Jedro

Določbi 13. in 16. člena ZTuj nista ustrezni določbi za državljane drugih republik nekdanje države, ki so izpolnjevali pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v RS in so na območju RS tudi dejansko prebivali (Odločba Ustavnega sodišča RS, št. 14/99).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1574/96-9 z dne 6.1.1999, se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba Vlade Republike Slovenije, št. ..... z dne 13.9.1999, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 13.9.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 20.5.1996, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po 1. odstavku 16. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ZTuj) dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije. Ker mora biti začasno prebivanje formalizirano z dovoljenjem pristojnega organa, v upravnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da tožnik v času odločanja takšnega dovoljenja ni imel, je tožena stranka pravilno odločila in tožniku pravilno pojasnila posledice negativne odločbe o državljanstvu, ki so za tožnika začele veljati dva meseca potem, ko mu je bila vročena dokončna odločba.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi. Navaja, da na območju Republike Slovenije prebiva od leta 1964, stalnega prebivališča pa ni nikoli odjavil. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Med tem upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-284/94 z dne 4.2.1999 (Uradni list RS, št. 14/99) odločilo, da je Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97 in 50/98-odl. US RS) v neskladju z Ustavo RS zaradi protiustavne praznine, ker ni določil pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz 2. odstavka 81. člena tega zakona. Določbi 13. in 16. člena ZTuj po mnenju ustavnega sodišča nista ustrezni določbi za državljane drugih republik nekdanje države, ki so izpolnjevali pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v državi in so na območju Republike Slovenije tudi dejansko živeli.

V obravnavanem primeru odločitev tožene stranke temelji na določbah 13., 16. in 2. odstavka 81. člena takrat veljavnega ZTuj. Zato je glede na navedeno odločbo ustavnega sodišča ta pravna podlaga za zavrnitev tožnikove zahteve za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zaradi razloga, ker tožnik v Sloveniji ni prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, odpadla. Upravni organ bi lahko na podlagi navedenih določb ZTuj odločil o tožnikovi zahtevi le, če bi ugotovil, da ga ni šteti za osebo iz 2. odstavka 81. člena ZTuj. Taka ugotovitev pa iz podatkov upravnih spisov niti iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

V zvezi z navedeno odločbo ustavnega sodišča je bil sprejet Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00-odl. US RS in 64/01), ki je začel veljati 28.9.1999. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku glede na navedeni zakon ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izdajo zahtevanega dovoljenja.

Glede na navedeno je podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.