Jedro

Četudi je delodajalec v postopku likvidacije in delavcu ne izplačuje nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo (v breme zavoda), ni podana pravna podlaga, da bi se zavodu naložilo, da nadomestilo plače (za čas začasne nezmožnosti za delo od 31. delovnega dne zadržanosti dalje) izplača direktno zavarovancu (delavcu).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke, št. ... z dne 3. 9. 2009 in št. ... z dne 30. 7. 2009 ter da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela v višini 525,00 EUR neto mesečno za vsak mesec posebej od 6. 7. 2006 dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečno zapadlega obroka nadomestila, ter mu povrniti stroške postopka, se zavrne.“ Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2009 in št. ... z dne 30. 7. 2009 (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe tožniku izdati nov upravni akt o odmeri nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za polni delovni čas od 6. 7. 2006 do 19. 11. 2009 in mu tako odmerjeno nadomestilo v istem roku tudi izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2009 dalje do plačila (2. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za priznanje in izplačilo nadomestila plače za čas od 25. 5. 2006 do 5. 7. 2006 (3. točka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti (4. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da nadomestila plače, ki gredo delavcem iz naslova socialnega zavarovanja, kot na primer nadomestilo za čas starševskega dopusta, nadomestila iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niso delovnopravne narave, tako da jih delodajalec ne izplačuje, razen v primeru nadomestil plače iz zdravstvenega zavarovanja, ko ga k izplačilu dajatve na račun Zavoda za zdravstveno zavarovanje zavezuje zakon (komentar k 137. členu Zakona o delovnih razmerjih, avtorji: Nataša Belopavlovič in drugi). Drugačno ravnanje, torej neizplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela je opredeljeno kot prekršek (11. točka 231. člena Zakona o delovni razmerjih, ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), tudi v primeru, če je podan objektivni razlog za takšno ravnanje, kot na primer nelikvidnost delodajalca. ZDR ne določa drugačnega ravnanja v primeru, ko delodajalci svojim delavcem ne obračunavajo in izplačujejo plač oziroma nadomestil plač. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami) v 229. členu določajo način izplačevanja nadomestila plače in sicer nadomestila izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci. Zavod (tožena stranka) povrne delodajalcem izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka, kateremu morajo priložiti predpisano dokumentacijo. Delodajalcu zavod ne poravna obračunanih nadomestil, če jih ni izplačal delavcem, ki so bili do njih upravičeni. Niti Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) niti POZZ ne določata, da bi lahko tožena stranka v primeru insolventnosti delodajalca nadomestilo plače neposredno izplačala delavcu. Predmet konkretnega spora je, ali je tožnik upravičen do direktnega plačila nadomestila plače s strani tožene stranke. Tožena stranka zagotavlja pravico do nadomestila plače svojim zavarovancem tako, da njihovim delodajalcem refundira sredstva za neposredno izplačilo na podlagi podatkov in dokumentacije delodajalca. Ne gre za upravno odločanje, temveč za neposredno nakazilo denarnih zneskov zavarovančevemu delodajalcu na podlagi podatkov, za katere jamči delodajalec. Že citirana določba 137. člena ZDR zavezuje delodajalca k izplačilu nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela na račun tožene stranke. V posledici pa je pristojnost zahtevati povračilo podeljena delodajalcu. Takšno stališče je že večkrat zavzelo tudi Višje delovno in socialno sodišče kot na primer v zadevi Psp 312/2008, Psp 493/2007, saj za drugačno odločitev ni nobene materialnopravne podlage. Delavec ima možnost, da v skladu z določili ZDR v primeru, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja, uveljavi