Jedro

Prepoved odtujitve in obremenitve osebnega vozila se zaznamuje v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, ki ga vodi AJPES.

Družbeniki odvetniške družbe so lahko samo odvetniki, ki v odvetniški družbi opravljajo odvetniško dejavnost. Lastnik poslovnega deleža in s tem družbenik torej ne more biti nekdo, ki ni odvetnik in ki istočasno ne opravlja te dejavnosti v družbi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v izreku pod točko IV. glede poslovnega deleža v družbi G. d.o.o, mat. št. ..., in družbi A. d.o.o., mat. št. ..., ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je točki III., preostalem delu točke IV. in točki V. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo in prvemu tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev v izreku navedenih nepremičnin z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi (točki I. in II. izreka). Zoper takšno odločitev je prvi toženec vložil ugovor, vendar sodišče prve stopnje o njem še ni odločalo. Ta del odločitve ni predmet pritožbenega preizkusa. V preostalem delu, ki se nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve pod točko III. izreka navedenih vozil in prepoved odtujitve in obremenitve poslovnih deležev v družbah navedenih po točko IV. in V. izreka, pa je začasno odredbo zavrnilo.

2. Zoper zavrnilni del sklepa (III., IV. ter V. točka izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da predlogu ugodi v celoti, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je v tožbi predlagala dokaz glede ostalih vozil (da naj prva tožena stranka predloži o njih podatke), saj sama listin nima. Odločitev, da verjetnost obstoja terjatve v zvezi s temi vozili ni izkazana, je zato vsaj preuranjena. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnice brez izdane začasne odredbe onemogočena ali otežena v pogledu nepremičnin, je kljub temu zavrnilo predlagano začasno odredbo glede preostalega premoženja. Skupno premoženje je določen skupek premoženja in pravic. Če je prva tožena stranka začela odtujevati in obremenjevati določen del tega premoženja, takšno ravnanje pomeni, da je podana konkretna nevarnost tudi glede vsega ostalega skupnega premoženja. Tožnica ni predlagala prepovedi odtujitve in obremenitve celotnih poslovnih deležev, pač pa le dela, ki ji pripada. To na poslovanje družbe ne more negativno vplivati, prav tako pa toženi ne more povzročiti škode, saj s skupnim premoženjem toženec sploh ne bi smel razpolagati. Tožena stranka z izdajo začasne odredbe tudi ne bo utrpela nikakršnih hujših neugodnih posledic, ki brez začasne odredbe lahko nastanejo tožeči stranki. Sama bo utrpela nenadomestljivo škodo, če jo bo toženec izigral in jo prikrajšal za stvarnopravni zahtevek.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sklep o začasni odredbi ima na podlagi 268. člena ZIZ učinek sklepa o izvršbi. Da bi sklep o zavarovanju imel tak učinek, pa mora vsebovati vse, kar mora vsebovati predlog za izvršbo (primerjaj 40. čl. ZIZ), med drugim tudi (zakonsko predvideno) sredstvo zavarovanja oziroma izvršbe - to je sodno dejanje, ki ima za namen, da se z njim neposredno ali posredno doseže zavarovanje terjatve oziroma dosega dejanja, v konkretnem primeru torej sredstvo, s katerim bo doseženo, da dolžnik (toženec) s stvarjo ne bo razpolagal. Sredstva izvršbe oziroma zavarovanja pa so v ZIZ navedena taksativno in ne primeroma, kar velja za vrste začasnih odredb. Tožnica je med drugim predlagala, da se tožencu prepove odtujitev in obremenitev treh osebnih vozil. V 1. točki 273. člena ZIZ je v zvezi s takšno začasno odredbo izrecno predvideno, da se prepoved odtujitve in obremenitve premičnin na katere meri terjatev, izvrši z vpisom prepovedi v registru iz 3. odstavka 81. člena zakona, če se ta vodi. V konkretnem primeru, ko tožnica predlaga prepoved odtujitve in obremenitve osebnih vozil, se tak register vodi. Gre za register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, ki ga vodi AJPES (1). Izvršitve na način kot jo predlaga tožeča stranka, torej zakon ne predvideva. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog v tem delu zavrnilo, je (sicer iz drugih razlogov) torej pravilna in se do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na ta del odločitve, posebej ni treba opredeljevati.

6. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je, čeprav deloma iz drugačnih razlogov, pravilna tudi v pogledu 50 % poslovnega deleža v družbi H. d.o.o. In 30 % deleža v Odvetniški družbi J. o.p., d.o.o..

