Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlago sodišča prve stopnje, da je imetništvo živali širše od lastništva. V skladu s 158. členom OZ namreč za ravnanje domače živali odgovarja njen imetnik, tj. vsakdo, ki za psa skrbi. Drži sicer pomislek pritožbe, da bi bilo nerealno pričakovati, da imetnik za psa odgovarja ves čas, tudi ko je ta na sprehodu z drugo osebo. Ker pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo, da je bil pes družinski, za katerega je poleg lastnika skrbel tudi tožnik, ki je psu dovolil, da nemoteno hodi po njegovi nepremični, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožnik v času spornega dogodka psa ni bil dolžan nadzirati.

Sodba bi se morala glasiti na dediče umrle osebe, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti odpravilo postopkovno kršitev in označbo tožeče stranke v uvodu sodbe ustrezno spremenilo. Po novejši sodni praksi in pravni teoriji namreč takšna sodba ni absolutno nična, ampak učinkuje proti, tudi poimensko še nedoločenim, dedičem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožniku plača 4.858,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2005 do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 12. 4. 2005 do 2. 6. 2005. Toženi stranki je nadalje naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.090,35 EUR.

(2) Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožena stranka ter v bistvenem navaja, da v konkretnem primeru ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Meni, da je do zmanjšanja premoženja prišlo v sferi tožnikovega sina, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je on oškodovancu priskrbel novo kamero. Dodaja, da je sodišče zmotno štelo, da je bila kamera kupljena v imenu in na račun tožnika. Izpostavlja, da je o odločilnem dejstvu (kdo je poravnal škodo lastniku kamere) podano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin ter izpovedbo tožnikovega sina, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Graja tudi ugotovljeno odškodninsko odgovornost tožnika, saj njegovo ravnanje ni bilo protipravno. Meni, da je opustitev dolžnega nadzorstva moč očitati le tožnikovemu sinu, saj se je slednji v času škodnega dogodka nahajal na terasi in bi moral poskrbeti za ustrezen nadzor nad psom. Sodišču nadalje očita prekomerno širjenje odgovornosti imetnika psa.

3) Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik tekom postopka umrl, na kar je bilo sodišče opozorjeno z vlogo z dne 26. 2. 2010 (list. št. 33-35). Sodišče sicer postopka pravilno ni prekinjalo, saj je tožnik imel pooblaščenca (100. člen ZPP), sodba pa bi se kljub temu morala glasiti na dediče umrle osebe. Pritožbeno sodišče je zato po uradni dolžnosti odpravilo postopkovno kršitev in označbo tožeče stranke v uvodu sodbe ustrezno spremenilo. Po novejši sodni praksi in pravni teoriji namreč takšna sodba ni absolutno nična, ampak učinkuje proti, tudi poimensko še nedoločenim, dedičem (primerjaj Sodbo VS RS št. II Ips 655/2001 z dne 17. 10. 2002 in Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 325).

(6) Pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino (1. odst. 964. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ta ima možnost, da odškodnino zahteva neposredno od zavarovalnice ali pa po splošnih pravilih odškodninskega prava zahteva povrnitev škode od povzročitelja, ta pa kot zavarovanec uveljavlja povrnitev izplačane odškodnine od zavarovalnice.

(7) V konkretnem primeru je odškodninski zahtevek uveljavljal tožnik, in sicer kot povzročitelj škode in zavarovanec tožene stranke. Ker zavarovalnica odgovarja v mejah odgovornosti zavarovanca, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo odgovornost tožnika kot imetnika živali, ki je ušla izpod dolžnega nadzora in povzročila škodo. Ob tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlago sodišča prve stopnje, da je imetništvo živali širše od lastništva. V skladu s 158. členom OZ namreč za ravnanje domače živali odgovarja njen imetnik, tj. vsakdo, ki za psa skrbi. Drži sicer pomislek pritožbe, da bi bilo nerealno pričakovati, da imetnik za psa odgovarja ves čas, tudi ko je ta na sprehodu z drugo osebo. Ker pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo, da je bil pes družinski, za katerega je poleg lastnika skrbel tudi tožnik, ki je psu dovolil, da nemoteno hodi po njegovi nepremični, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožnik v času spornega dogodka psa ni bil dolžan nadzirati. Pritožbeno sodišče se tako strinja z razlago prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bil pes v času škodnega dogodka zaupan v varstvo in nadzorstvo le tožnikovemu sinu. Glede na to, da je tožnik dopustil, da se je pes nahajal na njegovem balkonu, mu je tudi po mnenju pritožbenega sodišča moč očitati, da varstva in nadzorstva nad psom ni izvajal ustrezno, zaradi česar je prišlo do škodnega dogodka. Ravnanje tožnika je bilo tako nedopustno.

(8) Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje tudi razlogom sodišča glede nastale škode. Ob tem pritožnik sodišču neutemeljeno očita kršitev 15. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj razlogi sodbe ne nasprotujejo vsebini listin (računov) in zapisniku o izpovedbi priče S.K.. Iz obrazložitve sodbe tako ne izhaja, da je škodo poravnal tožnik sam, temveč je poškodovano kamero odplačal tožnikov sin S. K.. Da je slednje storil v imenu in na račun tožnika, pa je sodišče ugotovilo iz izpovedbe priče S. K., ki je pojasnila, da je imel tožnik prenizke dohodke, da bi škodo poravnal oškodovancu neposredno, zato je priči obljubil, da ji bo plačan znesek povrnil po končani pravdi. Kdo je bil dejanski plačnik poškodovane kamere tako na aktivno legitimacijo ne vpliva, da je zmanjšanje premoženja nastalo v tožnikovi sferi, pa izhaja iz dejstva, da je bila nova kamera kupljena v njegovem imenu in na njegov račun. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena tudi v tem delu.

(9) Po povedanem pritožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(10) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.