Jedro

Postopek pridobitve patenta, v okviru katerega se lahko vloži zahteva za nadaljevanje postopka po zamudi, se je začel z vložitvijo zahteve za podelitev patenta in se je zaradi neplačila pristojbine zaključil z odločbo toženke o prenehanju veljavnosti patenta z dne 9. 5. 2016, zoper katero prijavitelj tudi ni vložil tožbe in je postala pravnomočna. Prijavitelj je zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi naknadnega roka za plačilo pristojbine za 4. leto vložil šele 15. 6. 2016, po vročitvi odločbe o prenehanju veljavnosti patenta, ko so pravice iz patenta že ugasnile in se je postopek pridobitve pravic že zaključil. Uporaba instituta nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena ZIL-1 zato v konkretnem primeru ni dovoljena, ker je bila vložena po zaključenem postopku pridobitve pravic pred organom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je organ zavrgel zahtevo prijavitelja za nadaljevanje postopka po zamudi pri patentu št. 24179 (1. točka izreka) in ugotovil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da se prijaviteljeva zahteva nanaša na zamudo pri plačilu pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta, kar ne sodi med postopke pridobitve pravice, za katere je v skladu s prvim odstavkom 67. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) možno zahtevati nadaljevanje postopka po zamudi. Postopek pridobitve pravice se je namreč zaključil z izdajo in vročitvijo odločbe o podelitvi patenta, s čimer je možnost vlaganja zahtev za nadaljevanje postopka po zamudi prenehala. Dodal je, da je zaradi neplačila pristojbine izdal odločbo o prenehanju veljavnosti patenta, zoper katero prijavitelj ni vložil tožbe v upravnem sporu in je tako postala pravnomočna.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnici, kot pravni naslednici prijavitelja, se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Navajata, da je prijavitelj za zamudo izvedel šele ob prejemu odločbe o prenehanju patenta, s katero je toženka ugotovila, da prijavitelj ni plačal pristojbine za vzdrževanje patenta za 4. leto niti po naknadnem roku šestih mesecev od zapadlosti plačila. Prijavitelj pred tem ni prejel obvestil glede obveznosti plačila pristojbine zaradi napake pri prejemu elektronske pošte, saj so bila, skladno z dogovorom med prijaviteljem in njegovim pooblaščencem, vsa obvestila poslana na elektronski naslov uslužbenke prijavitelja, ki pa v kritičnem času ni bila več zaposlena pri prijavitelju, medtem ko mu je bila odločba o prenehanju v originalu poslana po pošti.