7. V zvezi z prvo navedeno družbo ni sporno, da je poslovni delež v njej last drugo tožene stranke, to je A. R. J. in ne prvo toženega A. J. Ravnanja slednjega, s katerimi je sodišče prve stopnje sicer utemeljilo obstoj predpostavke po 1. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ v pogledu nepremičnega premoženja, katerega lastnik oziroma solastnik je prvi toženec, zato ne morejo dokazovati obstoja te predpostavke tudi v pogledu premoženja, ki je last drugo toženca. Tudi dejstvo, da je drugo toženec od svojega brata v letu 2005 dobil poslovni delež v tej družbi, samo po sebi ne izkazuje namena drugo toženca tožnici onemogočiti uveljavitev njene zatrjevane terjatve. Zatrjevana nevarnost zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča na konkretni ravni ni izkazana, kar pa je pogoj za zavarovanje.

8. Izdaja začasne odredbe je dopustna tudi v primeru, če se z verjetnostjo izkaže, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ali pa, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (2. in 3. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ). Tožnica je obe predpostavki sicer zatrjevala, ni ju pa konkretizirala.

9. Tako ni navedla nobenih okoliščin, ki bi utemeljile materialnopravni zaključek o tem, da drugi toženec z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale tožnici. Trditev o tem je ostala na ravni splošnega zatrjevanja, kar pa ne zadostuje. Z začasno odredbo se namreč poseže v pravice nasprotne stranke pred izvedbo kontradiktornega postopka in je že zato pri njeni dovolitvi potreben restriktiven pristop.

10. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da s pojmom „težko nadomestljiva škoda“ iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ ne more biti zajeta (tudi) škoda, ki bi tožnici eventuelno lahko nastala v primeru, če stvarnopravnega zahtevka ne bi več mogla uveljaviti ali pa bi bila njegova uveljavitev težja (2), vendar pa tudi te škode tožnica ni konkretizirala. Ker v primeru težjega uveljavljanja terjatve ali v primeru, da bi bila v njenem uveljavljanju onemogočena (na voljo pa bi imela obligacijski, torej denarni zahtevek) nastanek škode ni nujen, je pa možen, jo je potrebno ustrezno argumentirati in dokazati. Tega pa tožnica ni storila.

11. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je skupno premoženje pravdnih strank, z deleži vsake do ½, tudi 60 % poslovni delež v Odvetniški družbi J. o.p., d.o.o.. Zahteva, da sodišče s sodbo to ugotovi ter naloži prvo tožencu izstavitev ustrezne listine na podlagi katere se bo tožnica lahko vpisala kot lastnica v sodnem registru.

12. Odvetniška družba J. o.p., d.o.o., je družba za katero velja specialna ureditev Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv, členi 35. do 40). V 37. členu tega zakona je tako določeno, da so lahko družbeniki odvetniške družbe samo odvetniki, ki v odvetniški družbi opravljajo odvetniško dejavnost. Lastnik poslovnega deleža in s tem družbenik torej ne more biti nekdo, ki ni odvetnik in ki istočasno ne opravlja te dejavnosti v družbi. Glede na tožbene trditve tožnice in zahtevek, ki ga je postavila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožba v tem delu nesklepčna. To pa, saj nesklepčnemu zahtevku sodišče ne more ugoditi, pomeni, da ni mogoče ugoditi niti predlogu za izdajo začasne odredbe, saj terjatev, ki naj bi se zavarovala, niti s stopnjo verjetnosti ni izkazana (272. člen ZIZ). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je začasno odredbo zavrnilo, je zato (čeprav iz drugih razlogov) pravilna, do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na ta del odločitve, pa se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica z verjetnostjo izkazala, da sta pravdni stranki s skupnim delom in s skupnimi sredstvi v času trajanja zakonske zveze pridobili med drugim tudi poslovna deleža v družbah G. d.o.o. in A. d.o.o.. Te ugotovitve s pritožbo niso izpodbijane in zato niso predmet pritožbenega preizkusa.

14. Začasno odredbo je sodišče prve stopnje v tem delu zavrnilo zaradi pomanjkanja predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, tudi predpostavke po prvi alineji (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez začasne odredbe onemogočena ali precej otežena). Iz razlogov je mogoče razbrati, da sodišče prve stopnje meni, da bi morala tožnica to predpostavko (oziroma katero od preostalih) izkazati za vsak posamezen del skupnega premoženja posebej. Po stališču sodišča prve stopnje torej ne zadostuje, da je bila ena od predpostavk izkazana v zvezi z nepremičnim premoženjem.

15. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je takšno izhodišče materialnopravno zmotno, saj ne upošteva, da je skupno premoženje skupek premoženjskih, to je vrednostno ocenljivih pravic (tako stvarnopravnih kot obligacijskih in drugih premoženjskih pravic) in se v sporih o njegovem obsegu in deležu, ki ga ima posamezen zakonec na njem, celovito presoja.

16. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da dosedanje ravnanje prve tožene stranke, ki je, tik pred ali takoj po razpadu življenjske skupnosti s tožnico, opravila določena razpolaganja z (verjetno skupnim) nepremičnim premoženjem, s stopnjo verjetnosti dokazuje objektivno in konkretno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnice zaradi tega lahko onemogočena ali otežena. Pomembna je predvsem ugotovitev o zaznambi vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice pri večjem številu nepremičnin (3). Zaznamba vrstnega reda je namreč posebno razpolagalno dejanje imetnika lastninske pravice, ki lastniku omogoči razpolaganje z vrstnim redom vpisa v zemljiško knjigo. Zaznamba namreč vrstni red varuje (primerjaj prvi odstavek 72. člena in 2. odstavek 74. člena ZZK-1). S predložitvijo sklepa o takšni zaznambi, ki ga novi pridobitelj pridobi od lastnika, si slednji zagotovi vknjižbo v zaznamovanem vrstnem redu. Povedano drugače in bolj jasno: če bi toženec katero od nepremičnin po izdaji sklepa o zaznambi in v času njegove veljavnosti prodal in bi kupcu izročil sklep o zaznambi vrstnega reda, bi to kupcu, ne glede na to, da bi se tožnica morebiti po sodbi v tem času že vpisala v zemljiško knjigo, zagotovilo vpis v vrstnem redu zaznambe, torej pred tožnico, vknjižba v njeno korist pa bi se izbrisala (primerjaj 5. odstavek 74. člena ZZK-1).

17. Uveljavitev njene terjatve, ki je stvarnopravne narave, bi bila iz navedenih razlogov zato brez dvoma otežena (tožnica bi morala vložiti tožbo na razveljavitev pogodbe in dokazati slabo vero kupca), najverjetneje pa onemogočena (v primeru dobrovernosti kupca, bi ji ostal le še obligacijski zahtevek do toženca).

18. Takšno ravnanje toženca pa po mnenju pritožbenega sodišča izkazuje predpostavko po 1. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ tudi v pogledu ostalega skupnega premoženja s katerim toženec sicer še ni razpolagal, saj kaže, da obstoji konkretna nevarnost, da to v bodoče stori. Ker je namen začasne odredbe ravno v tem, da takšno razpolaganje prepreči (dokler je to še mogoče), bi bilo nerazumno in v nasprotju z namenom začasne odredbe zahtevati, da do konkretnih dejanj, ki kažejo na namen razpolaganja, pride v zvezi z vsakim posameznim delom skupnega premoženja.

19. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo še pred vročitvijo predloga prvo toženi stranki v odgovor in torej kontradiktornost pred sodiščem prve stopnje še ni bila vzpostavljena, pa pritožbeno sodišče izpodbijanega dela odločitve, ne more spremeniti. S tem bi namreč poseglo v pravico prve tožene stranke do izjave, saj zoper odločitev pritožbenega sodišča ne bi mogla vložiti ugovora s katerim se (če predlog pred odločitvijo nasprotni stranki ni bil vročen) pred sodiščem prve stopnje kontradiktornost šele vzpostavi.

20. Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo pritožbi v tem delu ugodilo in sklep sodišča v točki IV, glede obeh zgoraj navedenih družb, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ razveljavilo in vrača zadevo v nov postopek. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih, a nerazveljavljenih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

21. Podrobnejši napotki za delo glede na predhodno obrazložitev niso potrebni. Pritožbeno sodišče opozarja le na to, da bo moralo sodišče prve stopnje predlagateljico pred ponovno odločitvijo pozvati, da predlog popravi, saj v njem manjka ena od bistvenih sestavin, to je čas, za katerega predlaga izdajo začasne odredbe (primerjaj 277. člen ZIZ).

22. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

(1) Na podlagi Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (UL RS 23/2004 z nadaljnjimi spremembami) se v ta register vpisujejo tudi motorna vozila (8. člen), na podlagi sklepa sodišča o izdani začasni odredbi s katero je sodišče prepovedalo odtujitev in obremenitev, pa AJPES opravi vpis tega pravnega dejstva (9. člen in 4. odstavek 21. člena Uredbe) in po uradni dolžnosti o tem obvesti tudi organ, ki sicer vodi uradno evidenco o vozilih.

(2) Za obstoj predpostavke po 1. alineji 2. odstavka 272. člena zadostuje, da je verjetno izkazano, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zatrjevanje in dokazovanje (morebitne) škode, ki bi v zvezi s tem nastala, ni potrebno. Tudi ni nujno, da do nje sploh pride.

(3) Iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov je tako razvidno, da je bila zaznamba vrstnega reda z veljavnostjo do 20.1.2013 opravljena pri večjem delu nepremičnin, na primer pri parceli 643/5 k.o. X, 169/8, 169/12, 168/2, 168/10, 168/12, 168/8, 169/4, 169/6, 169/7, 169/9 in 169/11, vse k.o. Y. Takšna zaznamba z veljavnostjo do 16. 1. 2013 je izvedena tudi pri nepremičnini z ID znakom 000 in 111. Pri več nepremičninah so vpisane plombe za enak vpis (npr. pri nepremičninah v k.o. Z.).