Jedro

Zmotno je stališče pritožnika, da bi morali toženci, ker je tožnik v postopku osebnega stečaja in vtoževani stroški predstavljajo stroške stečajnega postopka, zahtevati njihovo poplačilo iz stečajne mase. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno naložilo v plačilo tožniku, način njihovega poplačila pa ne sodi v izrek sodne odločbe, ampak bo predmet nadaljnjih postopkov (stečajnega oziroma morebitnega izvršilnega postopka).

Pri umiku tožbe ni pomembno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen in potreben. Če glavnega zahtevka ni več, ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti. Za presojo, ali je dolžan v predmetni zadevi tožnik zaradi umika tožbe tožencem povrniti njihove stroške postopka na prvi stopnji, je ključno vprašanje, ali je bil njegov tožbeni zahtevek izpolnjen. Prvo toženec in tretje toženka primarnega tožbenega zahtevka nista ne izpolnila niti priznala njegove utemeljenosti, s tem pa tudi ne njegove potrebnosti. Podredna tožbena zahtevka pa je tožnik vložil iz previdnosti. To pa pomeni, da je bil glede njiju stroškovni riziko v celoti na njegovi strani.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani II. in III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: - tožeča stranka je dolžna povrniti stroške postopka prvo tožene stranke Z. P. v višini 2.036,03 EUR, in sicer je dolžna plačati 1.136,76 EUR prvo toženi stranki, 899,27 EUR pa plačati v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu SI56 ..., sklic: ..., namen plačila: povrnitev stroškov po odločbi Bpp .../2016, v roku 15-ih dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka); - tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki S. P. in tretji toženi stranki N. D. povrniti pravdne stroške v višini 3.144,6 EUR, in sicer vsaki 1.572,3 EUR, v roku 15-ih dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka); V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15-ih dni od vročitve te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 38,41 EUR, in sicer prvo tožena stranka v višini 25,17 EUR, drugo tožena stranka v višini 6,62 EUR in tretje tožena stranka v višini 6,62 EUR.

III. Drugo tožena stranka in tretje tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 4. 2018 postopek ustavilo (I. točka izreka sklepa) ter odločilo, da je dolžna tožeča stranka1 povrniti stroške pravdnega postopka, in sicer prvo toženi stranki2 v višini 3.755,39 EUR (II. točka izreka sklepa), drugo in tretje toženi stranki3 pa v skupni višini 4.050,06 EUR, in sicer vsaki 2.025,03 EUR (III. točka izreka sklepa), vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Uveljavlja absolutni bistveni kršitvi postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni opravilo obravnave in izvedlo predlaganih dokazov za ugotovitev, da je bila predmetna tožba in pravda vse do poplačila terjatve potrebna in utemeljena ter je zato upravičen tudi do povračila stroškov nastalih do dneva poplačila. Sam je že v tožbi zatrjeval in s predloženimi listinami izkazal, da je prvo toženec vse svoje vrednejše premoženje odtujil s pravnimi posli, katerih veljavnost se v tej tožbi izpodbija, z edinim namenom tožniku onemogočiti izterjavo njegove denarne terjatve. Tožnik se je utemeljeno bal, da bosta žena in hči prvo toženca še naprej razpolagali s premoženjem ali ga obremenili, poleg tega pa se je iztekal enoletni rok za podrejeni zahtevek na razveljavitev teh pravni poslov in za podrejeno paulijansko tožbo. Predmetno tožbo je vložil, da je lahko izposloval zaznambo izbrisne tožbe v zemljiški knjigi pri nepremičninah, ki so bile predmet razpolaganja, s čimer je preprečil nadaljnje odtujitve oziroma obremenitve tega premoženja, ki so bile glede na dotedanje ravnaje tožencev pričakovane. Prvo toženec se je hvalil, da tožnik ne bo dobil ničesar, saj nima nobenega premoženja. Tožba je postala nepotrebna šele s poplačilom, poplačila pa brez predmetne tožbe in na podlagi nje izvedene zaznambe spora ne bi bilo. Poplačilo terjatve tožnika ni bilo izvedeno ob nastopu zamude, ampak šele po izdaji prvostopenjske sodbe P 46/2016. Denarno obveznost prvo toženca do tožnika je praktično v celoti plačala tretje toženka, saj prvo toženec denarnih sredstev ali premoženja zaradi sklenjenih poslov ni več imel. Pri odločitvi sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je prvo toženca in drugo toženko zastopal pooblaščenec na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči in sta zato upravičena le do povračila polovice pravdnih stroškov po veljavni OT, pa še to ne onadva, ampak proračun sodišča. Sklep nima razlogov o potrebnosti pravdnih stroškov, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odgovor na pritožbo zoper procesni sklep ni bil potreben. Tudi vrednost spora za zadnji pripravljalni vlogi tožencev ni bila več prvotna, saj je tožnik zahtevek glede glavne stvari umaknil. Toženci so se z umikom strinjali ter so bili v teh vlogah sporni le še pravdni stroški. Zahtevki na povračilo stroškov so nesklepčni, saj je tožnik v postopku osebnega stečaja in ga naloženi stroški ne bremenijo osebno, ampak se ti poplačajo iz stečajne mase pred ostalimi terjatvami (355. člen ZFPPIPP).