4. Menita, da so izpolnjeni vsi pogoji za nadaljevanje postopka po zamudi po prvem odstavku 67. člena ZIL-1, saj je prijavitelj zamudil rok za izpolnitev obveznosti plačila pristojbine po 110. členu ZIL-1, zahtevo vložil manj kot dva meseca od dneva, ko je izvedel za zamudo, in z vložitvijo zahteve opravil zamujeno dejanje ter poravnal pristojbino za nadaljevanje postopka. Nadaljevanje postopka po zamudi roka iz 110. člena ZIL-1 pa tudi ni izvzeto po tretjem odstavku 67. člena ZIL-1, ki določa primere, ko nadaljevanje postopka po zamudi ni mogoče. Vlaganje zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi ni vezano na s strani toženke arbitrarno določen datum odločbe o podelitvi patenta, saj tretji odstavke 67. člena ZIL-1 med drugim določa, da zahteve ni mogoče vložiti zaradi zamude roka za vložitev tožbe, ki je v vsakem primeru možna šele po zaključenem postopku pred toženko. Postopek pridobitve pravice ni bil zaključen s samo podelitvijo patenta, saj je toženka v istem postopku pozneje izdala odločbo o prenehanju patenta in izpodbijani sklep. Zakonsko dikcijo postopka pridobitve pravice je treba tolmačiti široko, saj je nadaljevanje postopka po zamudi možno z vsemi roki, razen tistimi, ki jih tretji odstavek 67. člena ZIL-1 izrecno izvzema, saj bi v nasprotnem primeru poseglo v zakonsko določene pravice imetnikov, načelo pravne varnosti in predvidljivosti. Sodišču predlagata, naj tožbi ugodi, odpravi izpodbijani sklep in odločbo o prenehanju veljavnosti patenta ter odloči, da se postopek za plačilo pristojbine za vzdrževanje patenta nadaljuje v fazi pred zamudo oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Hkrati zahtevata povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnici ne moreta zahtevati odprave odločbe o prenehanju veljavnosti patenta in da se postopek za plačilo pristojbine nadaljuje v fazi pred zamudo (2. točka primarnega tožbenega zahtevka), ker je tožba v tem delu vložena prepozno, saj je odločba o prenehanju veljavnosti patenta postala pravnomočna dne 4. 7. 2016. Prijavitelj je imel možnost vložitve tožbe v upravnem sporu, vendar je ni vložil, zato sedaj odprave navedene odločbe ne more več zahtevati. Toženka se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in dodaja, da je prijavitelj za zamudo izvedel že 29. 10. 2015, ko mu je bilo preko zastopnika vročeno opozorilo o neplačani pristojbini za vzdrževanje veljavnosti patenta za 4. leto in ne šele s prejetjem odločbe o prenehanju patenta. Ker je prijavitelj je vložil zahtevo za nadaljevanje postopka po poteku roka šestih mesecev od vročitve opozorila, niso izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 67. člena ZIL-1 za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi.

6. Vztraja, da je v skladu s sodno prakso institut nadaljevanja postopka po zamudi mogoče uporabiti, dokler organ ne odloči o glavni stvari in tako zaključi postopek. Toženka je o podelitvi patenta že odločila, vse nadaljnje postopanje pa je vezano na njegovo vzdrževanje, saj se s plačilom pristojbine samo podaljša veljavnost že podeljenega patenta. Glede na to, da zoper odločbo o prenehanju patenta ni bila vložena tožba v upravnem sporu in je postala dokončna in pravnomočna, so irelevantne navedbe tožnic glede možnosti nadaljevanja postopka po zamudi po datumu odločbe o podelitvi patenta. Postopek pridobitve pravice je bil zato zaključen s samo podelitvijo patenta, ko je bilo odločeno o glavni stvari, prenehanje patenta in izpodbijani sklep pa spadata v fazo vzdrževanja. Dodaja, da je tretji odstavek 67. člena ZIL-1 potrebno razlagati tako, kot je napisan in ga ni mogoče širiti. Sodišču predlaga, da se 1. točka primarnega tožbenega zahtevka in podrejeni tožbeni zahtevek v celoti zavrneta kot neutemeljena, 2. točka primarnega tožbenega zahtevka pa zavrže. 7. Tožnici sta vložili še pripravljalno vlogo, v kateri odgovarjata na navedbe toženke.

8. Na naroku za glavno obravnavo je pooblaščenec tožnic dodal, da je pri tožbi prišlo do očitne pisne pomote, ker je v vlogi in zahtevku navedena napačna številka izpodbijanega sklepa, in sicer št. 31200-291/2011-17, namesto pravilno 31200-291/2012-17. Zato je zahtevek popravil v 1. točki tako, da se sedaj glasi: Odpravi se sklep tožene stranke št. 31200-291/2012-17 z dne 22. 6. 2020. 9. Toženka je na naroku odgovorila na navedbe tožnic v pripravljalni vlogi.

