Jedro

Zaradi neurejenega in nepreglednega gotovinskega poslovanja, ki ga je tožeča stranka dopuščala, tožencu ni mogoče očitati, da si je protipravno prisvojil določene zneske gotovine, ki so mu bili izročeni v zvezi z njegovim delom.

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijani del sklepa se delno ugodi in se stroškovna odločitev (4. točka izreka sklepa) delno spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki, zniža na znesek 938,92 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 25,68 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Delovno sodišče v Kopru ni stvarno pristojno za odločanje o odškodninskem zahtevku tožeče stranke zoper toženca za čas od 1. 11. 2006 v višini 5.912,76 EUR (1. točka izreka sklepa) in je v tem delu zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Kopru (2. točka izreka sklepa). Zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.089,71 EUR je postopek v tem delu ustavilo (3. točka izreka sklepa), tožečo stranko pa obvezalo k plačilu stroškov toženca v znesku 1.026,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje (4. točka izreka sklepa). Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 511,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo in 4. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (stroški postopka) se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za plačilo 511,96 EUR s pripadajočimi obrestmi ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in ji prizna pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da sodišče pri odločitvi glede dela zahtevka v višini 468,70 EUR, ki se nanaša na terjatev do L.G., ni upoštevalo dokaznega predloga po zaslišanju L.G.. Z njenim zaslišanjem bi lahko sodišče ugotovilo, kateri osebi, ki jo je L.G. navedla kot potnika, je bil denar izročen in na ta način ugotovilo, ali gre za toženca. Če bi se to ugotovilo, bi moral toženec dokazati, da je denar izročil tožeči stranki oziroma ga položil na njen račun, saj tožeča stranka tega plačila nima evidentiranega. To bi se lahko ugotavljalo tudi s pregledom poslovnih listin pri tožeči stranki, zaradi česar je predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke. Ker sodišče kljub pravočasno podanim dokaznim predlogom dejstev v tej smeri ni ugotavljalo, je dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. S tem, ko je navedlo, da tožeča stranka ni dokazala protipravno prilastitev zneska, pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj o tem odločilnem dejstvu obstaja nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb postopka po 213. in 287. členu Zakona o pravdnem postopku, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi ravno z izvedbo predlaganih dokazov tožeča stranka dokazala utemeljenost vtoževanega zahtevka v višini 468,70 EUR. Zavrnitve dokazov sodišče ni utemeljilo, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Glede terjatve do družbe B. d.o.o., sodišču očita, da je spregledalo, da so bili izpisi odprtih postavk z dne 12. 9. 2007 predloženi le glede terjatev, za katera je tožeča stranka zatrjevala, da so denar izročali delavki tožeče stranke T.B. in neposredno samemu tožencu. Izpis odprtih postavk je bil sodišču predložen v zvezi z ugotavljanjem datumov zapadlosti računov iz priloge A/6 in A/7, ne pa glede strank, ki so denar izročale M.M.. Glede odprte postavke za družbo B., d.o.o., je sodišče napravilo nepravilne zaključke, ki so v nasprotju z listinami v spisu. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila v evidenci tudi terjatev do navedene družbe zaprta, niti ni razvidno, da bi dolgovani znesek toženec položil na račun tožeče stranke ali ga kako drugače prepustil tožeči stranki. Zato bi moralo tudi glede tega spornega dejstva postaviti izvedenca. Podobno velja glede terjatve v znesku 14,42 EUR do B.J.. Le izvedenec bi lahko veljavno ugotovil, ali je terjatev do B.J. odprta, kot to zatrjuje tožeča stranka. Ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je tudi v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede odločitve o stroških navaja, da je sodišče tožencu priznalo vse stroške zastopanja, kot da bi v sporu v celoti uspel. Pri tem je sodišče spregledalo, da je bilo v sporu odločeno le o delu zahtevka, in sicer le glede 7,968 % vtoževanega zneska. Sodišče je pri odmeri stroškov napačno zaključilo, da je v tem sporu uspela tožena stranka uspela s celotnim tožbenim zahtevkom. Tožena stranka bi bila upravičena kvečjemu do povračila stroškov postopka sorazmerno deležu zahtevka, s katerim je uspela do vrednosti 511,96 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in stroškovni sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/2007) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede pritožbe zoper sodbo: Pritožbeni očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. V izpodbijani sodbi ni ugotoviti nasprotja med povzemanjem dopisa stranke z dne 8. 10. 2007, dopisa odprtih postavk in zaključkom sodišča, da si toženec ni protipravno prilastil gotovinskega izkupička. Gre za dejansko ugotovitev, do katere je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov in potem, ko je izpeljalo dokazne zaključke, zato zatrjevana „protispisnost“ ni podana. Pri formalnem uveljavljanju nasprotja med razlogi sodbe in listinami gre dejansko za posredno nestrinjanje z dokazno oceno oziroma za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Navedbe pritožbe, s katerimi ta utemeljuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, so dejansko usmerjene v izpodbijanje dokazne ocene. Kot takšne je mogoče šteti tudi navedbe tožeče stranke, ki sodišču očitajo, da ni izvedlo vseh dokazov, ki bi jih po mnenju tožeče stranke moralo, saj je vprašanje zavrnitve določenega dokaznega predloga predmet dokazne presoje in je povezano z ugotavljanje dejanskega stanja zadeve.