pravice pri delodajalcu oziroma neposredno pred pristojnim sodiščem, lahko pa se obrne tudi na Inšpektorat RS za delo. Tožena stranka tudi meni, da je zakonodajalec v primeru nelikvidnosti delodajalca predvidel ustrezne pravne instrumente za uveljavitev delavčevih pravic z zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 40/2009 s spremembami) in Zakonom o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS; Ur. l. RS, št. 25/97 s spremembami). Zakonodajalec je v primeru insolventnosti delodajalca z navedenima zakonoma natančno predpisal pogoje, postopke in način poplačila terjatev delavcev iz naslova neplačanih obveznosti, kamor sodijo tudi neizplačana nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela. Tudi v primeru, da bi bila družba G. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, omenjeno v skladu s 442. členom ZFPPIPP ne vpliva na pravico upnika izbrisane družbe zahtevati plačilo njegove obveznosti do te pravne osebe od osebno odgovornih družbenikov ali od drugih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. V citiranem členu je tudi določeno, da v primeru, če je pravna oseba ob njenem prenehanju imela neplačane obveznosti, aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. V spornem primeru torej za neposredno izplačilo nadomestila tožniku ni pravnega temelja. Drugačno stališče bi po mnenju tožene stranke postavilo delavce v neenakopraven položaj in omogočilo delavcem, ki so v „bolniškem staležu“ privilegiran položaj glede na delavce, ki so pri istem delodajalcu v delovnem razmerju in so zdravi ter delajo, pa jim delodajalec ne izplačuje plač. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je izpodbijana sodba izdana v skladu z vzpostavljeno sodno prakso, saj namreč ni dopustno, da bi bil delavec, ki je na bolniškem staležu, izpostavljen samovolji delodajalca, ki mu dejansko noče ali ne more izplačati nadomestila plače, četudi ima delodajalec pravico do refundacije izplačila nadomestila plače. V takšnih primerih je delavec na bolniškem staležu prikrajšan pri uveljavljanju svoje socialne pravice, ki mu pripada na podlagi samega zakona. V izogib takšnim zlorabam s strani delodajalca ima delavec pravico zahtevati izplačilo nadomestila plače za obdobje bolniškega staleža neposredno od tožene stranke, saj je drugače delavec v celoti prikrajšan pri uveljavljanju te socialne pravice. Tožnik se pri tem sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 57/2009 z dne 10. 6. 2009. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 9. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 7. 2009, s katero je bilo odločeno, da se zahtevek tožnika za obračun in direktno izplačilo nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela med zaposlitvijo pri G. d.o.o., zavrne.

Iz prvostopenjske odločbe tožene stranke izhaja, da je bil tožnik od 3. 5. 2006 dalje zaposlen pri G. d.o.o. in da je bil od 25. 5. 2006 dalje začasno zadržan od dela (bolniški stalež). Delodajalec tožniku ni izplačal nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, zato je tožnik izplačilo tega nadomestila uveljavljal neposredno od tožene stranke. V zadevi je sporno, ali obstaja pravna podlaga, da bi tožena stranka tožniku direktno izplačala nadomestilo plače za sporno obdobje. V zvezi s spornim obdobjem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo nadomestila plače za čas od 25. 5. 2006 do 5. 7. 2006 (3. točka izreka) in sicer iz razloga, ker obveznost tožene stranke, da plačuje nadomestilo v breme zdravstvenega zavarovanja obstaja šele od 31. delovnega dne zadržanosti dalje, kar v sporni zadevi pomeni šele od 6. 7. 2006 dalje. Navedena odločitev je v korist tožene stranke, ki je v tem delu uspela v sporu. Pritožbeno sodišče zato omenjene odločitve skladno s 1. odstavkom 350. člena ZPP ni preizkušalo in je ta del odločitve sodišča prve stopnje tudi postal pravnomočen. Odprto pa je vprašanje, ali je tožnik upravičen do izplačila nadomestila plače za obdobje od 6. 7. 2006 dalje.