**Odločanje po sodnici posameznici**

10. Sodišče je 2. 6. 2022 sprejelo sklep I U 1032/2020-10, da o zadevi odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)1. Ugotovilo je namreč, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni zapleteno, očitki tožnic o napačni razlagi določb ZIL-1 pa ne predstavljajo zahtevnega pravnega vprašanja. Zato je senat presodil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

11. Pooblaščenca tožnic in toženke na naroku za glavno obravnavo na izrecno vprašanje sodnice nista podala ugovora v zvezi s sestavo sodišča. **Glede datuma odločitve sodišča**

12. Sodišče je narok za glavno obravnavo, opravljen 5. 7. 2022, v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa vsem strankam vročen 12. 7. 2022. Sodišče je sodbo izdalo 19. 8. 2022, to je po poteku 5-dnevnega roka za podajo morebitnih pripomb na zapisnik o opravljenem naroku za glavno obravnavo.2 **Dokazni sklep**

13. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo v vse listine, predložene v sodnem postopku, to je listine, ki sta jih je v sodni spis vložili tožnici (priloge A3 do A8 in A12) ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

14. Ostale listine, predložene s strani tožnic, predstavljajo pooblastila oziroma dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu in ne spadajo pod dokazne predloge, zato jih sodišče ni vpogledalo.

15. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrgla prijaviteljevo zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi pri patentu št. 24179. 18. Med strankami ni sporno, da je bil prijavitelj imetnik patenta št. 24179, ki mu je bil podeljen z odločbo z 31. 3. 2014, da pristojbina za vzdrževanje veljavnosti patenta za 4. leto ni bila plačana v roku, zaradi česar je toženka pooblaščencu prijavitelja 29. 10. 2015 poslala opozorilo in mu določila naknadni rok šestih mesecev za plačilo ob hkratnem plačilu zamudne pristojbine ter ga opozorila, da bo v primeru neplačila predmetni patent prenehal veljati. Prav tako ni sporno, da je prijavitelj zamudil naknadni rok za izpolnitev obveznosti in da je predmetni patent zaradi neplačane pristojbine prenehal veljati na podlagi odločbe toženke z 9. 5. 2016. Prijavitelj pa je po vročitvi navedene odločbe vložil zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi in opravil zamujeno dejanje. Sporno med strankami pa je, ali so bili izpolnjeni pogoji za vložitev zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi po 67. členu ZIL-1. 19. Prvi odstavek 67. člena ZIL-1 določa, da lahko prijavitelj, ki je zamudil rok za izpolnitev obveznosti, zahtevanih v postopku za pridobitev pravice, zahteva, da se zamujeni rok šteje kot pravočasen in da se odpravijo pravne posledice zamude ter da urad nadaljuje s postopkom pridobitve pravice. Drugi odstavek 67. člena ZIL-1 določa, da se zahteva za nadaljevanje postopka vloži v dveh mesecih, šteto od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, če je prijavitelj šele pozneje izvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedel, vendar ne kasneje kot v šestih mesecih od dneva nastanka zamude. Prijavitelj mora hkrati z zahtevo opraviti zamujeno dejanje in plačati pristojbino za nadaljevanje postopka. Če v tem roku zamujeno dejanje ni opravljeno ali če pristojbina za nadaljevanje postopka ni plačana, se šteje, da zahteva ni bila vložena. Po tretjem odstavku 67. člena ZIL-1 nadaljevanja postopka ni mogoče zahtevati zaradi zamude roka iz prejšnjega odstavka in roka za vložitev ugovora ali tožbe, ali če je vložena zahteva za vrnitev v prejšnje stanje, ali zahteva za popravek ali dopolnitev zahteve za priznanje prednostne pravice, ali zahteva za vzpostavitev prednostne pravice.