Pritožbeno sodišče se pridružuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje in ugotavlja, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno. Glede vtoževanega zneska 468,70 EUR, ki se nanaša na terjatev do L.G., je potrebno prvenstveno izhajati iz načina gotovinskega poslovanja pri toženi stranki v spornem obdobju. Iz izpovedi toženca, njegove žene, ki je bila v spornem obdobju zaposlena kot tajnica ter računovodje K. in Č. je razvidno, da pri toženi stranki v spornem obdobju ni bilo nobenih navodil o načinu gotovinskega poslovanja. Ker so morali trgovski potniki na terenu pri nakazilih na bančni račun tožeče stranke kriti stroške provizije, ki jim ni bila povrnjena, je toženec potnikom naredil uslugo in se dogovoril, da bo od trgovskih potnikov prejemal gotovinske izkupičke in jih nakazoval na bančni račun tožeče stranke, kar so potrdile izpovedi toženca, prič B. in M.. Iz izpovedi direktorja tožeče stranke nadalje izhaja, da je bil toženec zaposlen na delovnem mestu „vodja prokure“ in je bil odgovoren predvsem za področje prodaje, kar je pomembno glede na vsebino dopisa z dne 8. 10. 2007 (priloga A/15). V njem je stranka L.G. podala izjavo, v kateri navaja, da je bil račun v znesku 468,70 EUR poravnan že takoj ob prevzemu robe v roke potniku, kar pa toženec ni bil. Njegove naloge so bile namreč povezane z vodenjem prodaje, razen tega pa je toženec tudi izrecno poudaril, da gotovine od strank na terenu ni prejemal, temveč le od potnikov. Sodišče ni imelo razloga za dvom v verodostojnost takšne izpovedi, pravilen pa je tudi zaključek, da iz navedene listine nista razvidna ne toženčev prejem ne prilastitev dela vtoževanega zneska, ki se nanaša na terjatev do L.G..

Pri zahtevkih za plačilo škode iz naslova odprtih postavk do kupcev B., d.o.o., v znesku 28,84 EUR in do B.J., d.o.o., v znesku 14,42 EUR, je tožeča stranka zatrjevala, da gre za zneske, ki naj bi jih toženec prejel od prodajalke M.M.. Slednja je sicer potrdila, da je nekaj gotovine izročila neposredno tožencu, vendar je ob tem potrebno upoštevati tudi izpoved M.K., ki je za tožečo stranko urejala računovodske zadeve. Njena izpoved je pomembna zato, ker potrjuje toženčev prikaz neurejenega poslovanja pri delodajalcu, na kar je opozorila tudi priča K.. Že na prvi pogled je pri razčiščevanju neurejenega računovodstva ugotovila, da je bila terjatev do B.J., ki jo je tožeča stranka vodila kot odprto postavko, dejansko poravnana. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre za verodostojno pričo, ki je opravljala računovodske zadeve pri tožeči stranki, zato je pritožbeno zavzemanje, da gre še vedno za odprto postavko, neutemeljeno. Iz izpovedi K., ki je bila zadolžena za razčiščevanje stanja glede postavk do kupcev, ki jih je pridobila M.M. (priloga A/8), je sodišče prve stopnje korektno povzelo, da je bilo opravljenih neobičajno veliko nepravilnih knjiženj, bodisi zato ker so bili izdani računi napačno knjiženi na napačno stranko ali zato, ker so bila plačila knjižena na napačno stranko. Uskladitev računovodskega stanja v zvezi z gotovinskimi plačili je bila še posebej težavna, tako da celo do konca njenega dela za tožečo stranko niso uspeli vzpostaviti pravilnega stanja. Vzrok nastalemu stanju je priča pripisala neustreznemu knjiženju štirih različnih referentk kot tudi dejstvu, da je tožeča stranka storitve opravljala predvsem za gostilne, ki so relativno hitro spreminjale svojo firmo. V primeru tako neurejenega in nepreglednega gotovinskega poslovanja, ki ga je tožeča stranka v času toženčeve zaposlitve dopuščala, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožencu ni mogoče očitati, da je na škodo tožeče stranke prejel in si protipravno prisvojil znesek 28,84 EUR iz naslova odprte postavke do kupca B., d.o.o., ne glede na to, da se izpisek odprtih postavk z dne 12. 9. 2007 ne nanaša na stranke, ki so denar izročale M.M..

