Jedro

Sklep o neizločitvi uradne osebeni ni akt, ki ga je dopustno izpodbijati s samostojno tožbo v upravnem sporu akt, saj v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje upravnega postopka, s tem pa ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za javno upravo, št. 021-123/2018/62 z dne 4. 4. 2022,1 in zoper sklep istega organa, št. 021-123/2018/61 z dne 14. 3. 2022, s katerim je zavrnil tožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe A. A. iz postopka odločanja o njegovi vlogi za dodelitev finančne pomoči na podlagi 17. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe Arbitražnega sodišča na podlagi arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (ZUVRAS).

2.Sodišče prve stopnje je tožbi zoper odločbo ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (II. točka izreka sodbe in sklepa), tožbo zoper navedeni sklep pa zavrglo (I. točka izreka) na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklep o zavrženju temelji na presoji, da izpodbijani sklep toženke ne more biti predmet samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe namreč ni dokončni upravni akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, ampak gre za procesno odločitev. Pri tem tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ker z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. Sodišče prve stopnje je zato tožbene ugovore glede okoliščin, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost uradne osebe, ki je izdala izpodbijano odločbo, obravnavalo v okviru tožbe zoper navedeno odločbo.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo zaradi kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva. Meni, da bi moralo sodišče o vprašanju izločitve uradne osebe odločiti vsebinsko, ne pa da to odlaga v nadaljnja upravni postopek in upravni spor. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugodi pritožbi, izpodbijani sklep odpravi in odloči o izločitvi uradne osebe. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Toženka je vložila vlogo, v kateri navaja, da se v odgovor na pritožbo sklicuje na navedbe v obrazložitvi svojega sklepa z dne 14. 3. 2022. Ker so v tem sklepu navedeni razlogi za utemeljitev odločitve o zavrnitvi pritožnikovega predloga za izločitev uradne osebe, ki ne pomenijo odziva na pritožbena stališča o nujnosti vsebinske obravnave zavržene tožbe, odgovor po svoji vsebini ni relevanten.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja,2 da sklep o neizločitvi uradne osebe ni akt, ki ga je dopustno izpodbijati s samostojno tožbo v upravnem sporu. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 se namreč s tožbo lahko izpodbijajo le dokončni upravni akti, ki posegajo v tožnikov pravni položaj, drugi akti pa samo, če tako določa zakon. Pogoj torej je, da je z upravnim aktom vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločitve kažejo kot sprememba strankinega pravnega položaja. Ta se z odločitvijo v pravnem pogledu bodisi izboljša (s tem, ko se pravica, ki izhaja iz materialnega prava, prizna), bodisi poslabša (z zavrnitvijo omenjene pravice ali z naložitvijo materialnopravne obveznosti). Sklep o neizločitvi uradne osebe ni tak akt, saj v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje upravnega postopka, s tem pa ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo. Obravnavani sklep bi sicer lahko bil drug akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in s tem predmet neposrednega izpodbijanja v upravnem sporu, a le, če bi tako določal zakon, ki pa tega ne predpisuje. Nasprotnega tudi pritožnik ne trdi, ki poleg tega ne oporeka presoji prvostopenjskega sodišča, da sklep o zavrnitvi izločitve uradne osebe ni sklep, ki ga je dopustno izpodbijati na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

7.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče z izpodbijano odločitvijo pritožniku odreklo učinkovito pravno varstvo. Kot izhaja iz obravnavane sodbe in sklepa, je sodišče ugovore, povezane z neizločitvijo uradne osebe v postopku izdaje odločbe, št. 021-123/2018/62 z dne 4. 4. 2022, obravnavalo v okviru presoje tožbe zoper navedeno odločbo (41. točka obrazložitve) in te tožbene navedbe po vsebinski presoji zavrnilo kot neutemeljene (61. in 62. točka sodbe). Sodišče odločanja o tem vprašanju torej ni odložilo in preložilo na nadaljnje postopke, ki bodo sledili odpravljeni odločbi. Zavrnitev tožbenih očitkov glede neizločitve uradne osebe tako pomeni, da bo o tožnikovi vlogi v ponovljenem upravnem postopku lahko odločala ista uradna oseba. Le v primeru, če bi sodišče prve stopnje presodilo, da so tožbeni ugovori glede dvoma v nepristranskost uradne osebe utemeljeni, bi poleg izpodbijane odločbe lahko odpravilo tudi zavrnilni sklep o neizločitvi uradne osebe, za kar ima podlago v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1. Ta določa, da če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, pri čemer glede na vsebino zadeve lahko odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta.

8.Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno stališče o protipravno odloženem sodnem varstvu in opustitvi vsebinskega obravnavanja tožbenih navedb glede nepristranskosti uradne osebe, posledično pa tudi navedbe, da naj bi sodišče ravnalo v nasprotju z 22., 25. in 23. členom Ustave ter 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah.

9.Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso bistvene za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

10.Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo vlogo v delu, ki se nanaša na B. B. kot osebo, za katero je tožnik izjavil, da se bo skupaj z njim preselila v nepremičnino v Republiki Sloveniji, kar vpliva na višino finančne pomoči.

2Npr. sklep I Up 56/2021 z dne 21. 4. 2021 in tam navedena sodna praksa.