3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu z določilom prvega odstavka 158. člena ZPP4 mora tožnik, ki je tožbo umaknil, tožencu povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je toženec zahtevek izpolnil. Pri umiku tožbe torej ni pravno pomembno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen in potreben. Če glavnega zahtevka ni več, namreč ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti (kot o predhodnem vprašanju), da bi sodišče odločilo o stroških postopka.5 S tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo po tožniku predlaganih dokazov za ugotovitev, ali je bila tožba utemeljena in potrebna, tako ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določbo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako tudi ni podana zatrjevana kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O povrnitvi stroškov odloči namreč sodišče na določeno zahtevo strank brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP).

6. Za presojo, ali je dolžan v predmetni zadevi tožnik zaradi umika tožbe tožencem povrniti njihove stroške postopka na prvi stopnji, je torej ključno vprašanje, ali je bil njegov tožbeni zahtevek izpolnjen. Tožnik je v predmetni pravdi uveljavljal več tožbenih zahtevkov, in sicer primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pravnih poslov, sklenjenih med toženci, ter izbrisno tožbo, podrejeno oblikovalni zahtevek za razveljavitev teh pravnih poslov in izbrisno tožbo in kot drugi podredni tožbeni zahtevek t.i. paulijansko tožbo. Tožbene zahtevke je utemeljeval na isti dejanski podlagi. Pravni posli naj bi bili sklenjeni z nedovoljenim namenom preprečiti tožniku poplačilo njegove terjatve v višini 32.370,00 EUR, ki naj bi jo imel do prvo toženca. Tekom postopka je bilo pravnomočno ugotovljeno, da mu je prvo toženec dolžan 13.706,50 EUR s pripadki. Terjatev je bila v celoti poravnana, delno s pobotom terjatve prvo toženca do tožnika in delno s plačilom tretje toženke.

7. Na podlagi tako ugotovljenega, s pritožbo neizpodbijanega dejanskega stanja, je potrebno pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da plačilo dolga prvo toženca ne predstavlja izpolnitve primarnega tožbenega zahtevka v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP. Prvo toženec in tretje toženka primarnega tožbenega zahtevka nista ne izpolnila niti priznala njegove utemeljenosti, s tem pa tudi ne njegove potrebnosti. Podredna tožbena zahtevka pa je tožnik vložil iz previdnosti.6 To pa pomeni, da je bil glede njiju stroškovni riziko v celoti na njegovi strani.

8. V sodni praksi in pravni teoriji7 je zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki, temveč zadostuje, če je iz odmere razvidno, katere stroške je sodišče priznalo in v kakšni višini. Glede na navedeno je izpodbijana stroškovna odločitev ustrezno obrazložena in omogoča preizkus. O odmeri stroškov namreč sodišče odloča v okviru priglašenih stroškov na podlagi spisovnih podatkov iz katerih je razvidna tudi sama potrebnost priznanih stroškov. To velja tudi v predmetni zadevi. Zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Sodišče prve stopnje je kot potrebne pravilno priznalo stroške odgovora na pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka. ZPP je tudi pred novelo ZPP-E8 tak odgovor predvideval,9 toženci pa so v odgovorih navedli pravno pomembna dejstva, na katera je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi tudi oprlo svojo odločitev. Utemeljeno pa pritožnik opozarja na nepravilno odmero nagrade za sestavo vlog prvo toženca ter drugo in tretje toženke z dne 1. 3. 2018, ki ju je sodišče štelo kot drugi pripravljalni vlogi in nagrado odmerilo od vrednosti seštevka zahtevkov po primarni tožbi. V teh vlogah so toženci „zgolj“ soglašali z umikom tožbe ter se opredelili do stroškovne posledice umika tožbe. Glede na njuno vsebino ti vlogi zato ni moč šteti kot drugi pripravljalni vlogi (tar. št. 19/2 OT10), ampak kot „drugi vlogi“, za kar je predpisana nagrada v višini 50 točk (tar. št. 19/4 OT). Pritrditi gre tudi pritožniku, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o povrnitvi stroškov spregledalo, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, Bpp .../2016 z dne 2. 6. 2016, prvo tožencu dodeljena redna brezplačna pravna pomoč v obliki zastopanja pred sodiščem prve stopnje v predmetnem postopku od dne 6. 5. 2016 dalje.11 Zato je zmotno odločilo, tako o višini pravdnih stroškov, ki so prvo tožencu nastali od dneva dodelitve brezplačne pravne pomoči,12 kot o upravičencu do povračila teh stroškov. Odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je namreč upravičen do plačila za svoje delo le v višine polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT (17. člena ZOdv13). Na drugi strani pa je dolžna v postopku neuspešna stranka stroške, ki jih je za nasprotno stranko založila država, plačati v korist proračuna (prvi in tretji odstavek 46. člena ZBPP14). Da bi imela tudi drugo toženka dodeljeno brezplačno pravno pomoč, pa iz spisovnih podatkov ne izhaja.