20. Tožnici zatrjujeta, da zamuda naknadnega roka za plačilo pristojbine za vzdrževanje veljavnosti patenta spada v postopek za pridobitev pravice po 67. členu ZIL-1, kar toženka prereka. Iz sodbe Upravnega sodišča I U 1069/2012 z 20. 3. 2013, na katero se stranke sklicujejo, izhaja, da je bil patent podeljen z aktom z 21. 8. 2001 in da je tožnik 31. 5. 2012 (po 10 letih) vložil zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi, ko mu pravica še ni prenehala, saj je bila ugotovitvena odločba o prenehanju veljavnosti patenta izdana šele po izdaji sklepa o zavrženju zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi, zaradi česar bi moral organ zahtevo vsebinsko obravnavati, ne pa zavreči. Toženka se sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 779/2006 z 29. 1. 2008, iz katere izhaja, da se je postopek pridobitve evropskega patenta začel z vložitvijo evropske patentne prijave pri EPU, da je z objavo sklepa o podelitvi tožeča stranka pridobila razširjeni evropski patent, in da je zanj morala dostaviti prevod patentnih zahtevkov in plačati pristojbino, ki predstavljajo obveznosti v postopku pridobitve pravice, glede katerih je bilo mogoče zahtevati nadaljevanje postopka po zamudi. Vrhovno sodišče je s sodbo ugodilo zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi, ki je bila vložena po izdaji sklepa o podelitvi evropskega patenta, pri tem pa je bistvena tudi okoliščina, da je bila najprej vložena zahteva za nadaljevanje postopka po zamudi, ki jo je organ s sklepom zavrgel, nato pa šele izdal odločbo, s katero je ugotovil, da se šteje razširjeni evropski patent za neveljavnega ab initio. V skladu s sodno prakso3 se 67. člen ZIL-1 nanaša na postopke po tem zakonu, ki še niso zaključeni oziroma pri katerih pravica iz industrijske lastnine (četudi je že podeljena) še ni prenehala veljati. Sodišče zato ugotavlja, da se postopek pridobitve pravice po 67. členu ZIL-1 v primeru patenta ne konča že z izdajo odločbe o podelitvi patenta, ampak vključuje tudi obdobje vzdrževanja patenta in plačilo letnih pristojbin, kot navajata tožnici. Zato bi lahko prijavitelj vložil zahtevo tudi po podelitvi patenta, ko pravice iz patenta še niso prenehale veljati. Z izdajo odločbe o prenehanju veljavnosti patenta pa se je postopek pridobitve pravic zaključil, saj so pravice iz patenta ugasnile, zato zahteve pozneje ni bilo več mogoče vložiti.

21. Ko imetniku patenta pravica preneha veljati, pa se lahko sklicuje na institut vrnitve v prejšnje stanje po 68. členu ZIL-1, ki se nanaša na nepravočasne izvršitve obveznosti, ki je imela za posledico umik, zavrženje ali zavrnitev prijave ali druge vloge oziroma je pravica prenehala veljati. Sodišče še dodaja, da se v skladu s četrtim odstavkom 67. člena ZIL-1 v primeru ugoditve zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi smiselno uporabljata šesti in sedmi odstavek 68. člena ZIL-1, ki se nanašata na uporabo izuma, modela oziroma znamke v obdobju med izgubo pravice po prvem odstavku 68. člena ZIL-1 in objavo vrnitve v prejšnje stanje. Pojem izgube pravice se tako izrecno nanaša na vrnitev v prejšnje stanje in ne omogoča širjenja tudi na postopek nadaljevanja po zamudi, v katerem se določbi uporabljata le smiselno.

22. Prijavitelj je bil imetnik patenta št. 24179, za katerega je bila 28. 9. 2012 vložena prijava pri toženki (podelitev patenta je bila nato objavljena 31. 3. 2014), kar je predstavljalo začetek postopka za pridobitev pravice. Postopek pred organom, ki je torej relevanten v tem sporu, tj. postopek pridobitve patenta, v okviru katerega se lahko vloži zahteva za nadaljevanje postopka po zamudi, se je začel z vložitvijo zahteve za podelitev patenta in se je zaradi neplačila pristojbine zaključil z odločbo toženke o prenehanju veljavnosti patenta z dne 9. 5. 2016, zoper katero prijavitelj tudi ni vložil tožbe in je postala pravnomočna. Prijavitelj je zahtevo za nadaljevanje postopka po zamudi naknadnega roka za plačilo pristojbine za 4. leto vložil šele 15. 6. 2016, po vročitvi odločbe o prenehanju veljavnosti patenta, ko so pravice iz patenta že ugasnile in se je postopek pridobitve pravic že zaključil. 23. Sodišče dodaja, da tretjega odstavka 67. člena ZIL-1, ki našteva primere, ko nadaljevanje postopka po zamudi ni dovoljeno, ni mogoče razlagati tako, kot ga razlagata tožnici v tožbi. Navedeni odstavek taksativno določa dejanja, za katera je zakonodajalec po lastni presoji določil, da uporaba tega instituta, ne glede na določbe iz prvega odstavka 67. člena ZIL-1, ni mogoča. Zato je po presoji sodišča te izjeme mogoče razlagati le tako, da postopka po zamudi ex lege ni mogoče nadaljevati, kadar gre za zamudo dejanj, naštetih v tretjem odstavku 67. člena ZIL-1. Glede ostalih dejanj pa je uporaba instituta vedno mogoča pod pogojem, da gre za dejanja, ki ustrezajo splošnim predpostavkam iz prvega odstavka 67. člena ZIL-1.4

