Jedro

Kriterij ocene nevarnosti pri urjenju policistov je še višji, kot bi bil pri presoji podobnih dejavnosti (npr. pri rekreacijskem teku) drugih ljudi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 9.165,99 EUR, upoštevajoč z zakonom določene zamudne obresti od dne 14.9.2007 do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 10,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan po prejemu sodbe.

Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlaga razveljavitev sodbe. Ali je tožniku pri teku spodrsnilo ali se je spotaknil, ni tako pomembno, dejstvo je, da je prišlo do nezgode pri delu. Ni življenjsko pričakovati od posameznika, da bo po več letih natančno opisal dejstvo, ki za vprašanje odgovornosti, vzročne zveze ter protipravnosti niti ni pomembno. Sodišče se v razlogih sodbe ukvarja samo z vprašanjem odgovornosti tožene stranke oziroma delodajalca kot zavarovanca tožene stranke, ki se domneva, nobenih razlogov pa v sodbi ni najti ne o nedopustnem ravnanju, ne o vzročni zvezi. Sodišče nepravilno zaključuje, da je primarni vzrok padca tožnikova nepazljivost oziroma nesrečno naključje. Vsi trije zaslišani so izpovedali, da pri dejavnosti ni šlo za navaden tek, pač pa je bil velik poudarek na gibanju po terenu, ki ni običajen, ki ima svoje pasti in nevarnosti (korenine, kamenje, luknje, prepadi, listje, grape, večje luže), saj je bil namen tega povečati mobilnost enote pri gibanju v gozdovih in prijetje storilcev ob tovrstnih razmerah in čimvečji pripravljenosti kriminalistov na ovire. Delodajalec je vedel, da obstaja povečana nevarnost pri tem delu – teku, gibanju, izvedba vaj na točkah, saj ni šlo za običajen tek na prostem – po urejenih poteh, stadionih ipd. Policisti, ki ne spadajo v vrste specialnih enot, nikdar ne izvajajo podobnih vaj niti usposabljanj, ker imajo te vaje povečan obseg nevarnega dela. Gre torej za tek v smislu izvedbe določenih vaj in v smislu znanja „gibanja po terenu“, po brezpotjih, kjer se že vnaprej ve, da lahko pride do poškodb, vendar je cilj, da se kljub temu naloga izvede. Ravno v tem se kaže povečana nevarnost, ki jo je sodišče spregledalo. Usposabljanje je vsebovalo določene rizične situacije, kljub temu pa je služba zahtevala, da se usposabljanje opravlja tudi na takem terenu. Delavci so vključno z vodjo enote P. opozarjali delodajalca, da je tako usposabljanje nevarno, naj jim priskrbijo ustrezno opremo, da ne bi prihajalo do poškodb, ki so se kar vrstile. V postopku je bilo dokazano, da delavec ni imel obutih primernih čevljev. Te so dobivali na 4 do 6 let in življenjsko si je moč zamisliti, kakšno je stanje obutve in koliko se izrabi. Sodišče je neutemeljeno opustilo izvedbo dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu. Tožnik in priči so izpovedali, da je vzrok poškodbe slaba oprema, slabi čevlji, pisali so delodajalcu mnogokrat za nabavo nove obutve. Delodajalec se ni odzival pozivu, da je v enoti mnogo poškodb zaradi vaj gibanja, teka, izvajanja določenih gibov na terenu.

Pritožba ni utemeljena.

Glede očitka obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde podlage za utemeljenost pritožbenih trditev, češ da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih pomanjkljivi oziroma da jih ni najti ter da se sodba ukvarja s pravno nepomembnimi dejstvi, zaradi česar je ni moč preizkusiti. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, opredeli se do obeh podlag odškodninske odgovornosti, ki ju tožeča stranka zatrjuje ter ugotavlja (ne)obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti. Ker morajo biti za odškodninsko zavezo tožene stranke izpolnjene vse predpostavke, pri čemer protipravno ravnanje, pravno priznano škodo ter vzročno zvezo dokazuje oškodovanec, krivdo pa odgovorna oseba, zadošča ugotovitev, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke.