10. Zmotno pa je stališče pritožnika, da bi morali toženci, ker je tožnik v postopku osebnega stečaja in vtoževani stroški predstavljajo stroške stečajnega postopka, zahtevati njihovo poplačilo iz stečajne mase. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno naložilo v plačilo tožniku, način njihovega poplačila pa ne sodi v izrek sodne odločbe, ampak bo predmet nadaljnjih postopkov (stečajnega oziroma morebitnega izvršilnega postopka).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremenilo, in sicer: - v II. točki tako, da je stroške prvo toženca znižalo na 3.635,90 točk,15 kar upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 22% DDV znaša 2.036,03 EUR, pri čemer mora tožnik 1.136,76 EUR povrniti prvo tožencu, preostalih 899,27 EUR pa plačati v korist proračuna Republike Slovenije in - v III. točki tako, da je stroške, ki jih je dolžan tožnik povrniti drugo in tretje toženki znižalo na 5.615,5 točk,16 kar upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 22% DDV znaša 3.144,60 EUR.

Ker v ostalem pritožbeni očitki niso utemeljeni, prav tako niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je to sodišče pritožbo v preostalem zavrnilo, sklep pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel delno, v višini 33,63 %, in sicer v razmerju do prvega toženca 22,03% in v razmerju do drugo in tretje toženke 11,6%.17 Zato je upravičen do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 200 točk (tar. št. 21/2 OT), materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve v višini 4 točk, kar s pripadajočim 22% DDV ter upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 114,24 EUR. Glede na uspeh tožnika v pritožbenem postopku mu je tako prvo toženec dolžan povrniti 25,17 EUR, drugo toženka 6,62 EUR in tretje toženka 6,62 EUR pritožbenih stroškov. Navedene stroške so mu toženci dolžni plačati v 15-ih dneh po prejemu tega sklepa.

13. Prvo toženec stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil. Druga in tretja toženka pa stroške odgovora na pritožbo krijeta sami, saj ni ta v ničemer pripomogel k odločitvi o tožnikovi pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 V nadaljevanju tožnik. 2 V nadaljevanju prvo toženec. 3 V nadaljevanju drugo in tretje toženka. 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 5 Glej tudi N. Betteto, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2010, druga knjiga, str. 47. 6 Tožba, red. št. 1. 7 Glej Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9. 8 Uradni list RS, št. 10/2017. 9 Drugi odstavek pred novelo ZPP-E veljavnega 366. člena ZPP. 10 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015. 11 Red. št. 11. 12 Edina vloga, ki je bila vložena pred tem datumom, je odgovor na tožbo. 13 Zakon o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93, s kasnejšimi spremembami. 14 Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/2001, s kasnejšimi spremembami. 15 2000 točk za odgovor na tožbo, 500 točk za odgovor na pritožbo zoper procesni sklep, 1000 točk za prvo pripravljalno vlogo, 25 točk za vlogo z dne 1. 3. 2018, 40 točk za 4 obvestila stranki, 25 točk za končno poročilo in 35,90 točk za materialne stroške 16 2000 točk za odgovor na tožbo, 1000 točk za odgovor na pritožbo zoper procesni sklep, 2000 točk za prvo pripravljalno vlogo, 50 točk za vlogo z dne 1. 3. 2018, 505 točk za zastopanje dveh strank in 60,5 točk za materialne stroške. 17 Vrednost izpodbijanega dela je 7.805,45 EUR. Uspeh tožnika zoper prvega toženca: (3.755,39 EUR - 2.036,03 EUR)/7.805,45 EUR = 0,2203, uspeh tožnika zoper drugo in tretje toženko pa: (4.050,06 EUR - 3.144,60 EUR)/7.805,45 EUR = 0,1160.