24. Tožnici sta se v pripravljalni vlogi sklicevali še na novejšo prakso toženke, ki je v zadevi št. 31203-723/2017-20 v smiselno enakih okoliščinah ugodila zahtevi za nadaljevanje postopka po zamudi. Sklep, št. 31203-723/2017-20 z dne 22. 3. 2022, se nanaša na nadaljevanje postopka po zamudi pri zahtevi za vpis evropskega patenta v register patentov. Sodišče ugotavlja, da ne gre za smiselno enake okoliščine, saj iz sklepa ne izhaja, da bi že bila izdana odločba o prenehanju veljavnosti navedenega patenta oziroma da je bila zahteva vložena po izdaji takšne odločbe.

25. Sodišče zato zaključuje, da ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega uporaba instituta nadaljevanja postopka po zamudi iz 67. člena ZIL-1 v konkretnem primeru ni dovoljena, ker je bila vložena po zaključenem postopku pridobitve pravic pred organom. Tožnikova zahteva za nadaljevanje postopka po zamudi je bila zato pravilno zavržena, saj instituta zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi ni več mogoče uporabiti, ko je postopek enkrat zaključen.

26. Toženka je predlagala, da sodišče zavrže 2. točko primarnega tožbenega zahtevka. Tožnici v tožbi primarno zahtevata spor polne jurisdikcije, in sicer da se odpravi izpodbijani sklep (1. točka), da se v skladu s 67. členom ZIL-1 zamujeni rok šteje za pravočasnega in da se odpravijo pravne posledice zamude, torej da se odpravi odločba toženke, št. 31200-291/2012-12 z dne 9. 5. 2016, o prenehanju veljavnosti patenta in da se nadaljuje postopek za plačilo pristojbine za vzdrževanje patenta v fazi pred zamudo (2. točka). Odpravo odločbe o prenehanju patenta tako tožnici uveljavljata v okviru odprave pravnih posledic zamude po 67. členu ZIL-1, ki, po mnenju tožnic, zajema tudi odpravo navedene odločbe, in ne v okviru izpodbojne tožbe. Sodišče zato tožbe v tem delu ni zavrglo, saj tožnici tožbe ne vlagata zoper odločbo o prenehanju veljavnosti patenta, ampak zoper sklep o zavrženju zahteve za nadaljevanje postopka po zamudi, glede katerega se je tudi ugotavljala pravočasnost tožbe v okviru predhodnega preizkusa.

27. Sodišče tako zaključuje, da je tožba neutemeljena, zato jo je skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

28. Ker je sodišče ugotovilo, da zahteva ni bila vložena v postopku pridobitve pravic, se ni opredelilo do ostalih tožbenih navedb, saj za odločitev niso pravno relevantne.

**K II. točki izreka**

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Glej: Sodbi Upravnega sodišča RS I U 1069/2012 z 20. 3. 2013 in I U 1655/2017-9 z 21. 8. 2018. 4 Enako tudi sodba Upravnega sodišča RS, U 1551/2003 z dne 22. 6. 2004.