Iz ugotovitev sodišča o okoliščinah škodnega dogodka izhaja, da je bil tožnik takrat uslužbenec Ministrstva za notranje zadeve, pripadnik posebne policijske enote – kriminalist. Poškodoval se je dne 29.8.2006 na delovnem mestu pri rednem usposabljanju v času pridobivanja psihofizične kondicije. Na terenu Mostec nad Ljubljano je tekel, obut v službene čevlje (polškornje) in si pri padcu poškodoval desno koleno. Tožnik je padel, ker mu je spodrsnilo na razmočenem in neravnem terenu (kamenje, pokrito z listjem in korenine). Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo materialnopravno podlago za presojo odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine nastanka poškodbe soglaša z oceno, da ni podana niti objektivna odgovornost tožene stranke, niti njena krivdna odgovornost glede na določbo 1. in 2. odst. 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ.

Tek s službenimi čevlji – polškornji v okviru rednega usposabljanja policista v času pridobivanja psihofizične kondicije, četudi je potekal na razmočenem, neravnem terenu v Mostecu, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja nevarne dejavnosti. Odgovornost ne glede na krivdo (objektivna odgovornost) je podana, če gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico (2. odst. 131. člena OZ). Sodna praksa na odškodninskem področju je objektivno odgovornost omejila na obravnavanje tistih dejavnosti, iz katerih kljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost ljudi in premoženja oziroma v primerih, če kljub ustrezni skrbnosti obstaja nevarnost, da bo povzročena škoda velika ali velika verjetnost, da bo škoda nastala. Hkrati je moralo sodišče prve stopnje upoštevati posebnosti tega primera, ko je do poškodbe prišlo ob urjenju kriminalista za delovne naloge, pri čemer je potrditvah tožnika smisel usposabljanja ravno v tem, da se policisti pripravijo za delo v izrednih razmerah. Kriterij ocene nevarnosti pri tovrstnem urjenju policistov je zato še višji, kot bi bil pri presoji podobnih dejavnosti (npr. pri rekreacijskem teku) drugih ljudi. Pritožba izpostavlja, da je obstajala povečana nevarnosti pri usposabljanju policistov tudi zato, ker ni šlo za običajen tek na prostem po urejenih poteh, stadionih, pač pa za tek, gibanje, izvedbo vaj na nevarnem terenu, pa tudi, da so bile poškodbe pripadnikov te enote pogoste. Nedvomno je delo policista v določenih situacijah mogoče oceniti kot nevarno dejavnost (na primer intervencijsko delo policista pri sledenju storilcev kaznivih dejanj in podobno), vendar glede na opisane okoliščine dogodka, pri katerem se je tožnik poškodoval, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne gre za dejavnost, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za udeležence.

Krivdno odgovornost tožene stranke v trditveni podlagi tožnik utemeljuje s tem, da od delodajalca ni dobil ustrezne delovne opreme in sicer primerne obutve za tek po nevarnem terenu. Sodišče je sledilo izpovedbi tožnika, da je imel v času urjenja obute službene polškornje – gojzerje, ki so bili sistematizirani za to delovno mesto. Iz trditev tožnika res izhaja, da naj bi bili podplati čevljev zelo obrabljeni – zlizani, vendar sodišče po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo obstoja nedopustnega ravnanja tožene stranke v zvezi s tem, niti vzročne zveze. Tožnik je bil v času škodnega dogodka pripadnik posebne policijske enote – kriminalist in vodja enote, torej očitno izkušen policist, ki je vedel, kakšno obutev potrebuje za urjenje na terenu. Za očitek o protipravnem ravnanju zavarovanca tožene stranke ne zadošča zgolj trditev tožnika, da so bili podplati čevljev že zelo obrabljeni, ko niti ne pojasni, koliko časa je čevlje že uporabljal, kdaj je zahteval nove in kdaj je delodajalec zavrnil njegovo zahtevo za novo obutev. Prav ima sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da tožnik te trditve s svojo izpovedbo ni dokazal. V čem bi bili zaključki sodišča o tem drugačni, če bi izvajalo dokaz z izvedencem s področja varstva pri delu, pritožba ne pojasni. Pritožbeni očitek, da se delodajalec ni odzival pozivu, da je v enoti mnogo poškodb zaradi vaj gibanja, teka, izvajanja določenih gibov na terenu, verjetno meri na očitek o neustrezni izbiri terena za usposabljanje policistov. Kot je že bilo poudarjeno, pa je bil smisel usposabljanja policistov ravno v tem, da poteka na zahtevnih terenih in v težjih pogojih.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo pritožbenih razlogov, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 350. člena ZPP) je zato pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.