Jedro

Če pritožnik navaja nova dejstva, mora priglasiti tudi dokaze glede teh dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo 356.126,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov: 5.106,00 SIT od 21.2.1996 do plačila, 3.357,00 SIT od 28.3.1996 do plačila, 28.646,00 SIT od 10.4.1996 do plačila, 9.833,00 SIT od 3.10.1996 do plačila, 1.472,00 SIT od 15.1.1996 do plačila, 2.514,00 SIT od 15.2.1996 do plačila, 2.200,00 SIT od 25.6.1996 do plačila, 96.092,00 SIT od 29.11.1996 do plačila, 24.905,00 SIT od 29.11.1996 do plačila ter od 182.000,00 SIT od 29.11.1996 do plačila.; vse v 15-ih dneh pod izvršbo. Obenem je sodišče toženki naložilo, naj povrne pravdne stroške tožnice v višini 81.591,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Zoper sodbo se pritožuje toženka. V laični vlogi izrecno ne uveljavlja nobenega izmed pritožbenih razlogov. Pritožnica navaja, da se je iz stanovanja izselila že 13.2.1996, tožnica pa kljub temu zahteva plačilo najemnine za mesec januar in februar. Dalje poudarja, da ne namerava plačati tromesečne najemnine zaradi kršitve odpovednega roka, saj je bilo stanovanje po besedah g. K. takrat že naseljeno z drugimi osebami. Dalje se sklicuje na nekakšen dogovor o izselitvi, ne glede na to, tako pritožnica, pa 4.člen najemne pogodbe določa, da najemnik svojo pravico izgubi, če najemnine ne plača, torej, sklepa pritožnica, je ukrepala tako kot je (t.j. se je odselila), saj je vedela, da najemnine ni zmožna plačati. Pritožnica nadalje priznava, da so lestenec razbili ter pravi, da je razbiti del pripravljena nadomestiti, nikakor pa ni prirpavljena plačati toliko, kot zahteva tožnica. Klubska mizica pa naj bi bila uničena že prej, nasploh naj bi bilo celotno stanovanje ob vselitvi zanemarjeno, tudi itison naj bi bil zažgan že takrat. Vseh knjig v stanovanju sploh ni bilo, tiste, ki so bile uničene, pa je pripravljena vrniti. Pritožnica se nadalje upira plačilu pravdnih stroškov, saj naj ne bi dala povoda za pravdo. Naposled pa predstavlja še svoje šibko premoženjsko stanje, zato prosi, če lahko prisojeni znesek poravna v obrokih. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da laična pritožba vsebinsko v pretežni meri graja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ob tem velja poudariti, da toženka v postopku na prvi stopnji ni aktivno sodelovala ter šele v pritožbi podaja svoje videnje dejanskega stanja. Dejstva, ki jih navaja pritožnica, so tako v tem postopku nova dejstva. V pritožbi pa mora pritožnik, ko se sklicuje na takšna dejstva, navesti tudi dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala (352.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77). V nasprotnem primeru so v pritožbi zatrjevane novote neupoštevne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ne predlaga nobenega dokaza, s katerim bi dokazala resničnost svojih navedb. Kot že rečeno, v pritožbi zgolj podaja svoje videnje dejanskega stanja. Iz tega razloga pritožbeno sodišče njenih dejanskih navedb ne more upoštevati. V nadaljevanju je tako potrebno odgovoriti le še na tiste pritožbene navedbe, ki ne napadajo dejanskega stanja. Pritožnica se sklicuje na nesporno dejstvo, da se je iz stanovanja izselila 13.2.1996, tožnica pa kljub temu zahteva plačilo najemnine tudi za mesec februar. V zvezi s tem je potrebno reči, da se po krajevnih običajih najemnina plačuje za tekoči mesec vnaprej, takšno pa je tudi pogodbeno določilo v tretjem členu. Če se je toženka samovoljno izselila sredi meseca, to še ne pomeni, da za ta mesec ni dolžna plačati najemnine. Kot rečeno, plačilo najemnine je zapadlo prvega dne v mesecu in toženka je to svojo pogodbeno obveznost dolžna izpolniti. Ob tem je seveda imela vso pravico stanovanje ta čas tudi uporabljati, samo dejstvo, da tega pogodbenega upravičenja od 13.2. dlje več ni izvrševala, pa gotovo ne more iti na škodo tožnice, ki je ravnala kot poštena pogodbena stranka. Pritožbeno sodišče nadalje tožnici pojasnjuje, da je njena razlaga 4.člena najemne pogodbe napačna. Določilo, da najemnik svojo nadaljnjo pravico najema izgubi, če najemnine v dogovorjenem roku ne plača, namreč ne pomeni, da lahko najemnik z neplačilom obveznosti obide določila o odpovednem roku, marveč predstavlja upravičenje lastnika - najemodajalca, da v primeru neplačevanja ustrezno ukrepa. Pritožnica meni, da ni dolžna plačati pravnih stroškov tožnice. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je bil tožničin zahtevek utemeljen, zato ji je v skladu s 154/1 čl. ZPP/77 dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške, kar je v razlogih navedlo tudi že prvo sodišče. Nazadnje pa pritožbeno sodišče odgovarja še na pritožničino prošnjo, da bi prisojeni znesek plačala v več obrokih. 328/2 čl. ZPP/77 določa, da če ni s posebnimi predpisi določeno drugače, znaša rok za izpolnitev dajatve 15 dni, le v primeru dajatev, ki niso denarne pa lahko sodišče določi daljši rok. Takšnega načina izpolnitve, kot ga predlaga pritožnica, torej ZPP/77 ne predvideva. Zakon o pravdnem postopku - ZPP/77 je sodišče v tej zadevi uporabilo na podlagi 498.člena sedaj veljavnega ZPP. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Ker prvo sodišče tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo.