženo stranko zastopajo državni pravobranilci, ki so prava vešče osebe, zato jih sodišče ni dolžno podučevati o nečem, kar bi morali vedeti in se je kasneje tudi izkazalo, da vedo, saj so listine predložili, vendar prepozno.

21. Pritožbena trditev, da sta tožnika ves čas vedela za stanje zemljiške knjige na njun zahtevek za ugotovitev lastninske pravice zaradi pomotnega vpisa ne more vplivati, to bi lahko vplivalo na njuno dobro vero v primeru priposestvovanja.

22. Potreba po določenem dokaznem sredstvu se lahko pokaže kasneje, vendar lahko stranka predlaga dokaz kasneje le, če tega brez svoje krivde ni mogla prej (četrti odstavek 286. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca D. in ga je dokazno ocenilo, prav tako pa se je tudi dovolj opredelilo do izvedenskega mnenja izvedenca L. in ne drži, da ga ni dokazno ocenilo.

23. Iz koncesijske listine nikakor ne izhaja, da bi potok tekel neprekinjeno mimo mlina, saj sta v njej poleg mlinskega branika določena tudi gornji in spodnji mlinski kanal, kar ne bi bilo potrebno, če bi mlin stal ob potoku.

24. Iz Poizvedovalnega zapisnika res izhaja, da so bili pravni predniki tožnikov seznanjeni s stanjem parcel, vendar zgolj seznanitev za prehod lastninske pravice ne zadostuje. Glede na položaj tožnikov, ki je podoben nevknjiženemu imetniku originarno pridobljene lastninske pravice, lahko tak imetnik zahteva sodno varstvo svoje pravice kadarkoli, pri tem so zaščiteni le tisti, ki so v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobili pravico še preden je bila s priposestvovanjem (na originaren način) pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (drugi odstavek 44. člena SPZ).

25. Glede na doslej povedano ni mogoče slediti pritožbenim izvajanjem, da je potok tekel mimo mlina in da mimo mlina ni bil izkopan kanal po zemljišču pravnih prednikov tožnikov. Ugotavljanje toka potoka na podlagi načrtov iz obdobja 1858 do 1860, je zagotovo manj zanesljivo kot ugotovitve, da so pravni predniki tožnikov po koncesijski pogodbi že imeli ali pa so bili dolžni zgraditi kanal od potoka do mlina in nato od mlina nazaj do potoka, kar nedvomno dokazuje, da mlin ni stal ob potoku, kakor to zatrjuje tožena stranka.

26. Do katerih ugovorov tožene stranke se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pritožba ne pove, zato se pritožbeno sodišče s to pritožbeno grajo ni ukvarjalo.

27. Pritožbena izvajanja, da sta tožnika sporno parcelo lahko začela uporabljati šele, ko sta protipravno zasula strugo, so glede na ugotovitve, da ni šlo za strugo, ampak kanal, speljan po zemljišču tožnikov, neutemeljena. Ta pritožbena izvajanja pa se sicer nanašajo na priposestvovanje, o čemer je pritožbeno sodišče že odločilo, da na spornem zemljišču ni bilo mogoče. 28. Iz sklepa O 310/68 z dne 28. 6. 1971 glede na ugotovitev, da je do napake prišlo v 40. letih prejšnjega stoletja, ne more izhajati, da bi bila sporna parcela predmet dedovanja, saj je bila takrat že vknjižena kot splošno ljudsko premoženje oziroma družbena lastnina.

29. Jasno je tudi, da gradbeno dovoljenje ne predstavlja dokaza in ne temelja za pridobitev lastninske pravice tožnikov na parc. št. 345/3 k.o. T., tega ne zatrjuje niti tožeča stranka.

30. Pritožbeno sodišče na koncu le še dodaja, da se je na parcelni številki 345/3 k.o. T., na podlagi obvestila OGU Murska Sobota, štev. 02 112-142/2009-4 z dne 19. 2. 2009 zaznamba naravnega javnega dobro izbrisala, kar pomeni, da je promet s tem zemljiščem sedaj dovoljen, saj ne predstavlja več vodnega zemljišča in tako ni ovire za vknjižbo lastninske pravice na tožnike.

31. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

32. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).