Jedro

Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine so določeni v 53. členu ZPIZ-2. Tožnica bi lahko pridobila pravico do vdovske pokojnine le v primeru, če bi v času smrti svojega moža dopolnila predpisano starost (v prehodnem obdobju 53 let in 6 mesecev oziroma vsaj nastopila t.i. čakalno dobo 48 let in 6 mesecev). Glede na to, da je bila tožnica stara 42 let in 9 mesecev, pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 6. 2016 in št. ... z dne 18. 1. 2016, ter da se ji prizna pravica do sorazmernega dela vdovske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstev, ki jih je navedla, in sicer, da jo je pokojni mož celo življenje preživljal s svojim zaslužkom, da je hudo zbolela in da se še vedno ne more preživljati s svojim delom in da bo dostavila zdravstveno dokumentacijo, ki se bo od nje zahtevala. Ne strinja se s prvostopno odločbo toženca z dne 18. 1. 2016, s katero je samo potrdil odločitev iz prejšnjega postopka, ko je bila prav tako njena zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine z odločbo z dne 23. 5. 2014 zavrnjena. Poudarja, da je zaradi uvodoma navedenih dejstev vložila obnovo postopka za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, vendar nikjer ni obrazloženo, če so nova dejstva zadostna in kakšen pomen imajo za samo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 3. 6. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 1. 2016. S slednjo je odločil, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine.

6. V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), ki je začel veljati 1. 1. 2013. 7. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožnica že v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) neuspešno uveljavljala priznanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine. V spisu se nahaja odločba toženca z dne 12. 11. 2012, s katero je toženec tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine zavrnil. V zvezi z izpodbijanima odločbama pa iz dokumentacije izhaja, da je tožnica dne 2. 9. 2013 ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma do priznanja sorazmernega dela vdovske pokojnine v skladu z določbami Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08, MP št. 10/08). Navedena vloga tožnice je bila s sklepom z dne 9. 1. 2014 zavržena, takšna odločitev pa nato potrjena z dokončno odločbo z dne 23. 5. 2014, zoper katero je tožnica vložila tožbo, ki je bila s sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. XII Ps 1176/2014 z dne 20. 5. 2015 zavrnjena. Citirano prvostopno sodbo je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 366/2015 z dne 10. 12. 2015 spremenilo tako, da je izpodbijano dokončno odločbo z dne 23. 5. 2014 in prvostopni sklep z dne 9. 5. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v novo odločanje. V razveljavitvenem sklepu je bilo ugotovljeno, da je na dan 2. 9. 2013, ko je tožnica vložila novo zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, že veljal ZPIZ-2 in da se je s tem spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. Glede na spremenjeno pravno podlago je pritožbeno sodišče tožencu naložilo, da o tožničini zahtevi vloženi 2. 9. 2013, odloči po vsebini.

8. Glede na novo pravno podlago je torej bilo potrebno v zadevi presoditi, ali so izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-2 za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

9. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožničin mož umrl 20. 8. 2003. Tožnica rojena 6. 11. 1960 je na dan smrti svojega moža dopolnila 42 let in 9 mesecev starosti in je imela lastnost zavarovanke.

10. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine so določeni v 53. členu ZPIZ-2. Tožnica bi lahko pridobila pravico do vdovske pokojnine le v primeru, če bi v času smrti svojega moža dopolnila predpisano starost (v prehodnem obdobju 53 let in 6 mesecev oziroma vsaj nastopila t.i. čakalno dobo 48 let in 6 mesecev). Glede na to, da je bila tožnica stara 42 let in 9 mesecev, to pomeni, da pogoji glede dopolnitve starosti niso izpolnjeni in s tem tudi ne pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Pri tem dejstvo, ali jo je pokojni mož preživljal, niti ni relevantno. Iz dokumentacije tudi ni razvidno, da bi tožnica v času moževe smrti oziroma v enem letu po njegovi smrti postala popolnoma nezmožna za delo. Po umrlem tožničinem možu A.A. je družinsko pokojnino prejemal otrok B.B., ki mu je pravica do družinske pokojnine prenehala na dan 31. 8. 2006. Tožnica je na ta dan dopolnila 45 let in 9 mesecev starosti, kar pa prav tako ne zadošča za priznanje pravice do vdovske pokojnine, saj na dan 31. 8. 2006, ko je otroku prenehala pravica do družinske pokojnine, ni izpolnila zahtevane starosti. Upoštevaje navedeno tako niso izpolnjeni pogoji po nobeni alineji 53. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

11. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo razloge za zavrnitev tožničine zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Sodišče prve stopnje je tožnici tudi pravilno pojasnilo, da njene zahteve, vložene pri tožencu dne 2. 9. 2013, ni mogoče obravnavati kot predlog za obnovo postopka v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP), zaradi česar tudi ni bilo potrebno ugotavljati, ali so dejstva, na katera je tožnica opirala svojo zahtevo, zadostna ali ne. Dejstva, na katera se tožnica sklicuje v pritožbi, in sicer, da jo je pokojni mož vse življenje preživljal, da je hudo zbolela in da se ne more preživljati s svojim delom, pa tožnica navaja šele v pritožbi in že zato glede na določbo 337. člena ZPP niso upoštevna. Tudi sicer, kar je že obrazloženo, dejstvo, da je tožnico pokojni mož vse življenje preživljal, za pritožbeno rešitev zadeve ni relevantno, da je tožnica hudo zbolela in da se zato ne more preživljati s svojim delom, pa predstavljajo zgolj navedbo, brez kakršnih koli dokazov, kar tožnica potrjuje tudi sama, ko navaja, da bo dostavila zdravstveno dokumentacijo, ki se bo od nje zahtevala.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.