Jedro

Če je bilo kupljeno stanovanje skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev, je pravilen tudi nadaljnji materialnopravni sklep, da tožena stranka solidarno s pokojno A. S. odgovarja za vračilo posojila za nakup stanovanja oziroma za plačilo terjatve tožeče stranke iz naslova regresa, saj gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem (drugi odstavek 56. člena ZZZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v S. G. I 2001/01810 z dne 30.10.2001 v veljavi v obsodilnem delu, in sicer za glavnico 4.460.638,40 SIT, zakonske zamudne obresti od 4.8.2001 do plačila in stroške izvršilnega postopka. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je med tožencem in pokojno A. S. obstojala zunajzakonska skupnost, zato toženec nerazdelno odgovarja za obveznost – vračilo kredita, ki je nastala v zvezi s skupnim premoženjem.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in iz razlogov, ki jih je sprejelo že sodišče prve stopnje, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni imelo podlage, da bi v konkretni zadevi uporabilo določilo drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04 – ur. p. b., v nadaljevanju ZZZDR). Kredit je najela pokojna A. S. za nakup nepremičnine, ki naj bi služila v poslovne namene. Tožena stranka je k prodajni pogodbi pristopila šele kasneje, ko se je predmet pogodbe razširil na del nepremičnine za zadovoljevanje stanovanjskih potreb. V aneksu z dne 28.7.2000 je bilo jasno določeno, kakšen delež pripada toženi stranki oziroma A. S.. Stališči, da naj bi bila nepremičnina skupno premoženje in da naj bi bilo posojilo najeto za zadovoljevanje tekočih potreb družine, sta zmotni. Tožena stranka zato iz tega naslova ne more odgovarjati za dolgove pokojne, kot dedič pa bi bila dolžna odgovarjati le do višine podedovanega premoženja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Okoliščina, da je pokojna A. S. najela kredit za nakup nepremičnine, katere namembnost je bila poslovni prostor, ni del dejanskega stanja, na katerem temelji odločitev sodišč prve in druge stopnje. Rezultat dokazne ocene je pokazal prav nasprotno – toženec je povedal, da je bila nepremičnina, ki je bila predmet prodajne pogodbe in za katero je bilo najeto posojilo, namenjena za ureditev skupnega stanovanja.

Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je revizijsko sodišče vezano pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, so zato: – v zvezi toženca in pokojne A. S. se je 11.11.1996, torej pred sklenitvijo posojilne pogodbe s Stanovanjskim skladom RS, rodila hčerka; – v zapuščinskem postopku po pokojni D 564/2000 je toženec kot zunajzakonski partner pristopil k dedovanju in pridobil položaj zakonitega dediča; – toženec se je s tožečo stranko po smrti A. S. želel dogovoriti glede posojila, vendar do sporazuma ni prišlo; – nepremičnina, za nakup katere je bilo najeto posojilo, je bila namenjena za ureditev skupnega stanovanja toženca in A. S.; – po smrti A. S. si je toženec uradno uredil prebivališče na naslovu ..., kjer je živela pokojna; – sredstva za nakup sporne nepremičnine sta prispevala oba, toženec in pokojna.

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravnemu sklepu sodišča prve stopnje, da je imela življenjska skupnost toženca in pokojne A. S. obeležje zunajzakonske skupnosti (prvi odstavek 12. člena ZZZDR). Ker toženec presoji sodišča, da je med njim in pokojno obstojala zunajzakonska skupnost, nasprotuje le s pavšalnim ugovorom o zmotni uporabi materialnega prava, podrobnejša obrazložitev v tej smeri ni potrebna.

Pravna posledica obstoja zunajzakonske skupnosti je nastanek skupnega premoženja, pridobljenega z delom v času trajanja skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Poudarjeno je že bilo, da zatrjevanje v reviziji, v kakšen namen naj bi se uporabljala nepremičnina, za katero je bilo najeto posojilo, pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Dejstvo, da so bili v prodajni pogodbi z dne 16.3.2000 oziroma aneksu k tej pogodbi z dne 28.7.2000 opredeljeni solastninski deleži obeh kupcev, ne more vplivati na drugačno odločitev. Iz ZZZDR izhaja, da je premoženjski režim med zakoncema določen z zakonom, s kogentnimi normami. Take narave je tudi določba, da je skupno premoženje vse tisto, kar pridobita zakonca z delom v času trajanja zakonske zveze. Zato se ne moreta dogovoriti, da premoženje, ki ga pridobita z delom med zakonsko zvezo, ne bi bilo skupno premoženje.

Če je bilo kupljeno stanovanje skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev, je pravilen tudi nadaljnji materialnopravni sklep, da tožena stranka solidarno s pokojno A. S. odgovarja za vračilo posojila za nakup stanovanja oziroma za plačilo terjatve tožeče stranke iz naslova regresa, saj gre za obveznost, nastalo v zvezi s skupnim premoženjem (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Ker je tožena stranka dolžnik že zaradi uveljavljenega načela solidarne odgovornosti za skupne obveznosti zakoncev, vprašanje odgovornosti za zapustničine dolgove ni pravno relevantno.

Tožena stranka je v reviziji zgolj pavšalno navedla, da „odločitev sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih“. Ker ni natančno in opredeljeno pojasnila, v čem je pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, se revizijskemu sodišču, ki na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), s tem revizijskim razlogom ni bilo treba podrobneje ukvarjati.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (377. člen ZPP).