Ob upoštevanju tako ugotovljenega dejanskega stanja izvedba predlaganega dokaza po zaslišanju priče L.G. ni bila potrebna, o čemer je sodišče prve stopnje tudi odločilo v dokaznem sklepu (287. člen ZPP). Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe še pojasnjuje, da niso podane bistvene kršitve določb postopka samo zato, ker sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, saj sodišče (in ne stranka) samo odloči o tem, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen in drugi odstavek 213. člena ZPP) in da drugih dokazov ni več potrebno izvajati. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). Glede na ugotovitev, da si tožnik v času trajanja delovnega razmerja na škodo tožene stranke ni protipravno prilastil gotovinskih izkupičkov v znesku 511,96 EUR, za odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka ni bilo potrebno ugotavljati odprtosti postavk z izvedencem, zato je sodišče prve stopnje takšen dokaz pravilno zavrnilo.

Glede pritožbe zoper stroškovno odločitev: V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala denarni zahtevek za plačilo odškodnine, torej je šlo za premoženjski spor. V tovrstnih sporih se na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) uporabljajo relevantne določbe ZPP glede stroškov postopka. Pri izračunu stroškov postopka se sicer upošteva določba 154. člena ZPP glede uspeha strank v postopku. Pritožba pravilno opozarja, da pri ugotavljanju uspeha strank v tem delovnem sporu ni mogoče upoštevati dela odškodninskega zahtevka pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi v znesku 5.912,76 EUR. V tem delu zahtevka je pristojno za odločanje sodišče splošne pristojnosti, zato jih ni mogoče upoštevati pri odmeri stroškov postopka. Omenjeno pa ne velja za delni umik tožbe v znesku 1.089,71 EUR. Ob upoštevanju določbe 158. člena ZPP je glede tega dela tožbe stroškovna odločitev odvisna od tega, ali je delni umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne. Tožeča stranka je dne 25. 8. 2008 skrčila odškodninski zahtevek za znesek 1.089,71 EUR, potem ko je ob pregledu poslovne dokumentacije ugotovila, da so bile pomotoma zajete terjatve v zvezi s plačili kupca D.. Glede na takšen potek postopka je potrebno stroške toženca obračunati glede na vrednost zahtevka pred (1.601,67 EUR) in po delnem umiku tožbe (511,96 EUR).

Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.) in predloženi stroškovnik je do skrčitve tožbenega zahtevka dne 25. 8. 2008 med utemeljeno priglašene stroške toženca spada nagrada pooblaščencu za vložitev odgovora na tožbo (300 točk) in za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 9. 7. 2008 (300 točk). Po skrčitvi tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče priznalo tožencu za pristop na drugi narok dne 10. 9. 2008 (100 točk) in za trajanje naroka (300 točk), za pristop na tretji narok dne 1. 10. 2008 (100 točk) in za trajanje (50 točk), za pristop na četrti narok dne 15. 10. 2008 (100 točk) in trajanje (50 točk), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1300 točk ali 596,70 EUR. Ob priznanih stroških pooblaščenca toženca je pritožbeno sodišče upoštevalo še materialne stroške v pavšalni višini 2 % + 1 % in še 20 % DDV, takso za odgovor na tožbo v znesku 36,94 EUR ter pričnino v znesku 175,38 EUR. Celotni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, tako znašajo 938,92 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 tečejo od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

Ker so uveljavljeni pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijani del sklepa. Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (4. točka izreka), je toženec dolžan povrniti tožeči stranki del pritožbenih stroškov v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki skladno z OT po stroškovniku priznalo 250 točk za sestavo pritožbe, za obvestilo stranki 20 točk, materialne stroške v višini 2 % in še 20 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR ter takse za pritožbo 98,52 EUR, znaša 427,92 EUR. Tožeča stranka je s pritožbo uspela do 6 % (izpodbijanje glavnice v znesku 511,96 EUR in stroškovne odločitve v višini 1.026,95 EUR) in je glede na ta procent toženec dolžan povrniti tožeči stranki stroške pritožbe v znesku 25,68 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.