ZZVZZ pravico do nadomestila ureja v določbah od 28. do 35. člena. Omenjeni predpis nima posebne določbe, ki bi določala, kdo je izplačevalec tega nadomestila. Za razliko od ZZVZZ pa POZZ v VIII/11 poglavju ureja vprašanje uveljavljanja pravice do nadomestila plače. V 2. odstavku 229. člena je določeno, da nadomestila plač izplačujejo delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja njihovi delodajalci. Zavod povrne delodajalcem izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka. V 4. odstavku istega člena je nadalje določeno, da zavod povrne delodajalcu izplačana nadomestila po predložitvi zahtevka in dokumentacije. Zavod pa delodajalcu ne povrne obračunanih nadomestil plač v primeru, če jih ni izplačal delavcem, ki so bili do njih upravičeni, če ni izkazano, da je delodajalec plačal delavcu iz lastnih sredstev nadomestilo plače za 120 delovnih dni v koledarskem letu v primeru začasne nezmožnosti delavca za delo zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ali če ne izkaže, da gre za dve ali več zaporednih odsotnosti z dela zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom do 30 dni in je v posameznem primeru prekinitev med eno in drugo odsotnostjo manj kot 10 delovnih dni ter nadalje, če v primerih začasne nezmožnosti za delo, ko gre nadomestilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, ni odločal imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, da je zadržanost od dela utemeljena. ZDR vprašanje izplačila nadomestila plače ureja v 137. členu, kjer je med drugim določeno, da v času daljše odsotnosti z dela izplača delodajalec nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožnik v času od 25. 5. 2006 do 19. 11. 2009 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Z 20. 11. 2009 je bil invalidsko upokojen. V obdobju od 25. 5. 2006 do 20. 11. 2009 mu delodajalec ni izplačal nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo. Delodajalec je v postopku likvidacije. Pritožbeno sodišče je že v zadevah, ki jih navaja sodišče prve stopnje in pa tožnik v odgovoru na pritožbo (Psp 312/2008 z dne 28. 5. 2009 in Psp 57/2009 z dne 10. 6. 2009) zavzelo stališče, da se s 137. členom ZDR in 229. členom POZZ v bistvu ureja le tehnično vprašanje in sicer način obračuna in izplačila nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo s strani delodajalca v breme tožene stranke, ki je od 31. dne zadržanosti od dela zavezan zagotavljati pravico do nadomestila. V izjemnih situacijah, ko sicer predpisani način izplačevanja nadomestila plače preko delodajalca, kateremu zavod refundira sredstva za neposredna izplačila zaradi nelikvidnosti delodajalca ni mogoč, bi bilo tožniku iz razlogov na strani delodajalca oteženo učinkovito uresničevanje temeljne pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej pravice do uveljavljanja nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo, kar pomeni, da je v takih primerih potrebno zavarovancu omogočiti, da svojo pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavlja neposredno pri tožencu. Zadeva je bila obravnavana tudi pred Vrhovnim sodiščem RS, ki pa se je postavilo na stališče, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno naložilo toženi stranki, da mora mimo delodajalca sporno nadomestilo plače neposredno izplačati tožniku, saj za tak direktni zahtevek tožnika do tožene stranke ni pravne podlage (zadeva VIII Ips 376/2009 z dne 5. 4. 2011 in VIII Ips 451/2009 z dne 23. 5. 2011). Vrhovno sodišče še poudarja, da ureditve v že citiranih predpisih, po katerih nadomestilo v breme tožene stranke neposredno izplačuje delodajalec, ne spremeni niti dejstvo, da delodajalec plač in nadomestil ne izplačuje zaradi insolventnosti, niti dejstvo, da je bil zoper delodajalca začet oziroma izveden stečajni postopek oziroma niti, če gre za prenehanje delodajalca zaradi izbrisa iz sodnega registra. V tem primeru stopijo v njegov dolžniški položaj jamstveni in preživninski sklad oziroma osebno odgovorni aktivni družbeniki.

Glede na navedeno materialnopravno stališče revizijskega sodišča, ki skladno s 109. členom Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami) skrbi za enotno sodno prakso, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Za direktno izplačilo nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo tožniku, namreč ni ustrezne pravne podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točke 1, 2 in 4 izreka) spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 3. 9. 2009 in št. ... z dne 30. 7. 2009 ter da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nadomestilo plače v višini 525,00 EUR neto mesečno za vsak mesec posebej, vse od 6. 7. 2006 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik v sporu ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.